The Trip to Italy (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Michael Winterbottom
Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon, Rosie Fellner, Claire Keelan, Timothy Leach, Timothy Leach

Na začetku Cooganovega in Brydonovega kulinaričnega potepanja po Italiji iz ust slednjega slišimo, da tokrat ne bo imitiranja. Gre za eno izmed tistih izjav, ki se ne konča s piko, ampak z vprašajem. Vsem, ki s(m)o imeli priložnost videti njun prvi kulinarični izlet je najbrž jasno, da je izrečena konstatacija samo šala za ogrevanje, saj vse kar gledamo v teh uvodnih minutah napoveduje ponovitev formule, ki je tako uspešno funkcionirala že v prvem filmu. Brydonova izjava je izrečena iz sovoznikovega sedeža najetega minija, ki vijuga po s soncem obsijanih italijanskih cestah. Asociacija na Italijansko misijo (The Italian Job, Peter Collinson, 1969) je seveda neizogibna, sploh če poznamo tekmovalno vzdušje med Stevom in Robom, ki sta se v prvem filmu borila za titulo najboljšega oponašalca Michaela Caina. Brydon je po moji oceni v prvem dvoboju slavil prepričljivo zmago, v drugem pa so na tapeti še nekatera druga slavna imena iz sveta šov biznisa, a o tem in o zmagovalcu drugega dvoboja več v nadaljevanju. Spomnimo se: V prvem filmu je ugledni The Observer povabil Coogana, naj obišče šest priznanih restavracij na angleškem severu in o njih napiše oceno v tem cenjenem časopisnem tedniku. Ta je s seboj vzel Brydona, ki je potem namesto Coogana (ta se je moral nujno odpraviti na snemanje v Ameriko) spisal omenjeni časopisni prispevek. Prav zato je The Observer tokrat k sodelovanju povabil Brydona, Steve pa je prevzel vlogo spremljevalca. Vlogi sta torej zamenjani, koncept pa ostaja isti: vožnja od ene do druge lokacije, lepi pejsaži, debate, oponašanja, krožniki s slastno hrano in CD-plošček Jagged Little Pill, z glasbo Kanadčanke Alanis Morissette. Alanis najprej zato, ker je to edini CD, ki ga imata v avtu in potem še zato, ker je to najljubši album Brydonove žene. Prijatelja svojo turnejo po italijanskih sredozemskih mestih obogatita z obiskom znamenitosti (prioriteta so kraji, kjer so ustvarjali angleški romantiki Byron, Keats in Shelley) in nam mimogrede predstavita lokacije, na katerih so snemali klasike kot sta Rimske počitnice (Roman Holiday, William Wyler, 1953) in Prezir (Le mépris, Jean-Luc Godard, 1963).

Za režiserja in scenarista Michaela Winterbottoma je znano, da se nerad ponavlja in z vsakim novim filmom poskuša narediti nekaj novega, drugačnega, bodisi na tematskem, bodisi na žanrskem planu. The Trip to Italy  je v njegovi dolgi filmografiji, v kateri najdemo skoraj 40 naslovov (med njimi je okoli 25 celovečercev) prvo nadaljevanje, ta netipičnost pa je verjetno posledica odličnega sodelovanja z obema glavnima igralcema. Ali drugače: pri prvem filmu (in ostalih skupnih projektih) so se očitno vsi skupaj imeli tako zelo fajn, da so morali vajo še enkrat ponoviti. Tako kot v prvem poskusu je pod okriljem BBC-ja najprej posnet material za 6-delno tv serijo, iz katere je potem zmontiran celovečerni film, ki so ga na začetku leta premierno predvajali na festivalu Sundance. Winterbottom je v sodelovanju s snemalcem Jamesom Clarkom posnel fotografsko lep film, čeprav je tudi res, da ko snemaš na tako čudovitih snemalnih lokacijah v Mediteranu, potem enostavno ne moreš posneti grdega filma. Kakorkoli, fotografija  je eden izmed adutov filma, ampak mene je v tem primeru zanimalo predvsem kaj se bo izcimilo iz novega besedno-imitatorskega dvoboja Coogan - Brydon. Ko snemaš film po enakem kalupu in s skorajda identičnimi ključnimi sestavinami, je jasno, da na račun preverjeno delujoče formule zavestno žrtvuješ svežino in mislim, da se Winterbottom in ekipa pri tej računici niso ušteli.  Glavna nosilca zgodbe ponovno improvizirata tako domiselno, da večina epizod rezerviranih za imitacije in debate o dokaj banalnih stvareh deluje zelo zabavno, pri tem pa je pomembno poudariti, da je za uživanje v šalah, oponašanjih in ostalih anekdotah potrebno precejšnje poznavanje filmske zgodovine, igralcev in ostalih znanih imen, ki jih na meniju imata Rob In Steve. Michael Caine je tokrat sicer nekoliko manj eksponiran, vendar zato več prostora dobijo druge znane filmske persone  (osebno se mi je najbolj dopadel Brydonov Pacino). Tudi v tem segmentu se drugi film dodobra približa prvemu, a v eni točki mu vseeno ne uspe parirati predhodniku: mnenja sem, da drugi film med vrsticami (v premorih med komičnimi vložki) ne uspe na tako kvaliteten način orisati karakterjev svojih zvezd. V prvem filmu smo občudovali subtilnost, s katero je ekipi med vrsticami uspelo izrisati odlično karakterno študijo samovšečnega, rahlo arogantnega Coogana, ki v končnici hrepeni za stvarmi, ki so za njegovega prijatelja in družinskega človeka Brydona, samoumevne. V drugem filmu so vloge obrnjene; Coogan je štiri leta starejši, bolj pameten in  umirjen, Brydon pa je tisti, ki ga trese kriza srednjih let in strah pred minljivostjo. Prav tu film ne najde pravih sredstev za tehtnejšo analizo Brydonovega stanja in na tej postavki po moji oceni izgubi največ točk. Brydon je sicer še vedno bolj vešč imitator, ampak na koncu filma imamo občutek, da je pred nami lik, ki se ves čas krije za oponašanjem drugih in ga v resnici sploh ne poznamo. The Trip to Italy  torej ne sodi v tisto kategorijo boljših ali enakovrednih nadaljevanj, vendar pod črto še vedno imamo dosežek, ki upraviči izkazano pozornost. (+3)

Ocena: