God's Pocket (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 88', Imdb 
Režija: John Slattery
Scenarij: Alex Metcalf, John Slattery, Peter Dexter (knjiga)
Igrajo: Philip Seymour Hoffman, John Turturro, Christina Hendricks, Richard Jenkins, Eddie Marsan, Glenn Fleshler

The God's  Pocket je zadnji dokončani film velikega Philipa Seymourja Hoffmana. Že ta podatek je dovolj  tehten argument, zaradi katerega sem film želel videti. Hoffman je potem igral še v četrtem filmu iz seriala Igre lakote (The Hunger Games: Mockingjay – Part 2), vendar ga ni uspel dokončati. Večina njegovih prizorov je sicer že bila posneta in ustvarjalci so že potrdili, da bodo s pomočjo sodobne tehnologije digitalno rekonstruirati pokojnega igralca in tako dokončali njegovo vlogo. Torej, The God's Pocket je dejansko Hoffmanov  zadnji dokončani film, z letnico 2014 pa se ponaša tudi triler A Most Wanted Man, vendar je pokojni igralec pod taktirko režiserja Antona Corbijna snemal  že konec leta 2012. Oba filma sta premierno predvajana na letošnjem festivalu Sundance.

A posvetimo se zdaj temi tega prispevka in režiserskem prvencu  Johna Slatteryja, enega izmed zvezd televizijske uspešnice Oglaševalci (Mad Man, 2007—), ki je pred režijo celovečernega prvenca svoje sposobnosti izpopolnjeval  z režijo posameznih epizod omenjene serije in tako pridobival dragocene izkušnje. Slattery je skupaj s ko-scenaristom Alexom Metcalfom v scenarij pretočil roman ameriškega pisca Petera Dexterja, ki je med ostalim napisal knjigo, po kateri je Lee Daniels pred kratkim posnel triler The Paper Boy (2012).  

God's  Pocket je philadelphijska delavska četrt, v kateri živijo ljudje, ki so še posebej ponosni na svoje poreklo. V debatah z avtsajderji prebivalci četrti radi poudarjajo, da določenih stvari ne moreš razumeti, če nisi rojen in vzgojen v tej četrti. Lahko tu živiš dvajset ali  trideset let, vedno boš ostal prišlek. Eden teh prišlekov je Mickey Scarpato (Hoffman), ki se je v četrt preselil po poroki z Jeanie (Hendricks), ki je ob vnovičnem skoku v zakonski jarem že imela otroka iz prejšnjega propadlega zakona. Dvajset let kasneje je poba odrasel v sila neprijetnega mladeniča, ki konstantno išče težave in ustvarja nelagodje ljudem v svoji bližini. Ko ga jezni temnopolti starček mahne po glavi s kovinsko palico in ga ubije, ne preseneča, da se sodelavci odločijo fantovo smrt prikazati kot delovno nesrečo. Policija hitro zaključi preiskavo, toda mati pokojnika ne verjame v uradno verzijo dogodka. Od Mickeyja zahteva, naj preko svojih prijateljev poskuša izvedeti kaj več o dogodku. 

Ta grobi zapet je izhodišče filma, ki ga bolj kot razkritje resnice o usodi mladeniča, ki ga razen matere ni maral nihče, zanimajo liki in dinamika odnosov v četrti God's Pocket. Slatteryja zanimajo življenja tistih, ki še dihajo in po moji oceni je zanimiva galerija likov s katerimi režiser zapolni pripoved, tista najkakovostnejša sestavina filma.  V epicentru zgodbe stoji lik, ki ga z veliko občutka odigra pokojni Hoffman, ki tudi v teh malih vlogah in malih filmih demonstrira svojo igralsko izjemnost in prav to so vloge, v katerih je lahko najbolje pokazal kako velik igralski kaliber je bil. To so vloge, v kakršnih sem ga gledal veliko raje (kot denimo v trendovskih Igrah lakote) in vloga Mickeyja me v marsičem spominja na njegov prispevek v prezrti mojstrovini Before the Devil Knows You're Dead (Sidney Lumet, 2007). Večina kritikov filmu očita predvsem klišejskost zapletov in likov in tudi sam se pretežno strinjam s takšnimi ugotovitvami. A ta familiarnost vedenjskih vzorcev protagonistov zame ni pretirano moteča, saj ustvarjalci pri vseh pomembnejših likih najdejo dovolj prostora za večplastno karakterizacijo. Še najbolj enodimenzionalno izzvenijo ženski liki (ki jih, mimogrede, ni veliko), ta pomanjkljivost pa je najočitnejša pri vlogi Christine Hendricks. Te minuse izničujejo zanimivi moški liki; od manjših vlog (odlična sta predvsem Glenn Fleshler in Eddie Marsan), do tistih najpomembnejših stranskih vlog, ki skupaj s Hoffmanom iznesejo film na svojih plečih. Tu v prvi vrsti velja omeniti Richarda Jenkinsa, ki je pristal v najbolje spisani stranski vlogi zapitega kolumnista (kvaliteta, ki po vsej verjetnosti izvira iz knjižne predloge — pisec Peter Dexter je tudi sam dolgo časa delal kot kolumnist) in vedno zanesljivega Johna Turturra, ki mu je scenarij ponudil nekaj manj prostora za dokazovanje. Všeč mi je bilo tudi celostno vzdušje in način, na kateri režiser zgodbo pelje po razmejitveni črti med črno komedijo in resno eksistencialno dramo. Vse to so atributi, zaradi katerih je Slatteryjev prvenec zame bil pozitivna izkušnja. (+3)

Ocena: