četrtek, 23. avgust 2018

Hereditary (2018)

Toni Collette in Hereditary (2018), Photo: A24

Slo naslov: Podedovano zlo
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 127'Imdb
Žanri: drama, grozljivka, misterij
Režija: Ari Aster
Scenarij: Ari Aster
Igrajo: Toni Collette, Milly Shapiro, Gabriel Byrne, Milly Shapiro, Ann Dowd


Število grozljivk, ki jih letno sproducirajo na vseh koncih sveta je zares veliko, saj popularnost žanra nadobudnim avtorjem prinaša večjo izpostavljenost in, v primerjavi z drugimi žanri, nekoliko povečuje možnost, da bo film nekdo dejansko videl. Gledalcev lačnih poštene doze strahu je več kot dovolj, toda letna kvota zares kvalitetnih predstavnikov žanra le izjemoma doseže dvomestno število. Številni kritiki vse od premiere na festivalu Sundance na ves glas hvalijo Podedovano zlo in čeprav tovrstna soglasja vedno jemljem z rezervo, to pot lahko le prikimam in debitantsko stvaritev 32-letnega Newyorčana Arija Asterja (zaenkrat) postavim na sam vrh letošnje lestvice groze. Še več, Asterju je po mojem mnenju uspelo posneti enega izmed najboljših žanrskih del tekočega stoletja, ki brez težav konkurira ostalim sijajnim zgodbam iz drugih žanrskih niš. Že od uvodnih kadrov filma čutimo, da smo v rokah pripovedovalca, ki se premišljeno loteva vsake, tudi najmanjše podrobnosti. Kamera počasi zumira notranjost nastajajočega modela hiše za lutke, ki je natančna replika hiše, v kateri z družino domuje Annie (Toni Collette). Annie je cenjena modelarka, ki po smrti matere (ta je z družino živela nekaj zadnjih let) želi sama s seboj razčistiti, kaj sploh čuti do ženske, ki ji je podarila življenje. "Ali bi morala biti bolj žalostna?" se po pogrebu sprašuje hčerka, ki je z mamo vedno imela nekoliko težaven odnos. Zdi se, da je edina, ki zares pogreša babico njena 13-letna čudaška vnukinja Charlie (Milly Shapiro), punca s hudo alergijo na oreščke in strastjo za sestavljanje nenavadnih figuric. Primarna interesa njenega starejšega brata Petera (Alex Wollf) sta kajenje trave in luštna sošolka, med tem ko njun prijazni, včasih pretirano pasivni oče Steve (Gabriel Byrne) hodi v službo in konstruktivno sodeluje v družinski dinamiki.

Alex Wolff in Hereditary (2018), Foto: A24

Člani štiričlanske družine so ključni akterji skrbno skonstruirane pripovedi, s katero nam Aster približa posebno, z zloveščo preteklostjo podloženo družinsko disfunkcijo. Njegova scenaristično-režiserska spretnost se manifestira v premišljenem doziranju informacij, ki porajajo vedno nova vprašanja in učinkovito nadgrajujejo naša dotedanja spoznanja. Aster v zgolj enem prizoru, v katerem Annie pred člani skupine za podporo žalujočim prvič spregovori o težavni družinski preteklosti, efektno podčrta mentalno stanje protagonistke in pojasni njene aktualne in prihajajoče vedenjske vzorce. Film se ves čas igra z našimi pričakovanji in sproti seje drobne namige, ki nas peljejo proti nepričakovanemu, silovitemu finalnemu dejanju. Ko se na koncu ozremo nazaj spoznamo, kako skrbno je Aster zložil tiste bolj očitne namige (denimo ugotovitev, da se je pogreba Anniejine matere udeležilo nepričakovano veliko neznancev), še več bi jih verjetno razkril ponovni ogled. Eden ključnih razlogov, ki Podedovano zlo odločno dvigne iznad povprečja je napor investiran v konstrukcijo družinske disfunkcije. Razumevanje dejanj protagonistov nas približa likom, jih naredi otipljivo človeške in pripravi do tega, da z njimi sočustvujemo. Odlično postavljena sekvenca katatoničnega Petera, ki celo noč v postelji nepremično čaka, da mati odkrije grozljiv prizor pred hišo, je izvrsten primer stopnjevanja napetosti, ki z minimalnimi sredstvi nadvse učinkovito pojasni najstnikovo stisko.
   
Večni problem sodobne grozljivke je nezmožnost gledalca pripraviti do tega, da mu je dejansko mar za like in njihovo usodo. Aster zgodbo mojstrsko krmari v smeri naraščajoče nadnaravne groze, vendar ves čas pušča odprta vrata možnosti, da je vse kar gledamo posledica psihološke motnje. S tem zgodba dobi pravšnjo dozo nepredvidljivosti, ki je redka kvaliteta izdelkov znotraj žanra. Vizualna plat je še ena odlična komponenta filma – poljski direktor fotografije Pawel Pogorzelski z barvno paleto pripovedi daje ustrezen ton in izvrstno koristi skrbno dizajnirano centralno prizorišče (celotna notranjost hiše je bila zgrajena po režiserjevih navodilih), v katerem se reflektira nepretrgana vez protagonistov s preteklostjo. Pika na i so dobri igralski nastopi. Še najbolj navduši Toni Collette, ki v svojo vlogo vgradi širok spekter čustev in izjemno demonstrira vse odtenke Anniene osebnosti. Collette je skupaj z Gabrielom Byrnom prevzela še vlogo ko-producentke, kar priča o tem, kako sta znala prepoznati potencial zgodbe in s svojim vplivom in prispevkom pomagala uresničiti drzno vizijo obetavnega mladega avtorja.  

Ocena



1 komentar:

  1. Sva spet kar podobnih misli (moja ocena bi bila 7.5, ampak polovičnih oz. vmesnih ne uporabljam, zato pač 7 pik). Kot ljubitelja žanra me veseli, da vendarle dobimo vsaj film ali dva letno, ki so še vredni te oznake in se njihovi ustvarjalci zares potrudiji. Toni Collette je fantastična, tak nastop bi si zaslužil celo oskarja, pa tudi ostali so odlični, do zadnjega. Ljubše bi mi bilo sicer, če bi po zgledu Babadooka ostal zgolj pri namigu, da gre za kult, oz. bi bila ta dvoumnost okultizem—neuravnovešenost bolj poudarjena (pa tudi tisto lezenje po stropu, lebdenje in podobno mi ni šlo ravno v isti račun, četudi ga lahko seveda interpretiramo samo kot izkrivljeno percepcijo protagonistov), ampak kot celoten izdelek je še vedno visoko nadpovprečen. Osebno sta mi bila sicer Babadook in VVitch za spoznanje bolj všeč, a kljub temu vsa čast mlademu režiserju. Bom odslej pozoren nanj. :)

    OdgovoriIzbriši