 |
| Foto: Netflix |
Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 112', Imdb
Žanri: drama, komedija
Slo recenzija: -
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach
Igrajo: Adam Sandler, Ben Stiller, Dustin Hoffman, Emma Thompson, Elizabeth Marvel, Grace Van Patten
Zgodbe družine Meyerowitz (nove in izbrane) so novi (enajsti) film Noaha Baumbacha, ki se po odličnem izletu na teritorij dokumentarnega film (De Palma, 2015) in fazi, v kateri je velik vpliv na njegove filme imela Greta Gerwig, vrača k starim navadam. Sodelovanje z Gerwigovo je vsekakor bilo zanimivo in uspešno, toda ljubitelji "izvirnega" Baumbacha so gotovo veseli, da se režiser ponovno vrača k bolj samostalnem filmanju in s tem tudi svojemu tipičnemu motivu družinske disfunkcije.
Družina Mayerowitz svojo disfunkcijo v največji meri dolguje Haroldu (Dustin Hoffman), egocentričnemu kiparju in glavi družine, ki v svojem newyorškem stanovanju živi s četrto ženo Maureen. Sam se ima za neupravičeno spregledanega umetnika, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, da svetu pokaže svojo veličino. Vemo, da vsaka družina ima črno ovco in tudi Mayerowitzi imajo svojo zgubo: Danny (Adam Sandler) se je nedolgo nazaj ločil in s tem samo zaokrožil dolg seznam lastnih neuspehov. Možnosti za glasbeno kariero so davno splavale po vodi, v službo ni nikoli hodil, zato je ljubeč odnos s hčerko Elizo (Grace Van Patten) njegov edini resnični uspeh. Morda so to razlogi zaradi katerih je Danny v "Haroldlandu" državljan drugega reda, zaradi podobnih razlogov enak status uživa tudi njegova sestra Jean (Elizabeth Marvel).
 |
| Foto: Netflix |
V očetovih očeh veliko bolj kotira sin, ki ga nikoli ni zraven: Matthew ( Ben Stiller) je uspešen finančni svetovalec, ki ostalim Meyerowitzem ne posveča veliko pozornosti, toda njegov uspeh je za Harolda dovolj tehten razlog, da v mlajšem sinu vidi edinega pozornosti vrednega potomca. Sicer ne tako pomembnega in izjemnega kot je on sam, a vseeno nekoga, ki je (poleg njega) nekaj prispeval k ugledu družine.
Na teh relacijah počivajo temelji planeta Meyerowitz, na katerem Baumbach še enkrat pretresa svoje standardna vprašanja. To počne na zanj značilen komično-resen način, ki ga mogoče najbolje povzame naslednja izjava: “...If dad’s not a great artist, that means he was just a prick...” Najboljša podpora dobrim dialogom so dobri igralci in v tem primeru se je pred kamero zbrala impresivna in povsem kompatibilna igralska ekipa. Prepričajo vsi ključni liki, toda v mojih očeh še posebej izstopata Hoffman in Sandler. Hoffmanan se odlično znajde v čevljih ostarelega narcisa, ki ga otroci istočasno prezirajo in spoštujejo, sovražijo in ljubijo. Sandler je že dokazal, da je igralec sposoben dobrih nastopov in pod Baumbachovo dirigentsko palico mu je po dolgem času uspelo ustvariti zares izjemno vlogo.
V večini filmov najdemo vsaj en neizkoriščen lik in sestra Jean večji del filma ima takšno vlogo, toda Baumbach se tega dobro zaveda, zato Jean postavi v epicenter najmočnejšega prizora v filmu. S tem doseže dvoje: Jean da kredibilnost in obenem v družinski mozaik vgradi eno izmed pomembnejših dejstev. Malo je režiserjev, ki znajo tako dobro secirati identiteto posameznika in jo tako prepričljivo vplesti v družinsko dinamiko. In prav zato so njegovi liki tako življenjski in zato se z njimi tako dobro razumemo.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar