Sorry We Missed You (2019)

Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019)

Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo

Država: VB, Francija, Belgija 

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Ken Loach

Scenarij: Paul Laverty

Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster

Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede. 

Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Liso.

Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019), Foto: Imdb

V epicentru Loachove najnovejše zgodbe so ponovno posamezniki v primežu surovega kapitalizma, ki v imenu maksimiranja dobičkov in konstantne rasti neusmiljeno tepta temeljne človekove pravice. Uničujoče posledice prekarnega dela, ki je za mnoge edini možni izhod iz revščine, človeka nemalokrat pripeljejo na rob obupa. Posameznik s tega roba navadno zelo jasno vidi, kaj mu v takšnih situacijah prinaša upor in zavračanje vstopa v kolesje nehumanega sistema, ki je gluh za tvoje težave. Sistema, ki mu ni mar zate in tvoje otroke. Posameznik je v rokah sistema – praviloma ga vodijo ljudi, ki so se že davno poslovili od svoje človeškosti – le orodje z omejenim rokom trajanja. V tem smislu je Loachova kritiška ost usmerjena kar v družbo samo, oziroma usmeritev sodobne družbe, ki z zakoni in pravili omogoča takšne scenarije. Medtem ko vas ni bilo zato doživljam kot poziv k vzpostavitvi mehanizmov, oziroma sprejetje konkretnih zakonov, ki bi preprečevali in strogo kaznovali takšne prakse. 

Loach in Laverty nas od uvodnih minut razmeroma predvidljivo peljeta proti trenutku, v katerem nam bosta servirala napovedani udarec v trebuh. Ta je ne glede na vse tempiran in izpeljan tako mojstrsko, da obrambe zoper njega preprosto ni. Medtem ko vas ni bilo je v svojem bistvu težka socialna drama s simpatičnimi protagonisti, ki nam mestoma postreže z nekaj vedno dobrodošlega, značilno loachovskega humorja. 

Nekatere stvari so me kljub temu zmotile do te mere, da naslovnega ne morem postaviti ob bok Loachovim najboljšim stvaritvam. Režisersko-scenaristični tandem v nekaterih segmentih (za moj okus) preveč insistira na murphyjevskem pesimizmu in akterje slika kot od vseh pozabljene, od vsega odrezane ljudi, ki jim v kritičnih situacijah nihče ne more priskočiti na pomoč. Posebej nedosledno deluje lik najstniškega sina – po potrebi je enkrat dober, drugič slab – njegovi izpadi pa so nič kaj subtilno sinhronizirani s problemi, ki njegova starša mučijo v delih zgodbe, na katere ta nima neposrednega vpliva. Najbolj banalen primer površnega zapleta je pripetljaj s ključi kombija, saj je na svetu vendarle malo takih, ki ne vedo, da zraven avtomobila običajno dobimo rezervne ključe. Film mi je, pripombam navkljub, bil všeč, kajti tudi povprečen Loach je še vedno Loach, z značilno avtentičnimi protagonisti, težavami in vprašanji, lokacijami in vsem ostalim, kar gre zraven. Medtem ko vas ni bilo je vsekakor vreden ogleda, čeprav bi z nekaj več subtilnosti končni vtis verjetno bil boljši.  

Ocena