 |
| Susi Sánchez and Bárbara Lennie in La enfermedad del domingo (2018), Netflix |
Slo naslov: -
Angleški naslov: Sunday Illness
Država: Španija
Jezik: španščina
Leto: 2018
Dolžina: 113', Imdb
Žanri: drama
Režija: Ramon Salazar
Scenarij: Ramon Salazar
Igrajo: Barbara Lennie, Susi Sanchez, Greta Fernandez, Miguel Angel Sola
V uvodnem prizoru četrtega celovečerca španskega režiserja Ramona Salazerja kamera najprej pokaže dve drevesi in se nato počasi premika proti njunim prepletenim koreninam. Drevesi sta najbrž rodbinsko povezani, tako kot ženski, ki ju spoznamo v sledečih prizorih. Prva, mlajša, se skozi gozd vzpenja proti najbolj mogočnem drevesu v gozdu, druga, starejša, se v elegantnih oblačilih sprehaja po razkošnih hodnikih svojega doma. Mlajša Chiara (Barbara Lennie) in starejša Anabel (Susi Sanchez) se bosta kmalu srečali. Chiara bo del ekipe, ki bo stregla gostom na svečani večerji, ki jo na svojem domu organizira Anabel. Nekaj pogledov je dovolj, da Anabel dojame, da pred njo stoji pozabljena hčerka, ki jo je zapustila pred tridesetimi leti. Anabel je potem ko je zapustila Chiaro in njenega očeta srečala sedanjega moža, s katerim ima še eno odraslo hčerko. In zdaj pred njo stoji otrok, ki ga je povsem izbrisala iz svojega življenja. V svetu super bogatih ljudi prihod izgubljenega otroka skoraj vedno sproži varovalne mehanizme za zaščito družinskih interesov (beri denarja). Anabel se kmalu v družbi moža in njegove odvetniške svite sreča s Chiaro. Govorjenje je prepuščeno odvetnikom, ki pozabljeni hčerki takoj ponudijo denarno nadomestilo – kompenzacijo za odraščanje brez danes ugledne in premožne matere. Toda Chiara ponudbo zavrne in od matere zahteva le, da z njo preživi deset dni. In ko v prisotnosti odvetnikov celo podpiše dokument, s katerim potrdi, da od matere, razen deset dni njenega časa, ne bo zahtevala nič, odvetniška ekipa in Anabelin mož ne moreta biti bolj zadovoljna. Nekoliko zaskrbljena je le Anabel, ki s Chiaro mora preživeti deset mučnih dni na njenem odmaknjenem domu v gorah. V hiši, ki jo je pred toliko leti zapustila in se nikoli več ni ozrla nazaj.
 |
| Bárbara Lennie in La enfermedad del domingo (2018), Netflix |
Ramon Salzar nam že z uvodnim prizorom prepletenih korenin sugerira univerzalno povezanost med bitji, ki se jo, ne glede na vse ovire in proti dejavnike, ne da tako enostavno pretrgati. Sunday Illness je navkljub v tančico skrivnosti zavitem uvodu in nekoliko zloveščem tonu dokaj enostavna zgodba o izgubi in hrepenenju, zgodba o iskanju tistih manjkajočih komponent, ki čustveno zaokrožajo naš čas na tem svetu. Salazar v epicenter zgodbe postavi odnos med materjo in hčerko, zaznamovan z materinim odhodom in mešanico bolečine in jeze, ki je v treh desetletjih za hčerko postala veliko čustveno breme. V prizoru v zgodnji fazi filma Chiara pomaga ptiču, ki umira v bolečinah. Prizor poraja slutnjo, da se nekaj podobnega godi tudi njej in obenem v določen kontekst postavi njeno vedenje. Zgoda teče naprej v počasnem ritmu – Salazar si vzame čas za analitično opazovanje akterjev – z odlično kompozicijo, premišljeno dolžino kadrov in občutkom za detajl sestavlja prizore, skozi katere opazujemo vnovično vzpostavitev pretrgane vezi med hčerko in materjo. Za izjemen rezultat ne potrebuje velikih besed in dejanj, saj nam počutje dveh žensk najbolj približajo trenutki, v katerih se govori malo, ali sploh ne. Namesto besed govorijo telesa, pogledi in kretnje. Prvine igre, ki jih izjemno obvladujeta obe glavni igralki – Susi Sanchez in Barbara Lennie, ki si za nastop zaslužita najvišji oceni. Salazar obe portretira nepristransko, brez obsojanja matere, ali idealiziranje hčerke, ki bi jo marsikakšen pripovedovalec gotovo potisnil v vlogo žrtve. Salazarjeva strategija je drugačna, saj hčerka z drobnimi lažmi in neresnicami želi pri materi vzbuditi slabo vest, med tem ko mati v svojo obrambo pove le, da je odšla zato, ker je od življenja želela več. In več je tudi dobila, vsaj v materialnem smislu, a kot sama prizna, večje neizmerljiva vrednost, ki nima ne konca, ne kraja. Od tam izvira njen občutek praznine, ki ga nenadoma začnejo spodrivati čustva do nedavno pozabljene hčerke. Redki so filmi, v katerih razmerje med liki rastejo na tako naraven in pristen način. Vse do izjemnega, čustvenega finalnega dejanja, ko dve duši, podobno kot korenine iz začetka filma, objeti postaneta eno.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar