Ich seh, Ich seh [Goodnight Mommy] (2014)

Slovenski naslov: Lahko noč, mamica 
Država: Avstrija 
Leto: 2014
Žanri: Drama, Fantazijski, Grozljivka
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Severin Fiala, Veronika Franz
Scenarij: Veronika Franz, Severin Fiala
Igrajo: Susanne Wuest, Elias Schwarz, Lukas Schwarz 

Lahko noč, mamica, ki je na lanskem Liffu prejel glavno festivalsko nagrado vodomec, je celovečerni prvenec Veronike Franz in Severina Fiale, nastal pod producentskim okriljem Ulricha Seidla. Tisti nekoliko bolj obveščeni najbrž veste, da je Veronika Franz Seidlova soproga, stalna sodelavka in soscenaristka večine njegovih filmov, 30-letni Severin Fiala pa je njegov nečak. Lahko noč, mamica je torej svojevrsten družinski projekt, ki je glede na reputacijo sodelujočih in žanrsko umestitev obljubljal veliko. 

Osamljena hiša ob jezeru je dom dvojčkov Eliasa in Lucasa, ki poletne počitnice preživljata v tej prostrani vili, v neposredni bližina gozda in jezera, kar fantoma ponuja lepe možnosti za igranje na prostem. 10-letnika živita z mamo, ki se je ravnokar vrnila z zahtevne plastične operacije, s katero so rekonstruirali njen obraz. Za dvojčka je pogled na materin obraz v povojih nekoliko neprijeten, njuno nelagodje pa se še bolj stopnjuje, ko opazita spremembe v materinem vedenju. Razumljivo je, da oseba po takšnem operativnem posegu potrebuje mir in veliko počitka, toda mati je edina odrasla oseba v hiši, zato je njeno zaklepanje v spalnico, v kateri preživi večino časa, s stališča vzgoje in starševske odgovornosti sporno in nerazumljivo. Dvojčka bi se najbrž sprijaznila z materino sebičnostjo, če v njenem odnosu ne bi začutila  odsotnosti starševske topline in nepričakovano strogost. Ob takšnih spremembah bi se tudi odrasel človek počutil nelagodno, zato ne preseneča, da dvojčka začneta dvomiti v materino avtentičnost in se spraševati, ali je oseba za povoji res njuna mama. 

Pri filmih, kakršen je naslovni, je brez omembe informacij, ki razkrivajo nekatere ključne elemente zapleta, težko analizirati videno. Lahko noč, mamica je art grozljivka, ki nekako sodi v podžanr družinskega hororja, segment »zlobni otroci,« saj sta glavna generatorja nelagodja in groze brata dvojčka, čeprav iz te enačbe ne gre povsem izključiti niti njune matere, ki s svojo hladnostjo in strogostjo, predvsem v prvem delu filma, sproži nemalo nelagodja. Tu so še nekateri drugi za grozljivko značilni prejemi (ščurki v terariju, ki jih fanta imata za hišne ljubljenčke, mačka, ki v umre v nepojasnjenih okoliščinah, srhljive umetniške slike z zabrisanimi obrazi), ki gledalca preko sterilnega prizorišča in nevtralno hladne kamere počasi pripravljajo na trenutek, ko bodo stvari zares ušle izpod nadzora. Avtorja dogajanje popestrita z dobro odmerjeno dozo surrealizma in zabrisanimi prehodi iz sanj v resničnost, ki pomagajo stopnjevati napetost, svoj namen pa dosežejo tudi drobni namigi (fotografija materine dvojnice v foto albumu, igra ugibanja), ki razpihujejo dvom in nezaupanje. 

Pozor, spojlerji!

Gledalec z nekaj več kilometrine bo nedvomno že veliko prej registriral prihajajoči tvist (prizoru v kuhinji, ko brat zahteva hrano in pijačo za porednega brata) in ga povezal z enim izmed uvodnih prizorov na jezeru. Film bi gotovo funkcioniral bolje, če se sum v neobstoj brata dvojčka ne bi pojavil tako zgodaj, a to vseeno ni odločilni dejavnik za razumevanje zgodbe, saj ravno to spoznanje razkrije neko drugo perspektivo in sproži zanimiva vprašanja. Razen omembe nekakšne nesreče nikoli ni jasno povedano, kaj se je pravzaprav zgodilo z enim dvojčkom in zakaj je mati prestala plastično operacijo, iz videnega pa lahko sklepamo, da bi tudi rekonstrukcija njenega obraza lahko bila povezana z isto nesrečo. Mati v kasnejši fazi filma sina pomirja z besedami: »Šlo je za nesrečo! Ni tvoja krivda!« kar nekako potrdi fantovo vpletenost v bratovo smrt. Ne morem se znebiti občutka, da so te besede izrečene prepozno, z zadržkom. In ravno zato, ker so izrečene prepozno in neprepričljivo je prišlo do tragedije.  Predpostavka, da fant dejansko nosi določeno odgovornost za bratovo smrt in omenjeno nesrečo, pojasni materino strogost in odsotnost topline v odnosu s sinom. 10-letnik je že pred tem čutil krivdo in odgovornost, se začel zatekati v domišljijski svet, v katerem brat še vedno živi, materino netipično hladnost in strogost pa so njegovi čuti zaznali kot dokončno obsodbo in potrditev krivde. Vse kar fant naredi potem, je posledica materine netaktnosti in nezmožnosti, da otroku ponudi tolažbo, podporo in ljubezen, ko jo ta najbolj potrebuje. Njegova dajanja so torej neke vrste obrambni mehanizem, s katerim želi izbrisati spomin na tragični dogodek in izbrisati občutek krivde, na kar ga s svojim odnosom vedno znova opominja zlobna materina dvojnica. Iz te perspektive Lahko noč, mamica deluje zelo dobro, homogeno in prepričljivo, zato dobrega vtisa ne skazi niti malce preočiten tvist in nekoliko ziheraška inštalacija zgodbe v skoraj povsem izolirano okolje. Že dolgo nisem videl filma, ki bi ponudil tako pristnih občutkov srha in groze, zapakiranih v zgodbo z repom in glavo, in ravno zato je prvenec tandema Franz-Fiala eden izmed najresnejših kandidatov za najboljši igrani prvenec lanskega leta.             

Ocena: