Stoker (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij, Triler
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Chan-wook Park
Scenarij: Wentworth Miller, Erin Cressida Wilson
Igrajo:  Mia Wasikowska, Nicole Kidman, Matthew Goode, Dermot Mulroney, Jacki Weaver, Phyllis Somerville

Chan-wook Park je eden izmed najvidnejših južnokorejskih filmskih ambasadorjev in človek, ki je odigral eno ključnih vlog pri nastanku moje odvisnosti od južnokorejskega filma, zato sem bil zelo vesel ob nepričakovano hitrem izidu njegovega prvega angleško govorečega filma na video tržišču. Stoker je vse od Sundance premiere imel najvišjo prioriteto in se takoj po izidu blu-ray ploščka znašel na samem vrhu mojega seznama. Že pred ogledom mi je bilo jasno, da je Stoker film, ki ga moraš videti na velikem platnu, če imaš možnost seveda, in se istočasno zavedal, da so možnosti za prikazovanje filma v naših kinodvoranah skorajda nične.  Upajmo, da se bojo stvari v prihodnosti spremenile in da se bo našel junak, ki bo namesto Velike poroke (naključen naslov v trenutni programski ponudbi Koloseja) na spored pripeljal kakšen film z dodano vrednostjo.

India Stoker (Mia Wasikowska) nikoli ne bo pozabila svojega 18. rojstnega dne. Njeni spomini žal ne bojo veseli, saj je ob polnoletnosti izgubila očeta in najboljšega prijatelja, človeka ki je igral najpomembnejšo vlogo v njenem življenju. Za mlado dekle je depresivna perspektiva življenja ob odtujeni materi Evelyn (Nicole Kidman) vse prej kot spodbudna — mati je ob steklenici vina že pred očetovo smrtjo živela v svojem svetu in India se prav dobro zaveda, da je pred njo  prelomno obdobje njenega življenja. A ko se na pogrebu nepričakovano prikaže stric Charlie (Matthew Goode), očetov brat, ki za Indio do tistega dne sploh ni obstajal, se okoliščine drastično spremenijo. Charlie želi pomagati, zato se odloči, da bo za nekaj časa ostal na družinski posesti, ob svoji nečakinji in njeni čustveno labilni materi. India je do Charlieja zadržana, toda skrivnostni stric jo istočasno privlači in odbija. Njegova navzočnosti v njej začne prebujati temačna nagnjenja, ki so očitno vedno bila del njenega bitja. Čustva, ki so do prihoda šarmantnega skrivnostneža bila zakopana globoko v njeni podzavesti in so očitno potrebovala neke vrste katalizator, da lahko privrejo na plano. Indiina odbojnost do strica se vedno bolj umika občutkom naklonjenosti, povezanosti in razumevanja…

Scenarist Wentworth Miller (tisti brihtni dečko iz serije Prison Break), je že v zgodnjih intervjujih, ko je Stoker bil samo črka na papirju, razkril, da je uvodni zaplet v resnici navdihnjen s klasiko Senca dvoma (Shadow of a Doubt, Alfred Hitchcock, 1943). Spomnimo se, tudi tam imamo zgodbo o odraščajoči najstnici in skrivnostnega strička Charlieja, ki pride na obisk, vendar se stvari pri Stokerju potem razvijejo v nekoliko drugačni smeri. Tisti osnovni motiv, okoli katerega je potem zgrajena celotna zgodba, predstavlja odraščanje mlade Indie, ki po očetovi smrti nepreklicno vstopa v svet odraslih. Svojo coming-of-age izkušnjo v uvodnem monologu povzame kar sama, ko nam razloži, da smo ljudje podobni rožam, ki ne morejo vnaprej določiti barve svojih cvetov in po tem takem, ne moremo biti odgovorni za tisto, kar postanemo. Šele ko to dojamemo, postanemo resnično svobodni. Na to idejo se lepo navezuje nekaj, kar je pred smrtjo večkrat poudaril Indiin oče Richard, ko je hčerki razlagal, da včasih moraš storiti nekaj slabega, da bi se izognil večjem zlu. Ali drugače, če že moraš storiti nekaj slabega, vedno izberi tisto manj slabo opcijo. Filozofija strica Charlieje je povsem drugačna. On je tukaj, da nečakinji pokaže, da očetove teorije niso nujno  pravilne. Stric Charlie je tukaj zato, da nečakinjo pouči, kako včasih mora slediti svojim instinktom, delovati nagonsko, brez brzdanja. Striček Charlie je tukaj, da zruši vse ideale, ki jih je pred Indio postavil njen oče in ji dokaže, da so njene domneve iz uvodnega monologa pravilne.

Gotski triler je najbližja formulacija atmosfere in vsebine, ki nam jo prinaša Stoker. Že neštetokrat se je pokazalo, da je spretnost pripovedovalca tisti odločilni moment, ki opredeljuje kvaliteto pripovedi in prepričan sem, da bi enaka zgodba v rokah manj spretnega režiserja name imela bistveno slabši učinek. Toda v rokah genialnega Parka zgodba dobi novo dimenzijo in nas potegne v svoj magični imaginarij, v katerem je vsak, tudi najmanjši detajl, izpiljen do popolnosti. Stoker je pravi vizualni cukerček, v katerem Parkova skorajda fetišistična obravnava detajlov učinkovito nadomešča povprečno zasnovan osrednji misterij in s tem povezano pomanjkanje suspenza. Veliko zadovoljstva mi je prineslo Parkovo igranje s simboliko, ki je odlično razporejeno skozi celotno narativno strukturo in se obenem odlično navezuje na osrednji motiv odraščanja glavne osebe. Jajca in ptice, lovci in plen, raba barvnih vzorcev…, so le nekatere stvari, na katere velja biti še posebej pozoren in v njih iskati skrite pomene. Kakorkoli, to so stvari, ki jih je najbolje prepustiti gledalčevi domišljiji, zato o njih več ne bom nakladal. Menim, da so ustvarjalci opravili odlično selekcijo snemalnih lokacij, prav tako si pohvale zasluži glasba Clinta Mansella (Requiem for a Dream, Black Swan,  Moon), ki odigra ključno vlogo v enemu najmočnejših prizorov v celem filmu (zagotovo ga ne boste zgrešili). Za konec se še ustavim pri zelo dobrih igralskih nastopih: Matthew Goode je odličen (vloga je sprva bila ponujena Colinu Firthu), enako dobra je tudi Mia Wasikowska, le za Nicole Kidman nekako nisem prepričan, če je ravno ona bila najboljša izbira za vlogo matere.

Ocena:

Pozor: spojlerji v komentarjih!