Danny Collins (2015)

Slovenski naslov: Danny Collins 
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Komedija, Drama, Glasbeni
Dolžina: 106' , Imdb  
Režija: Dan Fogelman
Scenarij: Dan Fogelman
Igrajo: Al Pacino, Bobby Cannavale, Annette Bening, Jennifer Garner, Katarina Čas, Christopher Plummer

Al Pacino je od nekdaj bil eden izmed mojih favoritov. Bil je eden tistih, ki me je navduševal že v (mojih) najstniških letih, ko so postavljani temelji moje odvisnost od gibljivih slik. Igralska legenda je letos dopolnil 75 let in je še vedno dokaj aktiven, vendar z nobenim izmed filmov, v katerih je igral v zadnjem obdobju, ni dosegel odmevnejšega rezultata. Med njegovimi novejšimi izdelki se zobu časa še najbolje upira tv film Ne poznate Jacka (You Don't Know Jack, Barry Levinson, 2010), v katerem je igral kontroverznega ameriškega zdravnika Jacka Kervorkiana, za naslednji nadpovprečen kos celuloida v njegovem opusu pa se je potrebno vrniti vse tja do Nolanove Insomnie, ki je izšla pred trinajstimi leti. Danny Collins je na žalost še en naslov v nizu, s katerim se suša nadaljuje in srčno upam, da ga pred koncem kariere tam nekje zunaj čaka vsaj še en projekt dostojen njegove igralske veličine. Pacina je tokrat režiral debitant  Dan Fogelman (spisal je tudi scenarij), ki je že zgradil solidno scenaristično kariero (v njegovem opusu najbolj izstopajo risanke Avtomobili, Bolt in Zlatolaska, ter komedija Ta nora ljubezen s Stevom Carellom in Julianne Moore). 

Uradni sinopsis naslovne komične drame, ki se samodeklarira tudi kot glasbeni film (čeprav nima veliko skupnega z glasbo) pravi, da gre za zgodbo ostarelega rock (?) zvezdnika, ki se odloči spremeniti življenje, ko v roke dobi pismo, ki ga je nanj naslovil John Lennon. Trik je v tem, da je pošiljka našla pot do naslovnika šele štiri desetletja kasneje. Lennonovo pismo je torej tista točka, na kateri glasbenik spozna, da je napočil skrajnji čas, za opustitev seks-droge-in-rokenrol filozofije. Svoj delež pri tej odločitvi prispeva tudi nezvestoba njegove veliko mlajše ljubimke (povsem korekten nastop Katarine Čas, ki ji scenarij ni ponudil prav veliko prostora za dokazovanje), ki v svoji postelji že lep čas gosti veliko mlajšega ljubimca. In tako kot je to v navadi pri sorodnih zgodbah o zvezdnikih s pretečenim rokom trajanja, se tudi tu v ozadju skriva zgodba o pozabljenem, zamerljivem in ponosnem potomcu (Bobby Cannavale), s katerim je potrebno zgladiti odnose. Fogelman proces sprave predvidljivo usmerja z vključitvijo prikupne vnukinje, osebnostna rast ostarelega rok zvezdnika pa se nadaljuje s spoznanjem, da potrebo po ženski bližini lahko zadovolji tudi nekoliko starejša dama (naloga za Annette Bening). Danny Collins ima svoje momemte; predvsem v skupnih prizorih Pacina in Cannavaleja, ter v komičnih epizodah, v katerih Pacino poskuša zapeljati Beningovo. Toda teh solidnih odsekov je premalo, saj so Fogelmanovi scenaristični zasuki največkrat predvidljivi (posebej patetična se mi zdi domislica z Lennonovim pismom), njegovih liki pa so ukrojeni po neizrazitih, obrabljenih obrazcih. Od človeka, ki je ime zgradil na scenarističnih dosežkih bi pričakoval, da za svoj režiserski debi »prišpara« boljši scenarij in pokaže nekaj več drznosti in kreativnosti.  

Ocena: