Sibel (2018)

Damla Sönmez in Sibel (2018), Foto:Imdb

Slovenski naslov: Sibel

Država: Turčija, Francija, Nemčija

Jezik: turščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 95',  Imdb 

Režija: Guillaume Giovanetti, Çagla Zencirci

Scenarij: Guillaume Giovanetti, Çagla Zencirci, Ramata Sy

Igrajo: Damla Sönmez, Emin Gürsoy, Erkan Kolçak Köstendil, Elit Iscan, Meral Çetinkaya

Nekje v črnomorskem zaledju, sredi idilične gorate pokrajine stoji vasica, v kateri je odrasla 25-letna Sibel. Njen značaj so v marsičem oblikovala pravila patriarhalnega okolja, ki narekujejo tradicionalno vlogo ženske v družini in skupnosti. Dodatna utež, ki jo Sibel od otroštva nosi na svojih plečih je dejstvo, da nima dara govora. Z mlajšo sestro in očetom, županom vasi in lastnikom edine trgovine v vasici se sporazumeva na poseben način – s posebno tehniko žvižganja, starodavno obliko komunikacije, ki je v teh krajih še vedno poznajo nekateri starejši člani skupnosti.

Njen hendikep je zadosten razlog, da je skupnost postavi na margino, v vlogo avtsajderke, ki najraje pohajkuje po okoliških gozdovih. Oče jo je od najstniških let učil uporabljati orožje in Sibel je z leti postala izkušena lovka, ki po okoliških hribih vneto poskuša izslediti in ustreliti velikanskega volka. Zver, ki je morda le del lokalne folklore s katero odraščajo vaški otroci. Toda v njenih očeh je to trofeja, ki bi gotovo popravila njen status med vraževernimi sovaščani. Med eno izmed teh misij Sibel odkrije mlajšega moškega, dezerterja, ki se s skrivanjem v gozdu poskuša izogniti obveznemu služenju vojaškega roka. Grda rana na ubežnikovi nogi je rezultat njunega nerodnega snidenja, po katerem Sibel zaradi občutka krivde začne pomagati poškodovancu. Ranjenega mladeniča njegova nepričakovana zaveznica vedno bolj privlači in Sibel se naenkrat znajde v vlogi, ki je ni vajena.

Drugi celovečerec francosko-turškega tandema Guillaume Giovanetti-Çagla Zencirci je eden tistih filmov, ki gledalcu nudi edinstven vpogled v zgodbe običajnih ljudi iz delov sveta, ki jih drugače ne bi poznali. Sibel je film, ki zanimive lokalne posebnosti postavi v narativni koncept posameznikovega iskanja mesta pod soncem. Vloga ženske v odmaknjeni, ruralni skupnosti, je nekakšen osrednji motiv, ki ga doživljamo skozi univerzum junakinje, ki jo hendikep postavlja v še bolj neenakopraven položaj. Zanimiv moment je dejstvo, da je ravno ta hendikep, v svetu v katerem se ženska mora obnašati po strogih patriarhalnih pravilih, protagonistkina največja prednost. Ta ji namreč omogoča nivo svobode, o kateri ostale ženske v vasi lahko le sanjajo, saj lahko nosi orožje, hodi v lov in podobno kot moški, brez omejitev, pohajkuje po okoliških hribih in gozdovih. Z orožjem (pištolo za pasom nosi malodane vsak moški v vasi), prisotnostjo vojaške policije in omenjanjem potencialne teroristične grožnje nam film posreduje delček vzdušja v predelih Turčije, kjer so napetosti med Turki in kurdsko manjšino del vsakdana. S temi in nekaterim drugimi podrobnostmi je turško-francoskem avtorskem duu uspelo posneti prepričljivo, univerzalno zgodbo, postavljeno v čudovito gorsko pokrajino, ki razvaja oko tudi takrat, ko v kadru ne gledamo prelepo 32-letno glavno igralko Damlo Sönmez.

Ocena

Ad Astra (2019)

Brad Pitt in Ad Astra (2019)
Photo by Francois Duhamel - © Twentieth Century Fox

Slo naslov: Ad Astra: Pot do zvezd

Država: Kitajska, ZDA, Brazil

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Dolžina: 122',  Imdb

Žanri: drama, misterij, zf

Režija: James Gray

Scenarij: James Gray, Ethan Gross

Igrajo: Brad Pitt, John Ortiz, Tommy Lee Jones, Donald Sutherland, Ruth Negga

Brad Pitt še ni bil v vesolju. Nekoliko neobičajno, saj govorimo o enem največjih filmskih zvezdnikov našega časa, ki si lahko privošči luksuz izbiranja vlog. To je nedvomno eden izmed razlogov, da je njega in njegovo produkcijsko hišo Plan B pritegnil režijsko-scenaristični ZF projekt Jamesa Grayja (We Own the Night, Two Lovers, The Immigrant), v katerem je poleg producentske prevzel tudi vlogo prve violine pred kamerami.

V zgodbi postavljeni v prihodnost 55-letni igralec upodablja Royja McBrida, majorja ameriške vojske, čigar življenje je močno zaznamovalo razmerje z očetom (Tommy Lee Jones). Ta je namreč slavni astronavt, pionir raziskovanja vesolja, ki se je pred tridesetimi leti v vlogi vodje ekspedicije odpravil v vesolje v upanju, da bo tam zunaj našel inteligentno obliko življenja. Sedem let po odhodu je stik z ekspedicijo izgubljen, usoda starejšega McBrida in ostalih članov posadke je od takrat neznana. Vsaj tako je bilo zapisano v uradnih poročilih, ki so bila posredovana družinam pogrešanih. A ko naše osončje prizadenejo močni sunki uničevalne energije iz vesolja, ki podrejo večino energetsko-komunikacijskih sistemov na Zemlji, obstoj in prihodnost planeta je na kocki. Na najvišjih instancah sklenejo, da na pomoč pokličejo McBrida mlajšega, saj menijo, da so nedavni dogodki neposredno povezani z misijo, ki jo je pred tremi desetletji  vodil njegov oče.  

    

James Gray je s soscenaristom Ethanom Grossom spisal zgodbo, ki s svojimi znanstveno-fantastičnimi elementi ne odkriva novega ozemlja. Večina dogajanja je resda postavljena v vesolje, vendar se zgodba v osnovi vrti okoli filozofskega povpraševanje smisla človekovega obstoja, njegove interakcije z družino in širšo okolico, ter relativnosti ponujenih odgovorov iz perspektive človekove vloge v širnem vesolju. Na tistem, po moji oceni najpomembnejšem nivoju, se film osredotoča na  posledice čustvene nedostopnosti in zadržanosti glavnega junaka, ki očitno izhaja iz njegovega nikoli dorečenega razmerja z očetom. V tem smislu je osrednji cilj misije glavnega junaka razkritje resnice o očetovi usodi. Junak je postavljen pred oviro, ki jo ne more premagati preden pride do golega bistva, ki definira razmerje z očetom. Šele s temi spoznanji junak lahko obrne novi list, s svojimi dejanji reši človeštvo in uzre drugačno, zanj bolj optimistično prihodnost. 

Vsa ostala pojasnila, akcijski prizori in utemeljitve dejanj, ki so tu zavoljo zapleta in končne resolucije, v osnovi nimajo večjega pomena. Ad Astra je vizualno solidno zaokrožena celota, ki očem vendarle ne ponudi ugodja, ki bi ga od filma takšnega kalibra pričakovali. Vse od prizora na začetku filma, ko major McBride stopi na rob stopnic, ki so del večje, impresivne konstrukcije, s katero so ljudje z Zemlje posegli v vesolje, zgodba ne doseže teh uvodnih standardov. Film se navkljub dobri igri Brada Pitta in njegovimi dokaj zanimivimi notranjimi monologi mestoma vleče in ne verjamem, da konec,  proti kateremu nas dokaj predvidljivih poteh peljejo ustvarjalci, lahko preseneti kogarkoli. 

Ocena

Srbenka (2018)

Srbenka (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Srbkinja

Angleški naslov: - 

Država: Hrvaška

Jezik: hrvaščina

Leto: 2018

Dolžina: 70' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni

Režija: Nebojša Slijepčević 

Scenarij: Nebojša Slijepčević 

Igrajo: Oliver Frljić, Niny Batinić, Ivana Roščić, Damir Orlić, Mirta Polanović

Nebojša Slijepčević je z zelo zanimivim dokumentarcem Gangster te voli (2013) spisal prepričljivo vabilo za svoje bodoče projekte. Rojeni Zagrebčan je posnel več kratkih dokumentarcev, Srbkinja pa je njegov drugi dolgometražni film, za katerega je prejel nagrade na številnih festivalih. Film bo gotovo pritegnil pozornost tistih, ki poznajo ustvarjalni opus hrvaškega gledališkega režiserja Oliverja Frljića (za predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel dve Borštnikovi nagradi), saj dokumentarec prenaša edinstven vpogled v nastajanje Frljićeve predstave o usodi 12-letne Aleksandre Zec, ki je skupaj s starši leta 1991 bila umorjena v Zagrebu. Film je nastal kot posledica Slijepčevićevega zanimanja za ustvarjalni proces njegovega gledališkega kolega. Avtor je namreč s kamero beležil nastanek predstave, ki je sprožila nemalo kontroverz v hrvaški javnosti in s katero se je Frljić, v zanj značilnem slogu, lotil seciranja kolektivne zavesti hrvaške (in širše) javnosti in v nacionalno tkivo vtkane nestrpnosti in sovraštva do tistih, ki v svojih celicah nosijo napačen genski zapis in so kot takšni "naravni" sovražniki vsakega pravega domoljuba. Slijepčević je v objektiv kamere ujel edinstven proces nastanka predstave – skozi interakcijo med igralci po Frljićevih smernicah nastajajo liki, s katerimi se nastopajoči povežejo na nekem zelo osebnem, intimnem nivoju. Nekje v tem procesu se v fokusu zgodbe znajde ena izmed mladih igralk, 12-letna na Reki rojena deklica srbskih korenin. Skozi dekličino percepcijo njenega položaja v družbi film učinkovito vzpostavi portret skupnosti, ki sedanjost še vedno vidi, doživlja in vrednoti skozi prizmo krvave preteklosti. Rezultat je objektiven in mestoma izrazito intimen vpogled v življenja rojenih po koncu balkanskih spopadov, ki z vojno niso imeli nič, a na svojih hrbtih vseeno še kako čutijo bič preteklosti.

Ocena