 |
| Sara Toth in Lovecut (2020), Foto: Diagonale |
Motivi odraščanju mladih ljudi, zmedenih in negotovih duš v iskanju ljubezni in identitete, so v rokah spretnega pripovedovalca vedno hvaležno gradivo. Z mladimi ljudmi na prehodu iz otroštva v odraslost se ukvarja tudi avstrijska drama Lovecut, prvenec mednarodnega tandema Iliana Estanol - Johanna Lietha. V fokusu je šest najstnikov, oziroma trije pari na tranziciji v odraslost, ki v enem najbolj čustvenih in nepremišljenih obdobij življenja eksperimentirajo z ljubeznijo, alkoholom, drogami in še čem. Lovecut sicer ne prinaša veliko novega, a je obenem dobrodošla posodobitev motivov, ki starejšim gledalcem ponuja dokaj veren prikaz sveta, v katerem odraščajo prihajajoče generacije.
Sodobna tehnologija pričakovano igra eno ključnih vlog in je na nek način osnovno sredstvo, brez katerega mladina ne bi znala konzumirati življenja. Anna in Jakob sta par, ki raziskovanje seksualnosti dokumentira z mobilnimi telefoni. Zadeva je sprva nedolžna, v domeni njune zasebnosti, toda njuno razmerje se znajde na spolzkih tleh, ko par sklene svoje posteljne podvige ponuditi eni izmed spletnih platform z vsebino za odrasle.
16-letna Luka in leto starejši Ben sta se našla s pomočjo aplikacije za zmenke. Njeno življenje je zaznamovano z družinsko disfunkcijo in s tem povezano čustveno nedostopnostjo, njegovo realnost pa je izoblikoval zgodnji stik s kriminalom in slabe navade, ki bodo zanj zelo kmalu, po prestopu praga polnoletnosti, postal veliko resnejši problem.
Tretji par sta Alex in Momo, ki že nekaj čas komunicirata zgolj skozi spletno video klepetalnico. Njun odnos se je sčasoma razvil do te mere, da je edina pot, ki jo lahko ubereta, srečanje v živo. Sprva se zdi, da je Alex tisti, ki v razmerje ne vstopa povsem iskreno, toda za njegovim taktiziranjem se skriva resna težava, ki lahko v hipu prežene zanj pošteno ogreto Momo.
Lovecut bi glede na obravnavano temo zlahka zašel v nepomembno, površno eksploatacijo mladine v občutljivem obdobju, vendar avtorici na srečo ves čas ostajata na objektivni, neobsojevalni distanci. Film se previdno izogne zdrsu v eksplicitnost, a obenem dovolj prepričljivo pokaže najstniško seksualnost, kot eno ključnih komponent odraščanja. Zgodba nas nekajkrat sicer popelje na tanek led obsodbe in nerazumevanje, a nato vedno najde tehtne razloge, s katerimi racionalno utemelji neracionalna dejanja protagonistov. Lovecut je film o današnji mladini, za današnjo mladino, ki na enem nivoju le-tej pomaga prepoznati pasti sodobnega odraščanja. Na nekem drugem nivoju pa lahko govorimo o filmu za odrasle, ki vzpostavlja most med mladino in odraslimi tako, da slednjim omogoča vpogled v intimo mladih, skozi katero je lažje razumeti konstantno spremljajoče se modele odraščanja. Pomaga razumeti, da je odraščanje, tako kot vse ostalo, evolvira, se konstantno spreminja in ubira nove poti, ki se pogosto kosajo z nazori starejših generacij. Ta zapis bom sklenil s pohvalo selekcije in prispevka mladih igralcev, ki s svojimi naturalističnimi nastopi zgodbi vlijejo potrebno pristnost in prepričljivost.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar