 |
| Obinna Nwachukwu in Residue (2020), Foto: ARRAY Releasing |
Vrnitev domov je motiv, okoli katerega so svoje zgodbe gradili številni filmarji. Opazovanje sprememb s časovne distance, ob odsotnosti izkušnje minevanja časa iz perspektive, ki je nekoč bila osebna, domača, s seboj pogosto prinaša spopadanje z občutki odtujenosti.
S podobni občutki se spopada tudi temnopolti Jay (Obinna Nwachukwu), ki se po daljši odsotnosti iz Kalifornije vrne v domači Washington. Hiša v ulici Q, v kateri je odraščal, je še vedno v družinski lasti. V zgornjih nadstropjih zdaj domuje belopolti najemnik, Jay pa se bo za nekaj časa naselil v nezasedeno polkletno garsonjero. Že ob prihodu ga na novo resničnost opozori mimoidoči prebivalec soseske: „Muzika iz tvojega avta je preglasna, pa tudi avto si napačno parkiral! Ne sili me, da kličem policijo!“ Izrečena grožnja je realna, ignoriranje le-te pa prinaša nepotrebne zaplete.
Dokumentarni posnetki nemirov in spopadov protestnikov s policijo že v uvodnih minutah vzpostavijo časovni okvir – trenutek je aktualen, za posnetke množičnih protestov proti policijskemu nasilju nad Afroameričani so rezervirane minute v informativnih oddajah po celem svetu.
V ta trenutek, v to resničnost, svojega glavnega junaka, diplomanta filmske šole v L.A.-ju, oboroženega zgolj s fotoaparatom in nakano posneti film o svoji bivši soseski, pošlje debitant Merawi Gerima. Najbrž ni odveč omeniti, da je režiserjev oče slavni Haile Gerima (Sankofa, Teza), vodilni član filmskega gibanja L.A. Rebellion (t.i. losangeleške šole za temnopolte filmarje). Merawi je odraščal v Washingotonu, filmsko izobrazbo pa je pridobil na losangeleški filmski šoli USC, zato ni težko diagnosticirati avtobiografskih temeljev, na katerih je mladi filmar zgradil impresivni prvenec.
Problem gentrifikacije je prikazan skozi oči črne soseske, ki pod pritiski belega kapitala neustavljivo spreminja „barvno“ strukturo. Temnopolti lastniki se, soočeni z različnim pritiski in ekonomsko logiko, vedno pogosteje odločajo za selitev iz urbanih četrti, ki jih s svojo ekonomsko superiornostjo prevzemajo razni investitorji in beli srednji sloj. V tem smislu gentrifikacija ni nič drugega kakor še ena, žal povsem legalna oblika rasizma. Protiargument je sicer vedno lahko dejstvo, da je v kolesje teh tokov ujet tudi manjši delež revnih belopoltih prebivalcev, toda gentrifikacijo na svoji koži najbolj občutijo prav Afroameričani.
Znotraj te večje slike spremljamo prizadevanja glavnega junaka, ki poskuša izslediti prijatelja iz mladosti. Toda tudi tistih nekaj znancev, ki se še niso odselili ali končali v zaporu, nezaupljivo zavrača pogovor na to temo. Presenečen nad distanco ljudi ob katerih je odraščal in neizrečeno obsodbo v njihovih pogledih se Jay počuti kot nesrečnež, ki je po krivem obdolžen za izdajo. S temi prejemi pripoved pristno podčrtava občutek odtujenosti, ki vedno bolj prevzema glavnega junaka.
Gerima z gibi kamere, montažnimi prejemi, zvočnim dizajnom in fotografijo ustvari prepričljiv celoto, ki gledalcu učinkovito posreduje vzdušje in občutke junaka, ki počasi spoznava, da doma, kakršnega je nekoč poznal, ni več. V njegovem doživljanju nove resničnosti je nekaj skoraj surrealnega, saj mestoma imamo občutek, da se junak prebija skozi svet stkan iz resničnosti in neprijetnih sanj. Prav zato je Residue, ob odlični igri glavnega protagonista, zame bil posebna izkušnja, ki svoje ključne ideje odlično približa skozi percepcijo človeka, ki se nepovratno poslavlja od spominov, krajev in ljudi, ki so sooblikovali njegov značaj.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar