 |
| Maciej Musialowski & Vanessa Aleksander in The Hater (2020) |
39-letni poljski režiser Jan Komasa je po velikem uspehu njegovega prejšnjega filma, odličnega Corpus Cristi, potreboval le leto dni za dokončanje naslednjega projekta. The Hater (originalni naslov, Sala samobójców. Hejter, razkriva povezave z režiserjevim prvencem) je posnel pod okriljem največjega ponudnika pretočnih vsebin (Netflix), to partnerstvo pa je močno povečalo domet filma, ki bi sicer težko dosegel tako širok krog potencialnih gledalcev.
Zgodbo je postavil v sedanjost, v kontekst aktualne družbeno politične klime, v katero lahko brez težav postavimo malodane vse evropske države. Okoliščine v državi zaznamovani s komunistično preteklostjo in evropsko sedanjostjo bomo zlahka razumeli gledalci na sončni strani Alp, kajti vzorci evropskega političnega zasuka v desno imajo kar nekaj skupnih imenovalcev z večino evropskih držav. Tomeka, glavnega protagonista spoznamo na dan, ko ga zaradi plagiatorstva izključijo s pravne fakultete. Toda propadli študent v istem hipu, ko ga seznanijo z odločitvijo o izključitvi, že ima nov načrt za prihodnost.
Zaveda se, kaj za prišleka, kakršen je on, pomeni naklonjenost vplivne meščanske družine Krasucki, ki je nekoč letovala v njegovi vasi, pri njegovi družini. Iz teh časov datira tudi njegova zagretost za Gabi Krasucki, razvajeno in malce problematično punco, ki ne kaže nobenega zanimanja za fanta, ki ga je spoznala v rosnih najstniških letih. Vljudnostno povabilo na večerjo na domu Krasuckijevih razblini njegove upe, a obenem na plano pritegne njegovo temno stran. Fant se nedolgo zatem zaposli v PR agenciji vprašljivih etičnih načel, kjer voden z željo po uveljavitvi in maševanju dokončno razvije svoj manipulativni, brezčutni in nemalokrat uničujoči vpliv na ljudi v njegovi bližini.
Komasa tako kot v prvencu, ali že omenjenem Corpus Cristi, v središče zgodbe postavi mladega človeka, v iskanju svojega mesta pod soncem. Zato tudi v naslovnem primeru lahko govorimo o svojevrstni karakterni študiji, za katero je to pot izbran antijunak z očitnimi sociopatskimi nagnjenji in povsem nedelujočim moralnim kompasom. In tudi to pot je nastal film, v katerem se je v centralni vlogi odlično odrezal še en mladi igralec (Maciej Musialowski), kar nekako potrjuje Komaso kot avtorja, ki odlično sodeluje z mladimi igralci.
Na drugem, nič manj pomembnem nivoju Hejter slika zapleteno podobo sodobne družbe, v kateri z vzponom radikalnih političnih opcij vedno bolj drsimo v s sovraštvom in nestrpnostjo obarvano prihodnost. Zato je bolj kot ne očitno, da moralni propad glavnega protagonista ni zgolj posledica njegovih osebnih prepričanj – njegova pot v popolno dehumanizacijo je tlakovana z aktualnim družbenopolitičnim vzdušjem in spoznanji o dvoličnosti kvaziliberalne politične elite. Naraščajoča moč socialnih omrežij, ki počasi postajajo nevarna orodja za manipulacijo mas, širjenje neresnic in različnih političnih agend, je še en pomemben element filma, ki sili v razmislek o vplivu, ki ga na ustvarjanje javnega mnenja imajo te sodobne oblike komunikacije. Hejter je še en soliden dosežek talentiranega režiserja, ki mu navkljub generalno dobri izvedbi v nekaj segmentih manjka kanček prepričljivosti in bolj jasnih utemeljitev. Posamezna sosledja dogodkov iz mojega zornega kota delujejo kot pretirano posplošene in poenostavljene rešitve, a Komasa je kljub temu s svojim novim filmom naredil še en korak v pravi smeri in spisal povsem spodobno povabilo k ogledu njegovih bodočih projektov.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar