ponedeljek, 15. december 2014

Mr. Turner (2014)



Slovenski naslov: G. Turner
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 150' ,  Imdb
Režija: Mike Leigh
Scenarij: Mike Leigh
Igrajo: Timothy Spall, Dorothy Atkinson, Marion Bailey, Paul Jesson, Lesley Manville, Martin Savage, Joshua McGuire, Ruth Sheen, David Horovitch, Karl Johnson

Joseph M. W. Turner je leta 1838 ustvaril sliko Topnjača Temeraire. Umetnino, ki danes visi v londonski Nacionalni galeriji, so pred leti v nekem izboru razglasili za največje umetniško delo v britanski zgodovini. To je samo eno izmed dejstev, ki priča o izjemnosti tega velikega slikarja, ki je živel med leti 1775 in 1851. Na tem mestu ne bom našteval raznih zanimivosti iz življenja velikega umetnika in njegovih najodmevnejših slikarskih dosežkov, o katerih sem bral drugje; malo zaradi dejstva, da o likovni umetnosti ne vem skoraj nič, malo zato, ker ne želim pisati suhoparnega seznama umetnikovih najpomembnejših del. Dovolj bo konstatacija, da je Joseph M. W. Turner v očeh večine tistih, ki so kvalificirani za izrekanje takšnih ocen, najpomembnejši slikar v britanski zgodovini. Iz perspektive filmskega navdušenca je G. Turner še ena izjemna karakterna študija, ki jo je Mike Leigh posnel v sodelovanju s svojo dobro uigrano ekipo, s katerimi sodeluje že vrsto let. G. Turner zanj ni prvi izlet na teritorij kostumske drame; pred 15-imi leti je Anglež posnel Narobe svet (Topsy-Turvy), pripoved o nastajanju gledališke predstave, ki je tako kot biografska zgodba M. W. Turnerja inštalirana v viktorijansko dobo.

Jasno je, da so vsi sodelujoči vgradili svoj delež v najnovejšo Leighovo stvaritev, a že zaradi narave samega izdelka je poleg režiserja potrebno izpostaviti vsaj še dva imena. Dick Pope, direktor fotografije s katerim Leigh sodeluje že skoraj četrt stoletja (od komične drame Življenje je sladko, iz leta 1990), je fotografijo mojstrsko sinhroniziral s Turnerjevimi platni. Film nam s premišljeno rabo barvne palete in izjemnim občutkom za detajl skozi vizualno komponento ponudi izkušnjo, ki se močno približa izkušnji opazovanja Turnerjevih slik. Drugo, nemara še pomembnejše ime je Timothy Spall, ki je z Leighom prvič sodeloval na začetku 80-ih let, v dolgoletnem BBC-jevem dramskem projektu  Play for Today (1973-1982). Skupaj sta posnela še pet celovečercev, v spomin pa sta se najbolj vrezali drami Skrivnosti in laži (1996) in Vse ali Nič (2002). Spallove priprave na vlogo so trajale več kot dve leti, igralec pa je ves čas (poleg klasičnih priprav) izpopolnjeval svoje slikarske spretnosti pod budnim očesom poklicnega učitelja slikanja. Predano delo se je izplačalo in njegova upodobitev velikega slikarja je nedvomno eden izmed  vrhuncev, če ne kar vrhunec njegove kariere. Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu je že arhivirana in prepričan sem, da Timothy ima dobre možnosti tudi na bližajoči se podelitvi zlatih kipcev.

Leigh in Spall sta skupaj kreirala razkošen, večdimenzionalen lik, brez izumetničenega idealiziranja zgodovinske figure: njun Turner dokaj ekscentričen lik, ki se ne obremenjuje s tem, kaj o njem mislijo drugi, prav tako mu je malo mar za čustva drugih. Tudi onih, ki so mu blizu (služkinja, že odrasli hčerki iz propadlega zakona). Na drugi strani imamo ljubeč odnos z ostarelim očetom, ki že v prvem delu filma ovrže razmišljanja o slikarjevi mizantropiji. Takšna razmišljanja povsem zbledijo v nadaljevanju, ko pride do srečanja z gospo Booth, vdovo, ki v Turnerjevo življenje vstopi kot stanodajalka iz obmorskega mesta Margate, kamor slikar hodi delati skice in iskati slikarski navdih. Ena izmed zelo zabavnih karakternih črtic je slikarjevo brundanje, mrmranje in skorajda prašičje renčanje, ki ga Spall mojstrsko izpili v skupek vokalno neartikuliranih izraznih sredstev za vsakdanjo komunikacijo z ljudmi v svoji bližini. Filmska zgodba, postavljena v približno 25-letni časovni okvir, od sredine 20-ih let, do začetka 50-ih 19. stoletja, odlično rekonstruira zgodovinsko obdobje in duh časa, v katerem parni stroji napovedujejo prihod napredka in velikih sprememb, ki jih prinaša bližajoča se 2. industrijska revolucija. Leigh v portret slikarskega genija ni pozabil vključiti zanj značilnih tegob malih, depriviligiranih likov, ki iščejo svoje mesto pod soncem in poskušajo ujeti srečo za rokav. Turnerjeva pohlevna služkinja Hannah (odlična Dorothy Atkinson) ves čas upa, da v slikarjevem srcu obstaja kakšen prostorček rezerviran samo za njo. Vendar nesrečna ženska zanj ni nikoli bila veliko več kakor gospodinja, ki občasno lahko poteši njegovo seksualno slo. Manjši izpuščaj na njenem vratu je na videz nepomemben detajl, a z napredkom zgodbe spoznavamo, da kožna bolezen ima veliko resnejše konotacije. Na koncu dojamemo, da je širjenje bolezni metafora za njeno trpljenje, ki s počasnim umiranjem upanja v uresničitev skritih želja, postaja vedno večje. To je samo ena izmed stranskih zgodb, ki filmu prinese dimenzijo več in ga nam ga približa na človeški ravni. Že lep čas nisem videl tako dobro uravnotežene biografske zgodbe in G. Turner nedvomno sodi med najsijajnejše primerke biografskega filma. 


Ocena:





*16.4.2015 - DMCA zahteva za odtranitev slik iz objave. Avtorske pravice in bla, bla, bla....


1 komentar:

  1. Leigh, vsekakor. Predolgo sem ga zanemarjal in tega si bo zares treba ogledati. (Ali bom o njem tudi pisal, pa ne vem.)

    OdgovoriIzbriši