torek, 11. junij 2013

Stoker (2013)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Chan-wook Park
Scenarij: Wentworth Miller, Erin Cressida Wilson
Igrajo:  Mia Wasikowska, Nicole Kidman, Matthew Goode, Dermot Mulroney, Jacki Weaver, Phyllis Somerville

Chan-wook Park je eden izmed najvidnejših južnokorejskih filmskih ambasadorjev in človek, ki je odigral eno ključnih vlog pri nastanku moje odvisnosti od južnokorejskega filma, zato sem bil zelo vesel ob nepričakovano hitrem izidu njegovega prvega angleško govorečega filma na video tržišču. Stoker je vse od Sundance premiere imel najvišjo prioriteto in se takoj po izidu blu-ray ploščka znašel na samem vrhu mojega seznama. Že pred ogledom mi je bilo jasno, da je Stoker film, ki ga moraš videti na velikem platnu, če imaš možnost seveda, in se istočasno zavedal, da so možnosti za prikazovanje filma v naših kinodvoranah skorajda nične.  Upajmo, da se bojo stvari v prihodnosti spremenile in da se bo našel junak, ki bo namesto Velike poroke (naključen naslov v trenutni programski ponudbi Koloseja) na spored pripeljal kakšen film z dodano vrednostjo.

India Stoker (Mia Wasikowska) nikoli ne bo pozabila svojega 18. rojstnega dne. Njeni spomini žal ne bojo veseli, saj je ob polnoletnosti izgubila očeta in najboljšega prijatelja, človeka ki je igral najpomembnejšo vlogo v njenem življenju. Za mlado dekle je depresivna perspektiva življenja ob odtujeni materi Evelyn (Nicole Kidman) vse prej kot spodbudna — mati je ob steklenici vina že pred očetovo smrtjo živela v svojem svetu in India se prav dobro zaveda, da je pred njo  prelomno obdobje njenega življenja. A ko se na pogrebu nepričakovano prikaže stric Charlie (Matthew Goode), očetov brat, ki za Indio do tistega dne sploh ni obstajal, se okoliščine drastično spremenijo. Charlie želi pomagati, zato se odloči, da bo za nekaj časa ostal na družinski posesti, ob svoji nečakinji in njeni čustveno labilni materi. India je do Charlieja zadržana, toda skrivnostni stric jo istočasno privlači in odbija. Njegova navzočnosti v njej začne prebujati temačna nagnjenja, ki so očitno vedno bila del njenega bitja. Čustva, ki so do prihoda šarmantnega skrivnostneža bila zakopana globoko v njeni podzavesti in so očitno potrebovala neke vrste katalizator, da lahko privrejo na plano. Indiina odbojnost do strica se vedno bolj umika občutkom naklonjenosti, povezanosti in razumevanja…
Scenarist Wentworth Miller (tisti brihtni dečko iz serije Prison Break), je že v zgodnjih intervjujih, ko je Stoker bil samo črka na papirju, razkril, da je uvodni zaplet v resnici navdihnjen s klasiko Senca dvoma (Shadow of a Doubt, Alfred Hitchcock, 1943). Spomnimo se, tudi tam imamo zgodbo o odraščajoči najstnici in skrivnostnega strička Charlieja, ki pride na obisk, vendar se stvari pri Stokerju potem razvijejo v nekoliko drugačni smeri. Tisti osnovni motiv, okoli katerega je potem zgrajena celotna zgodba, predstavlja odraščanje mlade Indie, ki po očetovi smrti nepreklicno vstopa v svet odraslih. Svojo coming-of-age izkušnjo v uvodnem monologu povzame kar sama, ko nam razloži, da smo ljudje podobni rožam, ki ne morejo vnaprej določiti barve svojih cvetov in po tem takem, ne moremo biti odgovorni za tisto, kar postanemo. Šele ko to dojamemo, postanemo resnično svobodni. Na to idejo se lepo navezuje nekaj, kar je pred smrtjo večkrat poudaril Indiin oče Richard, ko je hčerki razlagal, da včasih moraš storiti nekaj slabega, da bi se izognil večjem zlu. Ali drugače, če že moraš storiti nekaj slabega, vedno izberi tisto manj slabo opcijo. Filozofija strica Charlieje je povsem drugačna. On je tukaj, da nečakinji pokaže, da očetove teorije niso nujno  pravilne. Stric Charlie je tukaj zato, da nečakinjo pouči, kako včasih mora slediti svojim instinktom, delovati nagonsko, brez brzdanja. Striček Charlie je tukaj, da zruši vse ideale, ki jih je pred Indio postavil njen oče in ji dokaže, da so njene domneve iz uvodnega monologa pravilne.
Gotski triler je najbližja formulacija atmosfere in vsebine, ki nam jo prinaša Stoker. Že neštetokrat se je pokazalo, da je spretnost pripovedovalca tisti odločilni moment, ki opredeljuje kvaliteto pripovedi in prepričan sem, da bi enaka zgodba v rokah manj spretnega režiserja name imela bistveno slabši učinek. Toda v rokah genialnega Parka zgodba dobi novo dimenzijo in nas potegne v svoj magični imaginarij, v katerem je vsak, tudi najmanjši detajl, izpiljen do popolnosti. Stoker je pravi vizualni cukerček, v katerem Parkova skorajda fetišistična obravnava detajlov učinkovito nadomešča povprečno zasnovan osrednji misterij in s tem povezano pomanjkanje suspenza. Veliko zadovoljstva mi je prineslo Parkovo igranje s simboliko, ki je odlično razporejeno skozi celotno narativno strukturo in se obenem odlično navezuje na osrednji motiv odraščanja glavne osebe. Jajca in ptice, lovci in plen, raba barvnih vzorcev…, so le nekatere stvari, na katere velja biti še posebej pozoren in v njih iskati skrite pomene. Kakorkoli, to so stvari, ki jih je najbolje prepustiti gledalčevi domišljiji, zato o njih več ne bom nakladal. Menim, da so ustvarjalci opravili odlično selekcijo snemalnih lokacij, prav tako si pohvale zasluži glasba Clinta Mansella (Requiem for a Dream, Black Swan,  Moon), ki odigra ključno vlogo v enemu najmočnejših prizorov v celem filmu (zagotovo ga ne boste zgrešili). Za konec se še ustavim pri zelo dobrih igralskih nastopih: Matthew Goode je odličen (vloga je sprva bila ponujena Colinu Firthu), enako dobra je tudi Mia Wasikowska, le za Nicole Kidman nekako nisem prepričan, če je ravno ona bila najboljša izbira za vlogo matere.


Ocena:



Pozor: spojlerji v komentarjih!

20 komentarjev:

  1. Praviš, da je Ozymandias dober? Pa tudi sicer zelo obetavno (pa še moj omiljeni žanr), si ga bom skušal ogledat čimprej.

    OdgovoriIzbriši
  2. p.s. Kidman pa je po mojem tukaj (če praviš, da gre za gotski triler) zaradi iste logike kot se določa casting pri večini ameriške produkcije: nekoč je igrala recimo v The Others (2001), potem pa jo zaradi kao lažje asociacije gledalstva tlačijo v vse podobne vloge in filme.

    OdgovoriIzbriši
  3. hehe... Ozy what? :)

    Če v mislih imaš Ozymandiasa iz Watchmenov in tezo protagonist-antagonist, potem je odgovor ja.
    Če ciljaš na virtuozno dikcijo pesnitve - spet ja.

    Pri končni oceni upoštevaj mojo (ne)objektivnost pri ocenjevanju ;) Veš, mal sem udarjen na Parka ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja kdo pa ne bi bil navdušen nad Oldŭboijem (올드보이)?

    OdgovoriIzbriši
  5. Solidno, a nekako se mi zdi, da si je Park izbral ta (pod)povprečen scenarij zaradi tega, da lahko dokaže kakšen mojster režije je. "Glejte me Amerika! Tudi iz dreka naredim soliden izdelek." Sicer pa mi je tudi Shadow of a Doubt najslabši Hitch izdelek ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Še bolj pa je zanimivo tole:

    Miller's script was voted to the 2010 "Black List" of the 10 best unproduced screenplays then making the rounds in Hollywood.

    OdgovoriIzbriši
  7. From the director of Oldboy.

    Nuf said.

    Pade v kratkem tudi na mojo mizo.

    OdgovoriIzbriši
  8. Check. Bom še malo strnil misli, ampak v glavnem se kar strinjam. Film je nezgrešljivo Parkov oz. nekako deluje "azijski". Ampak sem si vseeno želel malo bolj sofisticiran scenarij, ker človek se (pri sicer vizualno in dramaturško odličnem filmu) na trenutke počuti pri zgodbi skoraj malce ogoljufanega, v smislu: "A to je to, al kaj?" V vsakem primeru pozitivna izkušnja, takole na prvo žogo bi mu verjetno dal 7/10. Ne vem, če bom posebej pisal o njem.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pol pa razmišljaš, kaj bi ta človek dosegel z boljšim scenarijem.

    OdgovoriIzbriši
  10. Kidmanova še je nekako pasala, predvsem zaradi svoje creepy face, njena vloga pa itak bila strnjena na minimum oz. je bila tam, ker je nekdo pač moral igrati vdovo + vsaj eno ultra-znano holivud ime. O kakšni karakterizaciji njenega lika pa ni bilo niti poskusa. Da o klišejskem sošolcu (predvsem pa sošolcih), ki se postavi v bran (ista usoda je tega igralca že doletela) ubogemu dekletu, da lahko potem le stilsko umre, niti ne govorim. Pa kao neka "babica", ki jo potem sploh nihče ne pogreša ... Joj, tako kot praviš filmljub, čakaš na neki preobrat, da bo zgodba začela iti v drugo stran, potem pa nič. Le vedno hujše je postajalo, ob tem pa so oni upali, da bomo "šokirani" zaradi ravnanja nedolžnega dekleta. In potem pride še policist ...

    OdgovoriIzbriši
  11. Nekaj mi je nalagalo oddajanje komentarjev, bom še enkrat povzel.

    Da preobrata ne bo je jasno že po 30-ih minutah, ko že vemo da je striček poreden fant. Po moje je težišče zgodbe drugje, v transformaciji glavne protagonistke, to je tisti ključni motiv in ne čakanje na neko veliko razkritje.

    Zakaj naj bi policist bil sporen?

    S tem ubojem se (anti)junakinja dokončno sprijazni, da je to kar je. Prehitra vožnja je trik, s katerim policista zvabi v past, delno zato, ker želi prikriti sledi, delno pa zato, ker to dejanje dokončno potrjuje rojstvo njenega novega jaza - odrasle psihopatske morilke.

    Film lahko povsem upravičeno in argumentirano sesuješ, če želiš, saj je teh nelogičnih, nedodelanih stvari veliko:
    od Chariejevega izhoda na prostost po želji (na točno določen datum), do trupel, ki jih nihče ne pogreša, vendar sem jaz te pomanjkljivosti kompenziral drugje...

    Tudi ideja o nenavadnem brzdanju morilskih nagonov ni nova, lep aktualen primer je serija Dexter, vendar je tam
    uporabljena obče sprejemljiva rešitev - moril bom morilce.

    A kakorkoli obrneš, problem ostaja enak - psihopatska morilska potreba.


    OdgovoriIzbriši
  12. Ne po 30, ampak po petih minutah že vemo, da ona ni čisto "normalna", on pa je "psihopat". Ampak, to se dogaja mnogokrat in mnogokrat nalašč, ker ustvarjalci hočejo da to verjamemo, potem pa se obrne drugače in nas kao zajebejo (včasih tudi uspešno). Tako tudi mi čakamo in si mislimo: "ja, preveč ste očitni (predvsem s stricem), sedaj pa začnite že enkrat resno ...". Transformacija potem tudi ni tako presenetljiva, čeprav je od čudakinje do morilke res dolga pot.
    Na policista mislim takrat, ko se prvič pojavi v hiši. Ker takrat pa res že vsak pomisli: "če pa sedaj vse sledi ne vodijo do tega dekleta, potem pa res ne vem ...". Tako se policist pojavi le kot alibi, da filmu potem ne gre očitati nelogičnosti. Okej, če bi film zašel v surealne, nadrealistnične vode (kot npr. nazadnje Manic, kjer realizem odpade in kjer vsaka akcija ne pomeni tudi reakcije), kar pa tukaj ne drži, saj se film večino nosi kot resen, brez-luknjasti - in takšnega ga kljub "fantazijski" podobi moramo tudi jemati.
    Konec je potem le tak, kot je moral biti, če se hoče rešiti film in z njim nimam problemov.
    Seveda je na srečo bilo mnogo materiala za kompenziranje slabih strani in prav zaradi tega film ni slab. Če ne bi bilo Parka, bi ga danes lahko primerjali z rimejkom Stepfatherja.

    OdgovoriIzbriši
  13. Za policista ti dam delno prav. Toda dokler ni trupla, je poizvedovanje pričakovani potek stvari, policijska rutina, bi temu rekel ... Strinjam pa se, da je zraven zato, da ga ponucajo na koncu...

    Kakorkoli, strinjava se, da je scenarij glavna pomanjkljivost, strinjava se da je film dober, ne strinjava pa se, koliko dober.

    S tvojo oceno (predvidevam 6/10) se strinja velika večina ocenjevalcev, a zame je vseeno boljši od povprečja.

    OdgovoriIzbriši
  14. Če še jaz povem glede policista; mene je še najbolj motilo, kako ima že prvič, ko se pojavi na vratih, nezgrešljive insinuacije in povsem očitno sumi, da se tam nekaj dogaja - čeprav pred tem ni bilo nobene policijske preiskave ali česarkoli, nada, zip. Kar pride in je že ves pameten in ciničen. (Pa ne mislim igralca, ki dobro opravi svoje delo, ampak kot lik v zgodbi mi je policist čuden.) Je pa tudi to del tistega, zaradi česar sem rekel, da se mi zdi ta film "azijski" -- drobna čudaštva, nedorečenosti, bizarni motivi in ena taka nadrealistična scena.

    OdgovoriIzbriši
  15. p.s. Če potegnem eno tako primerjavo, ki mogoče niti ni tematsko ali celo žanrsko najboljša, ampak sem slučajno dobil tako asociacijo: Excision (2012) mi je bil odločno bolj všeč.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Primerjava je kar dobra, sam da je tista punca še bolj twisted. India je po moje nevarnejša, punca iz Excision pa bolj učinkovito požene kri po žilah... Khmm, pardon, iz žil.
      Vidiš, na tem primeru se lepo vidi ta subjektivnost (moja in tvoja) in tako je tudi prav.

      Izbriši
  16. To kar pravi Filmoljub s policistom je tipični primer podcenjevanje gledalca, ko se lik mora obnašati svojemu žanru primerno, da je potem nam lažje razumljivo. Kot v grozljivkah, ko je žensko strah že ko vstopi v hodnik normalne hiše ali pa če liki začnejo takoj sumiti na najhujše, če na blagajni ni trgovca.

    Nismo pa povsem fer s tem nerganjem proti Stokerju, zato bi se še enkrat vrnil na mojo prejšnjo misel o »jemanju resno«. Ocenjevanje filmov bi lahko primerjali z gimnastiko ali skoki v vodo. Tam namreč uporabljajo količnik težavnosti oz. zahtevnosti vaje. Težjo vajo je seveda težje opraviti brez napak. Pri filmu je takšna izhodiščna ocena umetniška vrednost, ki si jo film sam zastavi. Recimo, da imamo tri stopnje zahtevnosti, potem bi pri treh isto ocenjenih (z oceno 6) filmih sledili primeri:

    - The Last Stand 6 X 0,5 (zaradi svoje samo-ironije, ki meji že na parodijo, si lahko dovoli veliko).

    - The Call 6 X 1 (zaradi visokega tempa in nenehne želje po napetosti jim lahko spregledamo nekaj scenarističnih lukenj).

    - Stoker 6 X 2 (zaradi uporabe simbolizma, alegorije, potlačene atmosfere in upočasnjenega ritma si lahko privošči najmanj napak).

    Vsi filmi so dobili oceno 6, ampak dejansko vrednost filma dobiš komaj takrat, ko pomnožiš z izhodiščno oceno.
    Tako, zdaj sem spet zabluzil, spet mi bodo očitali »vsevednost«, a to sem pač moral dokončati, kar sem v prejšnjem komentarju začel.
    Mogoče pa bo ta razlaga pomagala komu, ko se bo zapletel v prepir, njegov »nasprotnik« pa bo svoj najljubši film argumentiral z razlago » v mojem je vedno akcija, vedno se nekaj dogaja in nikoli ni dolgčas, v tvojem pa se vsi premikajo počasi ter dolgovezijo v neznano.«

    Excision pa je itak že kult :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe, ti si nor :))

      Saj razumem, kaj želiš povedati. Lepo si to pojasnil, s temi težavnostnimi stopnjami. Vse izpostavljene pomanjkljivosti so nesporne in tukaj ni nič več za dodati. Še sam sem takoj po ogledu nihal med 3+ in -4, a po prespani noči sem še enkrat v mislih šel skozi film in ugotovil, da mi je še bolj všeč, kot sem sprva mislil. A kakor koli obrneš, kriterij gor, kriterij dol, nič ne more spremeniti tistega občutka, ki ti pravi, koliko je film vreden. You feel in your gut.

      Stoker mi je enostavno ponudil preveč dobrega in to ne želim spregledati. Excision je cool filmček, toda Stokerjevi kadri so tisti, ki bojo ostali z mano. Prizor za klavirjem denimo, bi si lahko ponavljal v nedogled. Pajek, žulj, igra z vrati na koncu...


      Izbriši
  17. Itak. Za vse, ki si ne želijo pokvariti ogleda branje komentarjev prepovedano.
    Bom prilimal opozorilo.

    OdgovoriIzbriši