Nomadland (2020), Chloé Zhao

 

Shiva Baby (2020)

Rachel Sennott in Shiva Baby (2020)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: komedija

Dolžina: 77' ,  Imdb 

Režija: Emma Seligman

Scenarij: Emma Seligman

Igrajo: Rachel Sennott, Molly Gordon, Polly Draper, Fred Melamed, Danny Deferrari

Shiva Baby, debitantski celovečerec kanadske režiserke in scenaristke Emme Seligman, je nadgradnja njenega 8-minutnega kratkega filma z identičnim naslovom. V uvodnem prizoru mlada glavna junakinja Danielle poskrbi za potešitev potreb njenega ljubimca, ob slovesu pa je jasno, da je trideset in nekaj letni ljubimec v resnici "sugar daddy," ki z donacijami financira obdobje negotovosti, v katerem mladenka poskuša pogruntati, kaj storiti s svojim življenjem. Tisto kar sledi lahko okarakteriziram kot enolokacijsko komedijo, saj se Danielle skupaj s starši odpravi na shivo, judovsko pogrebno slovesnost. Mladenka v resnici niti ne ve kdo je pokojnica, veselo srka vino in s svojim obnašanjem živcira mater, ki poskuša med zbrano družino in znanci najti nekoga, ki hčerki morda lahko pomaga do kakšne obetavne službe. 

Pomemben vpliv na razvoj zgodbe v nadaljevanju ima protagonistkin problematičen odnos z eno izmed prisotnih deklet, njeno daljno sorodnico Mayo, s katero očitno imata nekaj nerazčiščenih računov. In ko v hišo skupaj z otrokom in privlačno soprogo vstopi ljubimec iz uvodnega prizora, imamo komični zaplet, iz katerega Seligman, za moj okus, ne uspe iztisniti prav veliko. Režiserka veliko prostora nameni prikazu skorajda veselega vzdušja med zbranimi, ki jih bolj kot žalost in obujanje spominov  na pokojnico zanima dobra hrana, s katero je družina obložila veliko kuhinjsko mizo. V vztrajanju na detajlih te požrtije zgodba ne najde kakšnega posebnega zagona, podobni občutki so me prevzemali ob sprehajanju kamere med zbranimi skupinicami in nič kaj zanimivi selekciji čenč, rodbinskih zbadanj in zoprnega hvalisanja z dosežki otrok, ki so stalnica takšnih in podobnih zbiranj. Zgodbo pokonci držijo le iracionalna dejanja muhaste junakinje v zanimivi, iskrivi interpretaciji mlade Rachel Sennott in dinamika znotraj neobičajnega trikotnika, v katerem režiserka vse karte stavi na dekonstrukcijo seksualne identitete njene glavne junakinje.

Ocena

Uppercase Print (2020)

Serban Lazarovici in Uppercase Print (2020), Foto: Berlin Film Festival

Slo naslov: - 

Originalni naslovi: Tipografic Majuscul

Država: Romunija

Jezik: romunščina

Leto: 2020

Dolžina: 128',  Imdb

Žanri: dokumentarni, drama

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude, Gianina Carbunariu 

Igrajo: Serban Lazarovici, Bogdan Zamfir, Ioana Iacob, Serban Pavlu

Romunski mojster Radu Jude v romunski in evropski kinematografiji uživa takšen ugled, da lahko posname praktično karkoli. Ta privilegiran, na odličnih filmih zgrajen status (Vsi v naši družini, Bravo!, Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari), mu omogoča eksperimentiranje z nekonvencionalnimi narativnimi prejemi in pretresanje tem iz romunske preteklosti, ki bi jih sicer večina raje pustila pod pepelom pozabe. O življenje pod Čaušeskujem in budnim očesom njegove vsemogočne Securitate so govorili številni romunski filmi, vendar nobena izmed teh zgodb ni bila servirana v formi mešanice gledališke predstave in dokumentarnega filma. Jude je po odličnih "Barbarih", ki so hibrid gledališke predstave in igranega filma, storil korak naprej in gledališko predstavo križal z dokumentarnimi posnetki, ki jih je skupaj z montažerjem Catalinom Cristutiujem izluščil iz arhivov romunske nacionalne televizije. Izhodišče za film je torej nekakšna nadgradnja gledališke predstave, ki se, tako kot film, ukvarja z resničnimi dogodki, zabeleženimi v spisih romunske tajne policije. 

Primer "Ograja" je postopek, ki ga je v letu 1981 zoper neznanega storilca odprla romunska policija, ko so se v mestu pojavili grafiti s protidržavnimi parolami. Ob tem je pomembno razumeti, da v enem najbolj trdih komunističnih režimov že napisa "HOČEMO SVOBODO" ali "DOVOLJ JE ČAKANJA V DOLGIH VRSTAH" imata izrazito protidržavno konotacijo. Mogočna mašinerija je zagnana in policija je po nekaj tednih v rokah že imela storilca – 16-letnega fanta, ki je protidržavne ideje dobil ob poslušanju prepovedanega radia Svobodna Evropa. Potek preiskave, izjave glavnega osumljenca, njegovih staršev, sošolcev in agentov zadolženih za preiskavo, so podane naravnost "v kamero," brez vsakršne čustvene interpretacije. Suhoparno, v formi ravnodušnega branja zapisnikov nastalih med samo preiskavo, kar na nek način poudarja hladno učinkovitost, s katero je tajna policija uničevala življenja tistih, ki so se drznili razmišljati s svojo glavo. Izjave protagonistov so prepletene z dokumentarnimi izseki iz reportaž, poročil in reklam, ki te izjave učinkovito umeščajo v specifičen zgodovinsko-politični trenutek.  Zgodba je zato nekoliko repetitivna in mestoma manj zanimiva, a vendarle učinkovita v prikazu sistematičnosti, s katero je romunska oblast nadzirala svoje državljane in že v kali zatirala že najmanjša znamenja upora in stremljenja k bolj demokratični družbi.   

Ocena

Otac (2020)

aka Father

Foto: Goran Bogdan, Otac (2020), Foto: Liffe

Slo naslov: Oče

Drugi naslovi: Father

Država: Srbija, Nemčija, Slovenija

Jezik: srbščina

Leto: 2020

Dolžina: 118',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Srdan Golubović

Scenarij: Srdan Golubović, Ognjen Svilicić

Igrajo: Goran Bogdan, Boris Isakovic, Nada Šargin, Milica Janevski, Muharem Hamzić

Propadajoči proizvodni obrati, uničena infrastruktura, dotrajane in nedokončane hiše – to so prevladujoči mizanscenski elementi četrtega celovečerca srbskega režiserja in scenarista Srđana Golubovića (Krogi, Past), ki slika težko, z revščino in pomanjkanjem zaznamovano življenje malega človeka v ruralni Srbiji. Golubović film odpre s šokantnim, močnim prizorom. Nekakšnim dejanjem iz obupa, ki postane sprožilec nadaljnjega dogajanja, v katerem se v fokusu znajde Nikola, revni delavec brez stalne zaposlitve, ki mu center za socialno delo, po iracionalnem dejanju soproge, odvzame otroka. Pristojni ocenijo, da oče zaradi težkega materialnega položaja in slabih življenjski pogojev več ne more skrbeti za svoje potomstvo. Otroka sta z odlokom poslana v rejniško družino, toda obubožani oče se ne bo kar tako vdal – brez denarja in poznanstev nima veliko možnosti za uspeh v boju z lokalnimi oblastniki, zato se peš odpravi proti več kot 300 kilometrov oddaljeni srbski prestolnici. Njegov cilj je državno ministrstvo, na katerem bo poskušal pristojnem ministru osebno predati pritožbo zoper odlok lokalnega CSD-ja.

Film tako preide in večjim delom ostane v gabaritih filma ceste, v katerem poleg glavnega junaka, ki sorazmerno s preteklim časom, navkljub fizično in čustveno izčrpljajoči izkušnji, pridobiva na določnosti in pogumu, odkrivamo tudi nič kaj optimistično podobo srbskega podeželja. Oče je film, ki v slikanju črne realnosti, tako kot večina sorodnih izdelkov poseže po izoliranih likih, ki soočeni s težko, nerešljivo situacijo, delujejo preveč odrezani od sveta in okolja. Tak posameznik je brez sorodnikov, prijateljev ali kogarkoli, ki bi lahko vsaj malo olajšal položaj, v katerem so je znašel, obsojen na drobna dejanja podpore sočutnih neznancev, sposobnih prepoznati njegovo stisko. Ti moteči prejemi delujejo kot narativne bližnjice, kakršne smo denimo videli v Loachovem Medtem ko vas ni bilo (2019), vendar ta prirejena odrezanost junaka od sveta vseeno ne prepreči vzpostavitve močne vezi med gledalcem in nesrečnim junakom naslovne zgodbe. Ob opazovanju Nikoline kalvarije je cmok v grlu neizogiben, takšen nivo povezanosti s protagonistom pa je vsekakor dosežek, ki ga nihče ne more spregledati. Kritika brezčutnega državnega aparata, sistemske korupcije in neposluha odgovornih za težave socialno šibkih, vse to so opažanja vtkana v Golubovićev film, ki svojo učinkovitost zgradi na režiserjevi obrtni spretnosti in izvrstnem nastopu hrvaškega igralca Gorana Bogdana.

Ocena

Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena