Dare mo shiranai (2004)

Slovenski naslov: Nihče ne ve
Drugi naslovi: Nobody Knows
Država: Japonska
Leto: 2004
Žanri: Drama
Dolžina: 141 minut,  Imdb 
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Yagira Yuya, Kitauru Ayu, Kimura Hiei, Shimizu Momoko, You, Hanae Kan

Mama Keiko in njen 12-letni sinek Akira sta se pravkar preselila v novo stanovanje. V maniri dobrih sosedov se mama in sin odpravita do svojih najemodajalcev. Mama naveže stik z novimi sosedi. Razloži da živi sama s sinom, mož dela v tujini, zato sta večino časa sama. V naslednjih kadrih Akira z nenavadno pozornostjo najprej gleda velike potovalne kovčke na tovornjaku med ostalo selitveno kramo. Nato jih skupaj z mamo previdno nese po stopnicah v njihovo novo domovanje. Ko odpreta kovčka sledi prvo presenečenje. V kovčki sta otroka, deklica Yuki in fantek Shigeru, Akirina sestrica in mlajši brat. Mama naroči Akiri naj pohiti na železniško postajo. Tam bo pobral še eno sestro, ki je v Tokyo prispela ločeno od ostalih. Počasi sem si ustvaril sliko o veliki družini, materi samohranilki, ki si ne more privoščiti, da bi najemodajalcem prijavila vseh otrok. Potem tako majhnega stanovanja verjetno nebi niti dobila. Finančna stiska pač dovoljuje tudi takšne, lahko bi rekel skrajne ukrepe. Mati razlaga, da nobeden od otrok ne sme stopiti ven iz stanovanje, niti na balkon ne, saj si ne smejo privoščiti, da bi jih odkrili. To posledično pomeni, da nobeden od otrok ne hodi v šolo. Tudi Akira ne. Čeprav je edini ki lahko zapusti stanovanje in se zadržuje zunaj. Pooblaščen je za nabavo in druga nujna opravila. Vse doslej videno v kombinaciji z materinim čudaškim otroško-nezrelim obnašanjem da gledalcu slutiti, da ga pričakuje še kakšno neprijetno presenečenje. Ko bolje spoznamo mater izvemo, da gre za zasanjano žensko, z neizpolnjenimi sanjami o pevski karieri, ki jo ji je nekoč obljubil eden od njenih ljubimcev. Keiko je ženska ki težko moškemu reče ne, rezultat tega so vsi njeni otroci. Keiko otroke večino časa pušča same v stanovanju, včasih tudi pozno v noč. Akira je edini ki skrbi za svojo družino. Nekega jutra mati pove otrokom, da bo odšla za nekaj časa, v času njene odsotnosti bo glava družine Akira.

V zgodi zasnovani na resničnih dogodkih, ki so jih nato nekoliko spremenili in dodelali za potrebe filma, japonski režiser Hirokazu Koreeda uporablja dokumentaristični pristop, ter na tako gledalcu v duhu realistične ideje prikaže dogajanje pred kamero. Režiser bi zgodbo o zapuščenih otrocih verjetno lahko prikazal nekoliko drugače. Lahko bi uporabil bolj temačen in  v končni fazi tudi bolj dramatičen pristop, ter na ta način še bolj »pritisnil« na čustva gledalcev. Ampak Koreeda se je odločil za drugačen pristop, v katerem otroška igrivost in nedolžnost, iskanje sreče v malih stvareh, brezpogojni ljubezni med otroci, pri gledalcu nalašč zbujajo optimizem. Gledalec se skupaj z otroci prebija iz dneva v dan, ob igrivi glasbeni podlagi in pristnemu humorju, ki je tako značilen za otroke. Otroški obrazi v velikem planu so tako prepričljivi, da jim moramo verjeti. Včasih kamera kar obtiči na neki podrobnosti, roki stopalu in nam pušča čas za razmislek. Nekajminutni prizor, v katerem otroci le poležavajo v stanovanju in se borijo z lakoto odlično služi svojemu namenu. Taka pripovedna tehnika resnično prepriča. Gledalec ves čas ohranja upanje, da se bo vse dobro izteklo, želi si »happyend« za od matere pozabljene otroke, a vseeno nekako čuti, da tudi ko bo minil zaključni kader zgodbe ne bo konec. In res nas Koreeda na koncu pusti v takšen vzdušju. Zgodbo nam je pripovedoval zaradi zgodbe same. lahko jo razumemo na več načinov. Lahko jo analiziramo skozi prizmo družbene ali osebne odgovornosti. Po mojem mnenju je režiser pripadnike okoliške skupnosti vendarle prikazal v prevladujoče pozitivni luči in kazalec bolj usmeril na mater, ki je dokaz, da človeška sposobnost reprodukcije, katero nam je podarila mati narava, ne pomeni avtomatične kvalifikacije za starševsko vlogo. Mimogrede naj omenim, da je Yûya Yagira ki je odlično odigral Akiro, za vlogo prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu v Cannesu.

Ocena: 8.5/10