A Dangerous Method

Slovenski naslov: Nevarna metoda
Država: VB, Nemčija, Kanada
Leto: 2011 
Žanri: Biografija, Drama, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: David Cronenberg
Scenarij: Christopher Hampton 
Igrajo: Michael Fassbender, Keira Knightley, Viggo Mortensen, Sarah Gadon, Vincent Cassel

Nevarna metoda je eden izmed najbolj izpostavljenih filmskih naslovov preteklega leta, o katerem so pisali mnogi, zato so tudi številni »rekreativni« gledalci zasledili ta mično naslovljen film. Kolikokrat so me znanci vprašali, če sem film že videl in kakšen je. Torej, film, ki je s svojo premiso pritegnil pozornost širših narodnih mas. S tako zgodovinsko zanimivima likoma, kot sta to bila Freud in Jung, z žensko med njima (Sabino Spielrein) in vseh asociacijah, ki se porajajo v naših glavah ob procesiranju teh izhodiščnih informacij, takšno zanimanje ne preseneča. Nenazadnje je seks magična beseda, ki zlahka pritegne tudi tiste, ki tega verjetno nikoli ne bi želeli priznati. Filmski odvisneži so na drugi strani svoj optimizem gradili na imenih, ki so stala za projektom.  David Cronenberg je ime vredno vsakega spoštovanja, Michael Fassbender, vzhajajoča zvezda svetovnega filma in njegov starejši kolega Viggo Mortensen, prav tako.  Mortensen je postal stalnica v Cronenbergovih filmih, saj je Nevarna metoda, po Senci preteklosti (A History of Violence, 2005) in Smrtnih obljubah (Eastern Promises, 2007), njuno tretje sodelovanje. In če so ljubitelji zgodnjega Cronenberga  (ko je ta še snemal  »body horror« ZF grozljive v 70-ih in 80-ih) zmajevali z glavo ob Senci preteklosti in Smrtnih obljubah, češ, to več ni pravi Cronenberg, potem so negativne reakcije na film, ki je zgodovinska kostumska drama, toliko bolj razumljive. Sam sicer nimam takšnih predsodkov in smatram žanrsko raznolikost ustvarjalcev za dobrodošlo, a vseeno priznavam, da me je Cronenberg z Nevarno metodo nekoliko presenetil.

V uvodu najprej spoznamo mlado in izobraženo rusko emigrantko Sabine Spielrein. Sabine prihaja iz premožne rusko-židovske družine, ki jo je poslala v Zürich, na zdravljenje k  mladem nadebudnem psihiatru dr. Carlu Jungu. Mladenka boleha z hudo obliko histerije. Jung se odloči, da jo bo zdravil z novo metodo, ki jo zagovarja in uspešno prakticira Sigmund Freud. Gre za zdravljenje s pogovorom, pri katerem pacient z zdravnikovo pomočjo določi žarišče svojih težav. Jung primer Sabine Spielrein predstavi svojem vzorniku Sigmundu Freudu, kar preraste v zelo intenzivno pisemsko korespondenco. Zdravljenje mlade bolnice (tudi s Freudovo pomočjo) poteka zelo dobro, med Jungom in Freudom pa se splete tesno prijateljstvo. A že med njunim prvim srečanjem, ki je sicer bilo zelo navdihnjeno in koristno za oba, je posejano seme razdora, ki je kasneje tudi uničilo njuno prijateljstvo. Jung namreč ne deli Freudovega enodimenzionalnega pogleda, ki vzroke za vse psihične težave išče zgolj v človeški seksualnosti in želi v svojo raziskavo človekove psihe vključiti še druge (tudi paranormalne) elemente. Istočasno se, med zdaj že ozdravljeno pacientko, Sabine Spielrein in Jungom odvija strastno seksualno razmerje.  

Če začnem s pozitivnimi lastnostmi Nevarne metode, ugotavljam, da  so ustvarjalci veliko pozornosti namenili zgodovinski natančnosti in zares dodelani scenografiji. Celo čoln, ki ga Jung prejeme od soproge v darilo, je natančna replika čolna, ki ga je resnična Emma Jung podarila svojem soprogu. Oba glavna igralca sta zelo študiozno pristopila pripravam na interpretacijo glavnih likov in priznati je treba, da je izvedba na visokem nivoju. Torej zvestoba zgodovinskim dejstvom in osvetljevanje nekaterih, manj znanih dejstev, kot je vloga Sabine Spielrein in njen vpliv na Junga in Freuda. Sabine je bila ena prvih ženskih psihiatrinj in pionirka otroške psihologije. Keira Knightley se je znašla v zanjo netipčni vlogi, a me ob njenem nastopu navdajajo mešani občutki. Zavedam se, da vloga ni bila ravno mačji kašelj, a mi se njena interpretacija, sploh v prvem delu filma, zdi pretirana in izumetničena. V drugem delu, ko vloga več ne zahteva grimas in pačenj, je tudi njen nastop bistveno boljši.  A to bi še spregledal, če film nebi bil tako prekleto dolgočasen. Preblisk z Vincentom Casselom me je samo opomnil, kakšen bi film lahko gledal, z njegovim odhodom se stvari vrnejo v nezanimive tirnice. Večino časa spremljamo dialoge, ob katerih človek le stežka ohrani koncentracijo, edini pozitiven učinek dolgih konverzacij na relaciji Freud-Jung, je gledalčevo razumevanje razlogov kasnejšega razkola. Drugi pomemben element je vroče razmerje med Jungom in Spielreinovo, ki nas v resnici nikoli ne vznemiri, ne prepriča. Celo ob prizoru, izpostavljenem v napovedniku, v katerem Jung našeška »porednico« po riti, gledalec ostane ravnodušen, kaj šele povedati za izjemno mlačen zaključek, v katerem gledamo izpoved o nesrečni ljubezni. Pri plusih sem pozabil omeniti odlično glasbo, ki je ena boljši komponent filma. Seštevek vsega je sivo povprečje, končna ocena pa komajda pozitivna. (-3)

Ocena: