Sharp Objects (2018)

Amy Adams, Patricia Clarkson, and Eliza Scanlen in Sharp Objects (2018), Foto:HBO

Slo naslov: Ostrina 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 8 x 55-61' ,  Imdb

Žanri: krimi, drama, misterij

Režija: Jean-Marc Vallée

Scenarij: Marti Noxon, Gillian Flynn

Igrajo: Amy Adams, Patricia Clarkson, Chris Messina, Elizabeth Perkins, Eliza Scanlen, Matt Craven

Z mini-serijo Ostrina (Sharp Objects) je ekraniziran še zadnji (sicer prvi po vrsti) roman priljubljene avtorice žanrske literature Gillian Flynn. Po izjemnem uspehu filmske adaptacije njenega romana Ni je več (Gone Girl, 2014, David Fincher) in konkretno slabšem rezultatu, ki ga je z adaptacijo njenega drugega romana Dark Places dosegel francoski režiser Gilles Paquet-Brenner, smo spet dobili zelo dobro adaptacijo knjižne uspešnice, to pot realizirano v televizijskem formatu. 

Po izteku predvajanja se je Ostrina hitro uveljavila kot ena izmed najodmevnejši HBO-jevih produkcij tekočega leta in ena tistih serij, ki z gledalcem ostane še dolgo po ogledu. Verjamem, da tudi z daljše časovne distance ključnih karakteristik serije ne bo težko priklicati iz spomina. Camille Preaker (Amy Adams) bo v prihodnosti verjetno zgled ustvarjalcem, ki bodo svoje zgodbe gradili okoli duševno problematičnih junakinj, njena mati Adora (Patricia Clarkson) pa bo referenčna točka za nevarno posesivnost mater in škodljive vplive domačega okolja. Z njeno mlajšo potomko, Camillino 14-letno polsestro Ammo (Eliza Scanlen), je zaokrožen tercet osrednjih protagonistk naslovne zgodbe, postavljene na ameriški jug,  v fiktivno mestece Wind Gap v Missouriju. 

Matt Craven and Madison Davenport in Sharp Objects (2018), Foto: HBO

Tam se po daljši odsotnosti vrne glavna junakinja Camille, novinarka časopisne hiše iz (2015) St. Louisa, da bi raziskala umor ene in izginotje druge 14-letnice. Poročanje o zločinu je njena priložnost za oživitev novinarske kariere, ki je zavoljo njenega krhkega duševnega zdravja in s tem povezanega bivanja v psihiatrični ustanovi, že nekaj časa na čakanju. Camille je nekje vmes postala funkcionalna alkoholičarka, zato vrnitev v rojstni Wind Gap le spodbudi njeno »žejo« in odpre stare rane, a ji po drugi strani tudi ponudi priložnost, da se dokončno sooči s preteklostjo, iz katere izhajajo njene disfunkcije. Počasen ritem in odsotnost konkretnega dogajanja od gledalca zahtevata nekaj potrpljenja, saj si kanadski režiser Jean-Marc Vallee (C.R.A.Z.Y., Café de Flore, Dallas Buyers Club) vzame čas za graditev vzdušja in vzpostavitev relacij med ključnimi akterji.  S pretežno hladno barvno paleto zunaj, temo in pridušeno svetlobo prizorov v zaprtih prostorih, nelagodno temačnostjo nekajsekundnih flashbackov, ki morijo glavno junakinjo, počasnim premikanjem protagonistov, švic madeži na srajcah, konstantno vrtečih se ventilatorjih in še čem, Vallee vzpostavi avtentično vzdušje južnjaške gotike. Z galerijo manj in bolj pomembnih likov nastaja mozaik relacij, iz katerih izvemo kdo je kdo v Wind Gapu.

Preiskavi zločina vzporedno vodita lokalni šerif (Matt Craven) in detektiv iz Kansas Cityja (Chris Messina), ki nista pretirano kompatibilna. S premišljenim doziranjem informacij in napredovanjem preiskave, ki je primarno podana iz perspektive glavne protagonistke, odkrivamo tudi detajle iz njene preteklosti, s tem povezan misterij pa je vsaj toliko zanimiv, če celo zanimivejši od preiskave zločina, ki jo je pripeljal v Wind Gap. Vallee s flashbacki vleče vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, sanjam podobni prebliski pa vzbujajo občutke ujetosti junakinje, ki preprosto ne more najti izhoda iz labirinta bolečih spominov. Morda zato, ker tudi sedanjost do nje ni nič bolj prijazna.

Amy Adams je skozi celotno kariero, v praktično vseh odigranih vlogah kazala svoj razkošni igralski talent, toda vloga Camille je ena tistih, ki jo velja posebej podčrtati. Serija istočasno predstavlja zelo dober kolektivni dosežek celotne igralske zasedbe. Ob bok Adamsovi najprej velja postaviti Patricio Clarkson, ki odlično pooseblja zadržanost in hladno preračunljivost aristokratinje, ki v prvi plan vedno postavlja svoje potrebe in prepričanja, ter prispevka dveh pomembnejših moških likov, Chrisa Messine in vedno zanesljivega Matta Cravena. Ostrina ni serija visokega ritma in napetih preobratov – nekaj časa traja, da se sinhroniziramo s počasnim ritmom in temačnim vzdušjem, toda interes gledalca je nadvse kvalitetno nagrajen v nadaljevanju in presenetljivem finalu, v katerem dobimo odgovore na oba ključna vprašanja in razumemo neločljivo povezanost le-teh.

Ocena