 |
| Max Riemelt & Oskar Netzel in Kopfplatzen (2019), Foto: Internationale Hofer Filmtage |
Pedofilija je ena izmed najtežjih in najbolj nezaželenih tem, ki od avtorjev in igralcev gotovo zahteva veliko poguma. Večina filmarjev se odloča za perspektivo žrtve ali tistih, ki v imenu žrtve iščejo pravico in kazen za storilce nepredstavljivih zločinov zoper najranljivejše med nami. Le redki se odločajo za perspektivo pedofila, iz katere narava teh dejanj deluje še bolj srhljivo (dober primer je Michael, celovečerni prvenec avstrijskega režiserja Markusa Schleinzerja). Še bolj redki so tisti, ki tej motnji poskušajo nadeti človeški obraz (na misel mi pride še en prvenec The Woodsman, ameriške režiserke Nicole Kassell).
Zdi se, da so tovrstni izzivi rezervirani za prvence, kajti tudi naslovni Kopflatzen je igrani prvenec nemškega režiserja Savasa Ceviza. V središču zgodbe je težaven obstoj trideset in nekaj letnega Markusa (odličen nastop Maxa Riemelta), samskega arhitekta, ki sleherno sekundo svojega težavnega življenja posveča boju s svojo motnjo. Morda na tej točki ni odveč povedati, da do samega konca filma nikoli ne pride do tistega najhujšega. Da Markus nikoli ne stori nepredstavljivo, čeprav ga njegovi nagoni nekaj krat pripeljejo zelo blizu.
Režiser nam protagonistov boj s samim seboj pokaže brez olepšav, z ustrezne distance, brez drobnih pozitivnih dejanj, s katerimi filmarji običajno iščejo simpatijo za svoje akterje. Ta distanca med drugim omogoči objektivno presojo problema in bolj trezno soočanje z neprijetno resnico, da seksualne usmeritve posameznika ni mogoče kontrolirati ali preoblikovati. Ali kot to razlaga psihiater, s pomočjo katerega Markus poskuša zatreti svoje nagone, ki mu pojasni, da se seksualna usmeritev posameznika formira v puberteti in je dokončna. Sprejetje te resnice je zelo pomembno, tako kot je pomembno razumeti, da odrasel človek, ne glede na okoliščine, nosi odgovornost za svoja dejanja. V tem smislu je Kopfplatzen film, ki ne obsoja, ampak poskuša razumeti in pokazati življenje človeka, ki se bori s spoznanjem, da zanj ni upanja. Da v sebi nosi prekletstvo, za katerega ni zdravila. Film pogumno raziskuje eno izmed nezaželenih kompleksnosti našega obstoja in nam pokaže kako zelo srečni smo povprečeneži, ki nas je narava v življenje ni poslala z napačnimi nagoni.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar