From Paris with Love (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 92 minut,  Imdb
Režija: Pierre Morel
Scenarij: Luc Besson, Adi Hasak
Igrajo: John Travolta, Jonathan Rhys Meyers, Kasia Smutniak, Richard Durden

Francoz Pierre Morel je pred šestimi leti pritegnil pozornost fimskih navdušencev s svojim Banlieue 13. Območje 13 je bil zanimiv akcijski »rollercoaster,« po katerem smo upravičeno nestrpno pričakovali kaj podobnega iz Morelove delavnice. Po štirih letih je le posnel Taken (Ugrabljena), ki je postal eden velikih hitov leta 2009. Obakrat je zgodbo prispeval Luc Besson, človek brez katerega se kot vse kaže, ne da posneti akcijskega filma v Franciji. In tudi v tretje je tako, zgodbo za From Paris with Love je znova prispeval prav on.

James Reece (Jonathan Rhys Meyers) je uslužbenec ameriškega veleposlaništva v Parizu. Ob vsakdanjem protokolarno-diplomatskem delu, opravlja tudi manjše naloge za ameriško tajno službo. Fant živi s prikupno Caroline,  ki ga napeljuje na poroko. James ima visoke cilje, s katerimi seznani tudi svoj zaročenko. Pričakuje, da bo kmalu od nadrejenih prejel resno nalogo, dostojno pravega agenta. In kmalu jo tudi dočaka. V Pariz prihaja operativec Charlie Wax (John Travolta), kateremu mora James pomagati pri njegovi nalogi. Nalogi, ki jo James na začetku ima za operacijo povezano z  preprodajo mamil. A kmalu postane jasno, da je v ozadju veliko več kot trgovina z drogo. Pariz bo gostil mednarodni konferenco za pomoč Afriki, na katero prihaja tudi ameriška delegacija. Delegacijo ki bo po vsej verjetnosti, prav tako kot sama konferenca, tarča teroristov.

Iz Pariza z ljubeznijo je akcijski tobogan, ki premore zelo malo, če ne celo nič možganov. Charlie Wax, ali če vam je ljubše John Travolta se prikaže v »badass« podobi agenta, kateremu ni prav veliko mar za procedure in predpise. Strelja tako frajersko, da v celem filmu niti enkrat ne zgreši cilja. Slabi fantje so vsi po vrsti neumni in nesposobni.Wax z  lahkoto opravi z desetimi nasprotniki, zato tudi njegovemu spremljevalcu Jamesu počasi rastejo »jajca.« Morelovo nizanje akcijskih sekvenc, v katerih si coolerski agent ne vzame niti pet minut časa zato, da spravi zapeljivo teroristko v posteljo, ampak ji kar takoj odpihne možgane, je tipičen primer današnjih akcijskih filmov. Bum-tres-bum dogajanje je zame hudo razočaranje, vsaj po tistem kar nam je ponudil Morel z Območjem 13 in Ugrabljeno. Zgodba v kateri junaki začnejo svojo pot  pri trgovcih z mamili, končajo pa pri teroristih, je tako absurdno-neumna, da mi ni jasno kako je Morel pristal na takšen scenarij. Travoltin »Royale with cheese« vložek je nesramna raba kulta, v filmu, za katerega bojo le redki  našli kako pohvalno besedo.

Ocena: 3,5/10

El Violin (2005)

Slovenski naslov: Violina
Država: Mehika
Leto: 2005
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 98 minut, Imdb
Režija: Francisco Vargas
Scenarij: Francisco Vargas
Igrajo: Ángel Tavira, Gerardo Taracena, Dagoberto Gama, Mario Garibaldi

El Violin je stvaritev mehiškega režiserja Francisco Vargas, ki je obenem njegov prvi igrani film. Zanj je na različnih festivalih prejel številne nagrade.    Ángel Tavira , ki je upodobil ostarelega glasbenika Don Pultarca je na filmskem festivalu v Cannesu leta 2006 prejel posebno nagrado. Film je nastal na podlagi kratkega filma istega avtorja,  Francisca Vargasa.

Dogajanje postavljeno v južnoameriško deželo, ki bi lahko bila Mehika, čeprav to nikoli ni jasno povedano je nameščeno v 70-ta leta prejšnjega stoletja. Že prvi kadri so pretresljivi. Kadri pobojev in posilstva so pristno neprijetni. In če sem mislil da se bo zgodba nadaljevala v podobni smeri, sem bil v zmoti, saj režiser ubere popolnoma drugačno, nenasilno pot.  Zgodba spremlja tri člane ene družine. Očeta Don Plutarca, njegovega sina Granera in vnuka Lucia.  Družino glasbenikov in kmetov, ki poleg muziciranja in kmetijstva na skrivaj nabavlja orožje in strelivo za upornike. Ko v Pultarcovo vas pridejo vojaki in odpeljejo za boj sposobne moške in ženske, se vsi bojijo najhujšega. Plutarco, Granero in Lucio so na srečo bili odsotni, toda vojaki so odpeljali Lucijevo mamo. Ženske in otroci se skupaj s preživelimi ubežniki odpravijo v gore, kjer se moški pridružijo gverili in načrtujejo napad na vladne enote. Toda upornikom močno primanjkuje orožja in streliva, zato so možnosti za uspeh minimalne. Zato se Plutarco odpravi nazaj v vas, z violino na hrbtu. Nekje na njegovi njivi je zakopano strelivo, ki ga starček ima namen vzeti in ga izročiti upornikom. Poveljnik vojaških enot ki kontrolirajo vas, je glasbeni navdušenec, ki Plutarcu zapleni violino po prihodu v vas. Plutarco potem vsakodnevno prihaja v vas in poveljniku igra violino, zato mu ta dovoli odhod na koruzna polja, kjer starček vsakič vzame nekaj streliva in ga pretihotapi upornikom. Med kapetanom in Plutracom se splete nenavadna vez. Starček je poveljniku po godu, želi si da bi ga ta učil igranja violine.

Francisco Vargas se je odločil, da bo snemal v črno-beli tehniki, kar filmu daje realističen pečat. Črno-beli prikaz dogajanja lahko razumemo tudi kot eden načinov, s katerimi je režiser želel poudariti, da stvari vendarle niso samo črne in samo bele. Ko Plutraco vpraša poveljnika, zakaj ne pustijo njegovo vas pri miri in odidejo, mu ta pove, da bi to rad naredil, toda ukazi so drugačni. Tudi vojaki na kontrolnih točkah na starčka gledajo s simpatijo. Nek vojak mu pri odhodu  na skrivaj celo da pištolo. Režiser želi prikazati ljudi ki so na drugi, negativni strani, kot orodje v rokah močnikov, ki celo do neke mere sočustvujejo z uporniki. Ángel Tavira ki je upodobil Plutraca in ki v resnici ni poklicni igralec je pred kamero naravnost fantastičen. Nekaj je magičnega v njegovem nastopu, njegova karizma kar prevzame gledalca in se nam zariše v spomin. V Latinski Ameriki, ki je v tem obdobju bila središče različnih revolucij in uporov, nam Vargas približa usodo malega človeka, njegovo vlogo  in položaj v boju za svoje pravice in pravičnost.

"Od nekdaj sem si želel napisati scenarij o skriti resničnosti Mehike, o tistih, ki jih je Luis Bunuel leta 1950 imenoval 'Los Olvidados'. Da bi bili slišani, se ti pozabljeni glasovi kot poslednjega sredstva oprimejo orožja. Poleg preučevanja literature o gverilcih in sporih v Latinski Ameriki me je še zlasti navdušila knjiga Dogodivščine violončela Carlosa Prieta. Moč tega glasbenika, ki gre vsak dan v sovražnikovo vojaško taborišče, kjer igra na svoj zaplenjeni violončelo, dokler ga ne dobi nazaj, se mi je globoko vtisnila v spomin. Spomnila me je na tisto literaturo, v kateri se glasba in vojskovanje zapleteta v igro nevarnega dialoga." (Francisco Vargas)

Ocena: 7.5/10

Nothing Is Private (2007)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Towelhead
Država: ZDA
Leto: 2007
Žanri: Drama
Dolžina: 124 minut,  Imdb
Režija: Alan Ball
Scenarij: Alan Ball, Alicia Erian (knjiga)
Igrajo: Summer Bishil, Aaron Eckhart, Toni Collette, Maria Bello, Peter Macdissi

Alan Ball je ameriški režiser in scenarist. Njegov največji dosežek je nedvomno scenarij za American Beauty (1999), za katerega je prejel oskarja. Ball je večinoma delal za televizjo,
saj se je podpisoval pod nadaljevanke ki smo jih lahko videli tudi pri nas. Grace na udaru (Grace Under Fire) , Cybill, odlična Pod rušo (Six Feet Under) in nazadnje trendovska Prava kri (True Blood). Nothing is Private je njegov prvi igrani film, ki je požel mešane kritike. Deloma jih lahko pripišemo občutljivosti teme, ki jo obravnava in kontroverzami zaradi prvotnega naslova Towelhead.

Najprej pojasnilo. Jasira (Summer Bishil) je trinajstletnica, mama je Američanka, oče Libanonec, sošolci pa jo imajo za Mehičanko. Jasira je recimo temu, nekoliko preveč napredna za svoja leta, fizično in seksualno, saj kaže zanimanje za seksualnost. Živi skupaj z mamo in njenim nezaposlenim fantom. Lahko si mislite, mamin fant je cele dneve doma, Jasir pa »razvito« dekle. Ko ji mamin fant ponudi bikini vax, materina reakcija je vse prej kot normalna. Krivdo vali na Jasiro  in jo pošlje k očetu. Njen oče je nadutež, ki sam živi v lepi hiši v predmestju in z takšno rešitvijo ni navdušen. Jasirina prisotnost očitno moti očeta, ki do hčere kaže ravnodušnost in pretirano strogost pri vzgoji. A Jasira je vse prej, kot navadna trinajstletnica. Seksualna nagnjenja ji ne dajo miru, zato začne flirtati z sosedom, pri katerem občasno opravlja vlogo varuške za mlajšega sina. Spozna tudi Thomasa, temnopoltega fanta ki hodi na njeno šolo. Najstnica se spusti v zapleten labirint odnosov, v katerem je vključeno preveč ljudi, da se stvari nebi začele zapletati.Tu je noseča soseda (Toni Collette), ki zavzame zaščitniško-materinsko držo do punce, ki tako očitno potrebuje pomoč. Sosed (Aaron Eckhart), ki ga tako zelo privlačijo mladoletna dekleta. Tudi Thomasa, tako kot vse fante v njegovi dobi »razganja«, partnerja za potešitev svojih strasti najde v Jasiri.

Film posnet po romanu pisateljice Alicie Erian je študija medčloveških odnosov v ameriškem predmestju. Ta študija obravnava občutljive teme pedofilije, rasizma, družinskih odnosov in odnosov znotraj skupnosti. Za film bi lahko zatrdil, da gre za nekakšno multikulturno različico Lolite, ki poleg seksualnosti mlade deklice, obravnava še marsikatero drugo temo. Jasirini oče in mama sta tipičen primer ljudi, ki niso sposobni skrbeti za otroka, ali drugače povedano, gre za ljudi z napako, nepopravljive egoiste, ki ne premorejo dovolj ljubezni in starševske pozornosti. Po tej plati še nekako razumem Jasirino obnašanje, saj jo čustvena otopelost napeljuje na seksualnost, v kateri mlado dekle išče čustveno zadoščanje. Film, ki je kot celota zastavljen provokativno, z namenom da šokira, le občasno igra prave note. Nekatera Jasirina dejanja se zdijo nenaravna in predvsem nelogična. Zelo močna igralska zasedba bi lahko bila bolj izkoriščena, saj so vsi stranski liki, razen očeta, nedodelani in premalo izkoriščeni. Pohvali bi pa igro mlade Summer Bishil (Jasira), ki je če ste si zastavili to vprašanje, v času snemanja imela 18 let. Kljub nekaterim zanimivim elementom, film ponudi premalo in ne izpolni mojih pričakovanj. Ko sem preletel igralsko zasedbo, kdo se je podpisal pod režijo, kratko vsebino, je zadeva delovala dokaj obetavno. Žal je na tem tudi ostalo. Film je nedodelana celota, ki bi potrebovala več pravih čustev in poglabljanja v like, ter manj igranja na karto provokativno-šokantnega.

Ocena: 5.5/10

Taking Woodstock (2009)

Slovenski naslov: Zavzeti Woodstock
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Glasbeni
Dolžina: 120 minut, Imdb
Režija: Ang Lee
Scenarij: James Schamus, Elliot Tiber (knjiga)
Igrajo: Demetri Martin, Imelda Staunton, Jonathan Groff, Eugene Levy, Emile Hirsch, Liev Schreiber, Jeffrey Dean Morgan, Mamie Gummer

Ang Lee mi je bil že od nekdaj všeč. Na Tajvanu rojen režiser se je že leta 1975 preselil v ZDA in tam nadaljeval svoje filmsko-gledališko izobraževanje. Prvi film, Pushing Hands, je posnel leta 1992, Taking Woodstock je njegov 12 celovečerec, s katerim je znova dokazal, za kako raznovrstnega režiserja gre. Lotil se je največjega glasbenega dogodka v zgodovini in ga nekoliko približal generacijam rojenim po Woodstocku, pa tudi tistim ki še danes žalujejo, zato ker niso bili zraven.

Lee nam predstavi  festival skozi oči gejevskega  oblikovalca prostorov in notranje ureditve Elliota, ki se vrne v zakotno mestece Bethel, v ameriški državi New York. Prišel je pomagati staršem, ki upravljata s propadajočim motelom na robu prepada. Ker je videl nekaj sveta in končal šole, ga postavijo za predsednika turističnega združenja, ki naj bi skrbelo za turistično podobo kraja in organizacijo različnih prireditev. Ko krajani Woodstocka odpovejo gostoljubje glasbenemu festivalu, na katerem naj bi se zbralo okoli 100.000 hipijev iz cele države, se Elliot odloči za pogumno potezo. Kot predsednik turistične zbornice izda dovoljenje, da se festival lahko preseli v Bethel. Organizatorji potrebujejo samo še dovolj veliko posest, ki jo tudi dobijo. Sklenejo dogovor z  Maxom  Yasgurjem, ta jim proti plačilu odstopi svoja zemljišča. Priprave na festival se začnejo in zaspano mestece iz uro v uro postaja bolj živahno. Čeprav se večina prebivalcev temu upira in se nekateri celo organizirajo z namenom preprečiti dogodek, gre za proces, ki ga več ni mogoče ustaviti. Pa tudi čedalje več denarja kaplja v njihove žepe, zato kmalu nasprotovanje opustijo. Elliot je pripeljal »Woodstock« v Bethel in ga tako za vse čase zapisal v zgodovino. Lokalni prebivalci so obogateli in še danes ta kraj črpa blagodeti, ki jih je pripeljal Woodstock.

Lahko bi rekli da je Zavzeti Woodstock (slovenski naslov za Leejev film), njegova najbolj sproščena stvaritev. Lahkotna komedija o odraščanju nekega mladeniča in neke generacije, ki se je odločila z drugačno življenje in promoviranje drugačnih vrednot. Film je posnet po resnični zgodbi Elliota Tiberja, človeka, ki je odigral veliko vlogo pri sami organizaciji dogodka. Dogodka, ki ga sam nikoli ni videl. Trikrat se je odpravljal, a je na prizorišče prispel, ko je bilo vsega konec. Lee nam pričara občutek prijazne norosti,  s katero je zračil celi dogodek. Večkrat uporabi sliko ob sliki,  delitev zaslona na več delov, ter tako ustvarja vzdušje kaosa. To je obenem tudi posvetilo dokumetarcu Woodstock (1970) in njegovem avtorju Michaelu Wadleighu. Glasbena podlaga je vsekakor presenetljiva, saj ni uporabljena nobena »udarna« iz tistih časov. Predvidevam da zato, ker se je Lee želel posvetiti dogajanju okrog samega festivala in nam ga predstaviti tako, kot so ga doživeli tamkajšnji prebivalci, ki jim takratna velika glasbena imena niso pomenila dosti. Taking Woodstock je sproščen pogled na največji glasbeni dogodek v zgodovini, na katerem so v prvem planu bili ljubezen, sočutje, enakost, droge in seveda R'N'R.
Pa še zanimivost. Producent in scenarist filma James Schamus je novinarjem povedal, da je velik izziv oddelka za casting bil najti zadostno število ljudi za masovne scene v katerih je prikazana golota. Saj ne da bi problem bil v tem dobiti ljudi, ki bi se bili pripravljeni sleči pred kamero. Problem je bil najti zadostno število ljudi, ki so primerno poraščeni na intimnih mestih. Ja, nekoč so kocine bile moderne …

Ocena: 7.5/10

El secreto de sus ojos (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Secret in Their Eyes
Država: Argentina, Španija
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Triler, Misterij, Drama, Romatični
Dolžina: 127 minut, Imdb
Režija: Juan José Campanella
Scenarij: Juan José Campanella, Eduardo Sacheri (knjiga)
Igrajo: Ricardo Darín, Pablo Rago, Guillermo Francella, Soledad Villamil, José Luis Gioia, Francisco Javier Godino

Juan José Campanella in Ricardo Darín sta argentinski dvojec ki je skupaj posnel nekaj odličnih filmov. Prvi je režiser, drugi igralec. Same Love, Same Rain (1999),  Son of the Bride (2001), kateri je prejel nominacijo za tujejezičnega oskarja, Moon (2004) in  zdaj The Secret in Their Eyes, za kateri je le nekaj ur nazaj prejel oskarja za tujejezični film. Lahko govorimo o zelo plodnem sodelovanju, bi celo zatrdil, da je Darin še nekoliko bolj znan kot njegov prijatelj-režiser. Nine Queens in The Aura sta prav tako odlična filma v katerih je igral, zato  Darin velja za enega najpomembnejši argentinskih igralcev ta čas.

El secreto de sus ojos ali nekoliko lažje za vtisniti v spomin po angleškem naslovu The Secret in Their Eyes, je kriminalka, ki govori o umoru mladega dekleta in preiskavi tega umora, ki je trajal več kot dva desetletja. Benjamín Esposito (Darin) je policijski detektiv, ki v roke dobi kruti umor frišno poročenega dekleta. Gre za seksualno motiviran umor, saj je žrtev bila posiljena in nato pokončana. Preiskujejo tudi moža umorjene, a kaj hitro je jasno, da je mladi mož ljubil svojo ženo, tako da pravega osumljenca ni. Preiskava poteka, toda premikov v smeri rešitve primera ni. Nato pri pregledu starih slik iz preteklosti umorjene opazijo nenavadno podrobnost, človeka ki na slikah opazuje umorjeno. Znanca, ki je iz istega kraja kot umorjena, v njegovih očeh pa je videti, da gaji čustva do umorjene. Ampak, osumljenca je zelo težko izslediti, saj se je tako kot dekle preselil v mesto in se vmes nekajkrat preselil. Zdi se kot da bi se podili za neobstoječo osebo, a nato Espositov partner le najde povezavo s katero izsledijo osumljenca. Na zaslišanju odločilno vlogo odigra Irena, Espositova šefica, ki od mladeniča izvleče priznanje z spretno psiho-manipulacijo. Morilec je za zapahi, a nato se v Argentini zgodijo politične spremembe. Spremembe po katerih tudi morilci lahko pridejo na prostost, če so v zaporu sodelovali in so bili po izpustu pripravljeni opravljati umazana dela za aktualno oblast. Nekaj let po umoru je morilec predstavnik oblasti, detektiv Esposito in njegova prijateljica in šefinja Irena, pa zgrožena a nemočna, saj je bivši zapornik in morilec nadvse uspešen v svojem početju.
Obstaja tudi romantična plat zgodbe in sicer med Espositom in Ireno, zgodba, ki nikoli ni bila dorečena in je vselej nekako obvisela v zraku, kljub obojestranskim simpatijam in naklonjenosti. 25 let po umoru je Esposito penzionist, ki se odloči, da bo napisal knjigo o primeru ki ga je vodil pred 25-imi leti. Obišče staro prijateljico Ireno in kot vse kaže, so čustva še kako živa po tolikih letih, pa tudi interes za umor iz davne preteklosti ni zbledel.

Režiser Campanella zgodbo postavi nelinearno, tako da po sekvencah skačemo iz sedanjosti v preteklost in počasi zlagamo vse kockice v mozaik, ki nam bo razložil misterij. Zgodba drži gledalca zainteresiranega skozi dve uri dog film. Campanella, ki je film tudi zmontiral pokaže izjemen občutek za prehode in enega razpoloženja v drugo. Scena posneta na štadionu med nogometno tekmo je naravnost fantastična. »Ptičja« kamera ki se spusti med gledalce in se nato prebija med njimi, ter pregon do samega igrišča na katerem se eden od nogometašev zaleti v osumljenca … To je treba videti da bi razumeli o čem govorim. Igralci so vrhunsko opravili svoje delo, vedno odličnega Darina niti ni potrebno izpostavljati, odlična je tudi Soledad Villamil kot Irene, prav tako je zelo prepričljiv Javier Godino kot "bad guy" Isidor. The Secret in Their Eyes je argentinski  krimi-misterij-triler, ki ima potencial svetovne uspešnice, zdaj ko je prejel oskarja. Stavim, da se bo v bližnji prihodnosti pojavil kakšen ameriški studio, ki bo želel posneti ameriško verzijo. Raje si zdaj poglejte original.

Ocena: 8.5/10

Jerusalema (2008)

  
Slovenski naslov: Jerusalema
Država: Južna Afrika
Leto: 2008
Žanri: Krimi, Drama, Akcija
Dolžina: 120 minut,  Imdb 
Režija: Ralph Ziman
Scenarij:  Ralph Ziman
Igrajo: Daniel Buckland, Robert Hobbs, Eugene Khumbanyiwa, Motlatsi Mahloko, Jafta Mamabolo

Jerusalema je bil južnoafriški kandidat za oskarja, vendar nominacije nikoli ni prejel. Narejen po zagonu ki ga je bila deležna južnoafriška filmska scena, potem ko je odlični Tsotsi leta 2006 preje oskarja za tujejezični film. Tudi Jerusalema, prav tako kot Tsotsi obravnava kriminalno obarvano zgodbo. V ospredju sta Lucky Kunene in njegov dolgoletni prijatelj Zakes, ki jih spoznamo že kot najstnika. Svojo nagnjenost kriminalnim dejanjem sta pokazala že kot najstnika. Najprej sta se ukvarjala z kkrajo avtomobilov, potem so na vrsto prišla tudi bolj resna dejanja, oboroženi ropi ipd. V nekem nespametnem ropu policija pobije celo tolpo, izmažeta se le Lucky in Zakes. V rojstnem mestu ne moreta ostati. Pobegneta v glavno južnoafriško mesto Johannesburg. veliko mesto ponuja veliki možnosti. Tukaj po časovnem preskoku zdaj že odrasla Lucky in Zakes imata majhno taksi službo. Ko jih oropajo in ukradejo taksi se prijatelja vrneta na stara pota, po katerih sta hodila že v mladosti. Johannesburg je poln stolpnic v zelo slabem stanju, katerih lastniki so premožni belci. Najemniki so seveda črnci, ki imajo zelo malo ali skoraj nič pravic. Lucky organizira združenje, ki bo skrbelo za pravice prebivalcev teh stolpnic in postopoma pridobiva pridobiva oblast in lastništvo nad stolpnicami. S tem povečuje premoženje in vpliv in kot tak pritegne pozornost policije, pa tudi svojih sovražnikov. Čeprav je njegovo početje delno kriminalno, oz. pogosto prestopi meje sprejemljivega, se Lucky postavi po robu prekupčevanju z mamili in prostituciji, ter jih prepove v območjih, na katerih njegovo združenje ima nadzor.

        
Južnoafriški režiser Ralph Ziman je ustvaril klasičen gangsterski film v katerem spremlja junaka od majhnega kriminalca do velike živine. V zgodbo je vgradil vse elemente ki jih podobni filmi navadno vsebujejo. In ravno v tem je problem, saj je uporabil preveč klišejev in premalo originalnosti je vdahnil svojim likom. Ti so namreč takšni, da se gledalec dejansko ne poveže z njimi in do njih ne čuti nič posebnega. Ne bom rekel, da gre za slab film, toda tudi kaj posebnega ne gre pričakovati. Zgodba nima globine, tudi romanca med belopolto premožno mladenko in Luckyjem, ki ga njeni starši sprejmejo z odprtimi rokami je nekoliko za lase privlečena. So pa tudi dobre strani filma. Lepo je prikazana tranzicija po koncu aparthajda v JAR, ki jo prav lepo simbolizirajo bleščeče stolpnice v ozadju za razpadajočimi poslopji, v katerih poteka večina dogajanja v filmu. Če bi sodili po trenutni oceni na IMDB, bi lahko sklepali da je Jersalema nekoliko boljši film, kot Tsotsi. A to niti približno ni res. Tosti lahko označim za mojstrovino, izjemen film ki še dolgo ostane v spominu, Jerusalema po drugi strani je povprečen film, ki ne ponudi nič nepozabnega.

Ocena: 5.5/10

The Bad Lieutenant: Port of Call - New Orleans (2009)

Slovenski naslov: Pokvarjeni poročnik: New Orleans
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 122 minut,  Imdb
Režija: Werner Herzog
Scenarij: William M. Finkelstein, Victor Argo
Igrajo: Nicolas Cage, Eva Mendes, Val Kilmer, Alivin “Xzibit” Joiner, Fairuza Balk, Jennifer Coolidge, Brad Dourif, Michael Shannon

Werner Herzog, kultni nemški režiser, je posnel remake, a tega noče priznati. Drugi spet trdijo, da ne gre za remake, da je film dovolj samosvoj, da bi ga lahko označili za remake.Več ali manj je to povzetek neskončnih diskusij na različnih forumih o novem Pokvarjenem poročniku, Herzogovem zadnjem filmu. Sam se bolj nagibam k temu, da je novi »poročnik«, vseeno samostojen film, z nekoliko ponesrečeno izbranim naslov, ki je glavni razlog silnih polemik. Podobnosti med glavnimi osebami v oba filma ne gre zanikati, prav tako nekaj vsebinskih podrobnosti, a to je tudi vse. Pa še moje osebno mnenje. Prvi ali če hočete »originalni« Bad Lieutenant, je daleč od tega, da bi bil kult ali filmski presežek. Seveda, dolžno spoštovanje pripada režiserju prvega filma Abelu Ferrari in  Harveyu Keitelu, ki ga zelo cenim in ki je v prvem filmu odlično odigral svojo vlogo.

Začetek filma nam prikaže dogajanje v času hurikana Katarina. Mestni zapor je evakuiran, lokalna policija Terence McDonagh (Nicolas Cage) in Stevie Pruit (Val Kilmer) preiskujeta policijsko postajo in iščeta zapuščene »dobrote«. v priporu najdeta pozabljenega zapornika, ki mu je voda prišla do grla, dobesedno. Terence nekaj časa razmišlja, ali mu se res izplača uničiti dizajnerske gate in rešiti kaznjenca. Skoči v vodo in to vendarle stori. Kot spomin na svoje dejanje faše poškodbi hrbta in napredovanje v čin poročnika. Pol leta pozneje Terence sledi liniji vicodine-kokain-heroin in je odvisnež s policijsko značko. Poročnik ki ne izbira sredstev, da dobi dnevno dozo. Poleg tega je odvisen od športnih stav in je lokalnemu pobiralcu stav dolžan nekaj tisoč dolarjev. Njegovo dekle je lokalna prostitutka Frankie (Eva Mendes), kar idealno »obkroži« podobo poročnika, ki mu oznaka pokvarjeni, še kako pristaja.Zgodil se je poboj neke družine priseljenske družine. Pobiti so bili vsi člani družine, vključujoč nekajletnega otroka. Čeprav ima zelo trdo kožo, ga se nesrečna usoda otroka le nekoliko dotakne. Začne preiskavo, kmalu ugotovi da je glava pobite družine dilal drogo in tako hodil v zelje lokalnem narko-bosu, Big Fatu (Xzibit). Terence ve, da je Big Fate odgovoren za poboj, toda zato ni dokazov. Poleg preiskave mu za ovratnik dihajo izterjevalci dolgov, ki si jih je nabral pri stavah, pa tudi užaljeni oblastnik. Terence se je namreč v svojem stilu pojavil pri Fankie, ta je bila s stranko, a jo je opeharil za denar in drogo, ter spodil s policijsko značko. Kot se je pozneje izkazalo, je ta stranka bil sinko človeka na visokem položaju. Terence v velikih težavam na več frontah in kot vse kaže, se tokrat ne bo izmazal.

                                                            
Herzog zadnja leta dela po sistemu dokumentarno-igrano, saj je pre poročnikom posnel odličen dokumentarec Encounters at the End of the World (20079, še pred tem pa prav tako zelo dober Rescue Dawn (2006), z Christianom Balom. Ne glede na vse polemike okrog filma, remake gor ali dol, sem vesel da se je Herzog odločil za poročnika. Če se nebi, bi ostali prikrajšani za odličen film. »Po Katrini je tam še zlasti zanimivo. Malomarnost in politika po hurikanu sta bila preprosto osupljiva. To je povezano z javno moralo.« Gre za Hercogovo pojasnilo o tem, zakaj včasih pride do ugodnih okoliščin, za snemanje filma kot je Bad Lieutenant. Okoliščin, ki jih je mojster mojstersko izkoristil. Cela igralska ekipa je odlična, Cage, ki je že posnel lepo število dobrih filmov in še nekaj več slabših, je tokrat odličen. Spomnil je na svojo oskarjevsko formo in Leaving Las Vegas. Val Kilmer, ki je zadnja leta preprosto potonil, dosegel najnižjo točko v svoji karieri in snemal skoraj brez izjeme totalne neumnosti je zelo prepričljiv v svoji vlogi. Mogoče bo zdaj, ko je le posnel nekaj dobrega, bo bolj previden pri izbiri vlog. Tudi Eva Mendes, ki mi »by the way« na splošno ne sede, je tukaj kar solidna. Nekaj scen v filmu je res izjemnih. Prizorišče prometne nesreče v katerem so vpleteni krokodili, iguane na mizi in Cageovo zadeto doživljanje realnosti, sta zadetek v polno. Ustreli ga še enkrat, pove Xzibitu, po končanem strelskem obračunu, ko že vsi napadalci ležijo nepremični na tleh. Zakaj, ga vpraša ta. Zato ker njegov duh še pleše, se glasi odgovor. Odlična scena, v kateri nam postane jasno na kako močnem »tripu« je Cage. Zdi se, kot da bi večji del njegovih možganov bil prizadet, a nekje vseeno obstaja nek nedotaknjen kotiček, ki ga pelje v pravo smer in mu pomaga razumsko dojeti stvari. Cage je pokvarjen, skorumpiran odvisnik od drog, antijunak, k nam vseeno zleze pod kožo. Odlična atmosfera, magična kamera in odlična igra vseh, tudi tukaj neomenjenih a odličnih igralcev v stranskih vlogah, prispevajo svoj delež  k skupni oceni. Odlično sestavljena celota je filmsko doživetje, ki ga ne gre spregledati.

Ocena: 8/10

The Road (2009)

Slovenski naslov: Cesta
Država: ZDA
Leto: 2009 
Žanri: Drama, Avantura
Dolžina: 111 minut, Imdb
Režija: John Hillcoat
Scenarij: Cormac McCarthy, Joe Penhall
Igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smith-McPhee, Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker

The Road ali Cesta po domače, je film ki je požel večinoma dobre kritike. Ker jih sam veliko preberem, lahko bi rekel, da je film v Sloveniji od kritikov takšnih in drugačnih, veliko bolj sprejet kot v tujini. Pri nas le stežka najdemo kako negativno kritiko, v tujini pa kar nekaj. Naj že takoj na začetku povem, da bo tudi moj povzetek dogajanja in končna ocena pozitivna. Prva pomembna stvar pri nastanku filma je istoimenska knjiga, sicer deseta po vrsti, ameriškega pisatelja  Cormaca McCarthyja. Po njegovih romanih so posneli že štiri filme, med bolj znanimi je All the Pretty Horses iz leta 2000 in megauspešni No Country for Old Man bratov Coen iz leta 2007, knjiga je bila objavljena dve leti prej. Že ničkolikokrat se je pokazalo, da dobra knjiga ne pomeni nujno dobrega filma, zato so producenti potrebovali dobrega režiserja. Izbira je padla na dokaj  neznanega, a vendarle že dovolj afirmiranega Avstralca Johna Hillcoata, ki je nase opozoril s celovečercem The Proposition iz leta 2005. In če ste videli The Proposition in zdaj tudi The Road, veste zakaj je temu tako.

Apokalipsa je kot tema že velikokrat uporabljena, da ne rečem že obrabljena, na veliko različnih načinov. Večino filmov s takšno tematiko odlikujejo predvsem specialni efekti, akcija in lahkotna zgodba. In ravno po tem se Cesta razlikuje od ostalih filmov katastrofe. Specialnih efektov skoraj ni, zgodba je vse prej kot lahkotna. Big boom! dogodek je le površno prikazan in ravno tako le bežno pojasnjen. Vemo le, da se je zgodila nekakšna katastrofa, ki je pobrisala večino prebivalcev na zemeljski obli. Nekaj ljudi je vendarle preživelo dogodek,  perspektiva preživelih  ni ravno rožnata. Sonce so zakrili oblaki, hrane močno primanjkuje, zime so postale surovo mrzle in neprizanesljive do preživelih. Pomanjkanje hrane je pripeljalo do najhujšega stranskega učinka-kanibalizma. Seveda, tu so še ostali: brezzakonje, obup, strah, depresija … Med preživelimi je tudi oče (Viggo Mortensen), mama (Charlize Theron) in sin (Kodi Smit-McPhee). Mamo spoznamo le iz očetovih flashbackov, medtem ko spremljamo očeta in sina na poti na jug. Kajti preden je odšla v temno noč in posledično v smrt je žena povedala možu: »Pojdite proti jugu, še ene zime tukaj ne boste preživeli«. Žena je že prej poskušala prepričati moža, naj končajo vse skupaj in izvršijo družinski samomor, ampak, mož tega ni zmogel. Njo so še naprej oblegale depresivne misli, strah pred kanibali, posilstvom in zdaj že vsakdanjo lakoto. Odšla je v noč in več se ni vrnila. Ni prenesla več. Mož se je pa odločil, da bo ubogal ženin nasvet in se odpravil na dolgo, negotovo in z nevarnostmi prepleteno pot. Pot proti morju, proti toplim krajem, kjer oče in sin bosta povečala možnosti za preživetje.

                                                                 
Cesta je depresiven post-apokaliptični film. Film v katerem so ljudje postavljeni pred osnovno življenjsko prvino, preživetje. Za kaj drugega tukaj ni prostora. Sive podobe in skoraj črno-bela scenografija so uporabljene prav zaradi zbujanja takšnih občutkov. Priprava fantiča na surovo okolje je edino kar žene očeta naprej. Fanta, ki še ni prišel v najstniška leta, nesposoben za samostojno življenje. Oče ga celo pot pripravlja na možnost, da jih bodo ujeli kanibali. Za takrat hrani pištolo in dva zadnja naboja. Odločen je, da bo pokončal sebe in otroka, če padeta v roke kanibalskim tolpam. A vendarle , v kritičnem trenutku oče porabi en naboj, da bi rešil fanta. Ta poteza priča o tem, da še vedno ima dovolj motivov in upanja za preživetje. Če ne zanj, potem vsaj za otroka. Surov film, ki nas ne pusti hladne je predvsem opomin. Še ena vizija prihodnosti, v kateri ni tajnega načrta, pravljičnega sveta nekje v gorah ali tajnega skrivališča globoko pod zemljo,  kamor se lahko zatečejo izbrani. Saj veste, operacija »rešitev človeštva«. Tukaj tega ne boste našli, izbrancev ni. Gonilna sila te črnoglede vizije prihodnosti je odnos med očetom, ki čuti da mu se bliža zadnja ura in sinom, ki ga ata poskuša usposobiti za preživetje, ko ga enkrat ne bo. Kot pravi oče, oba nosita ogenj v sebi, kar je nekakšno znamenje, da sta dobra človeka. In ravno to spoznanje mu bo  prišlo še kako prav. Seveda, filmu bi lahko tudi kaj očitali. Denimo to, da ob zadostni vlažnosti (saj skoraj vedno dežuje) in poznavanju tehnologij za pridobivanje energije (umetne svetlobe), pridelava hrane le ne bi smela biti takšen problem. A izjemne igralske kreacije Vigga Mortensena, mladega Kodija Smit-McPheeja, ter mini vloga  Roberta Duvalla ob odlični režiji Johna Hillcoata ustvarijo odlično zmes, ki sodi med najsvetlejše primerke post apokaliptičnega žanra. Surov in črnogled, a obenem čustven film , ki stavi na družinske vrednote, kljub vsemu na koncu ponudi kanček upanja in sporoča, da je edina prava pot spoštovanje teh vrednot.

Ocena: 8.5/10

A Serious Man (2009)

Slovenski naslov: Zresni se
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 105 minut, Imdb
Režija: Ethan Coen, Joel Coen
Scenarij: Joel Coen in Ethan Coen
Igrajo: Michael Stuhlbarg, Richard Kind, Sari Wagner Lennick, Fred Melamed, Aaron Wolff, Jessica McManus, Adam Arkin

Že od Krvavo preprosto, iz leta 1984 je bilo jasno. Coena sta nekaj posebnega. Potem so se stvari samo še stopnjevale. Najlažje bi Coene definiral, če bi zapisal, da brata delata drugačne a obenem odlične filme. Že neštetokrat sem zasledil, ta film je totalno zanič, brezveze ipd. Coeni vsekakor niso za vsakogar. Ko pa Coene spoznaš i vzljubiš njihovo delo, je več ali manj vse jasno, veš kaj pričakuješ in ti njuni filmi še bolj »sedejo«. Burn After Reading denimo, je bil eden takšnih. Film ki so ga mnogi popljuvali, je zame bil eden boljših v lanskem letu. In če je »Burn« bil komedija z minimalnim dodatkom drame, je A Serious Man komedija z dramatičnimi vložki. Seveda, klasične komedije ne moremo pričakovati, kajti coenovski humor je nekaj posebnega, lahko bi ga opredelil kot zelo intenzivno zabavo, ob kateri se res ne boste imeli napade smeha, toda nasmeh bo skozi celi film ostal na obrazu.

Ravno takšen je A Serious Man (Zresni se). Že predfilm, ki kroji usodo družine Gopnik in našega glavnega junaka Larrya Gopnika, je poglavje zase. Posnet, za razliko od preostanka filma v črno-beli tehniki in razmerju slike 4:3, v zanimivem jidiš jeziku, nas ta intro seznani s predniki družine Gopnik in koreninami  njihove nesreče (no, vsaj moškega dela družine). Larry je srednješolski profesor, ki pridno hodi v službo in iz meseca v mesec domov prinaša plačo. Plačo, ki jo potem veselo porabijo njegovi najbližji. Zasanjani sinček, ki najraje posluša walkman in kadi travo, nekoliko starejše hčerka, ki očetu iz denarnice izmika denar in katere edina skrb je operacija nosu in odhod v »Luknjo« (lokalni bar). Z družino v hiši živi tudi Larryjev nekoliko »zamaknjen« brat Arthur. In seveda žena Judith, ki Larryju nekega dne pove: »Takole več ne gre. Zapuščam te, vzela bom tvojega prijatelja Sya.« Zakaj, kako, kaj sem naredil, se sprašuje zmedeni mož, toda odgovora ne dobi. Larry se niti ne zaveda kaj ga je doletelo, ko konča najeti motelski sobi. "Tam imajo lepe sobe in zelo sprejemljive cene," ga pouči ženin ljubimec. A to ni vse. Larry ima tudi probleme v šoli, saj mu je korejski študent podtaknil podkupnino, s katero ga izsiljuje za boljšo oceno. Šolska uprava dobiva anonimna pisma naperjena proti njemu, nekaj tednov pred odločitvijo uprave o Larryjevem napredovanju. Tudi Larryjevo zdravstveno stanje ni najboljše, zato hodi na preglede in upa na najboljše. Toda zdi se, da je prekletstvo družine Gopnik iz dneva v dan močnejše...

 

Kreativno obdobje bratov se nadaljuje, in upam, da nam tudi v letu 2010 bosta podarila kakšen film. Zresni se je tako coenovski, da bolj ne more biti. Galerija likov je spet pestra in zanimiva: od ravnatelja na Dannyjevi šoli, korejskega študenta, vseh treh rabinov, razgaljene sosede, bajsija ki želi nazaj svojih 20 dolarjev ... Scena, ko korejski študent zahteva, da ponovno piše test, je naravnost neverjetna. Seveda, študent se tudi tukaj ne ustavi. Na lagerju ima še nekaj rešitev za svojo težavo. Sicer je to samo ena črtica izjemno sestavljene in skrbno premišljene celote. Zmagovalni pohod bratov Coen se nadaljuje in upam, da nam tudi v letu 2010 bosta podarila kakšen film. Najbolj odbit humor dobite, če se norčujete sami iz sebe in ravno to počneta brata Coen, ko na zob vzameta lastne korenine in židovske običaje. Na krilih zadnjih uspehov so brata Coen posnela doslej najbolj oseben film, ki  zabava celih 100 minut. Glasbena podlaga je odlična in mogoče boste po ogledu začutili, da še enkrat slišite Somebody to Love skupine Jefferson Airplane. Simboličen prihod tornada na koncu filma ima lahko več pomenov. Kazen ali odrešitev - odločitev je prepuščena naši domišljiji.

Ocena: 8/10

(500) Days of Summer

Slovenski naslov: 500 dni s Summer
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Romantični, Komedija, Drama
Dolžina: 95 minut, Imdb
Režija: Marc Webb
Scenarij: : Scott Neustadter in Michael H. Weber
Igrajo: Joseph Gordon-Levitt, Zooey Deschanel, Geoffrey Arend, Chloe Moretz, Matthew Gray Gubler, Clark Gregg,

500 dni s Summer je prav to, kar nam pove naslov, če poznamo nekatere podrobnosti. Najprej moramo vedeti, da je Summer dekle, da ne bo pomote in razmišljanja v smeri poletnih dni. Summer ni glavna oseba v tej zgodbi. Toda za našega glavnega junaka je vsekakor glavna, izjemna, neverjetna in še marsikaj drugega. Tom (Joseph Gordon-Levitt) je neskončno zaljubljen v Summer (Zooey Deschanel), a nam narator ki nas vodi skozi film že na samem začetku pove: »To ni ljubezenska zgodba«. 500 dni grenko-sladkega razmerja med fantom in punco.

Tom dela za podjetje, ki se ukvarja z izdelavo voščilnic in podobnih reči, njegova naloga je pisanje ustreznih spremljevalnih besed. Saj veste, tiste voščilnice in čestitke, ki že imajo napisano misel ali verz, za vsako priliko (rojstvo, smrt, poroka…). Prav to počne Tom, nepopravljiva romantična duša, a da dobiš tako službo verjetno niti ne moreš imeti ne vem kako »trdo« srce. In takrat se je zgodilo. V službene prostore je vstopila Summer, dobila je službo v administraciji. Ljubezen na prvi pogled, bi lahko temu rekli. Ampak, bolj enosmerno, saj je na prvo žogo bil očaran le Tom. Če poznate Zooey Deschanel aka Summer, potem veste da je ta ženska magnet za takšne tipe kot je Tom in podobne sanjače. Tom gre v akcijo in mu se posreči, saj je tudi sam dovolj simpatičen, prijazen, predan. Še celo nekoliko preveč. A kot mu Summer potem prizna, sama ne verjame v ljubezen, usodo in na splošno ne vidi stvari tako kot jih doživlja Tom, je jasno, da se zgodba ne bo končala tako kot bi želel Tom.

Že vrsto let se je režiser Marc Webb ukvarja z režijo glasbenih videospotov, režiral je spote za kopico znanih glasbenikov in posnel nekaj kratkih filmov. 500 Days of Summer je njegov prvi celovečerec, debi v svetu igranega filma. Webber je v filmsko pripoved prinesel svež pristop in nekatere doslej nerabljene rešitve. Nelinearna zgodba sicer ni nič novega, videli smo že vse opcije, konec je začetek, začetek je konec, sredina filma je konec in podobno. Prav časovni preskoki, naključno izbrani koščki, ki jih gledamo v nekem nenavadnem zaporedju, nam počasi oblikujejo neko podobo. Zelo zanimivi so monologi naratora, ki zgodbi občasno doda kakšno »modrost«. Izvrstna je tudi sekvenca pričakovanja-realnost, ki na zelo učinkovit način oriše Tomova spoznanja in počutja. Če se osredotočim izključno na žanr romantično-komičnih filmov, sodi 500 dni s Summer, med najboljše izdelke v okvirju žanra posnete v zadnjem desetletju. Odlično odigran (Joseph Gordon-Levitt je odilčen, tako kot vedno), istočasno resen in lahkotno komičen, ter zelo inovativno režiran film. Ne gleda na to, da je film večina kritikov pohvalila, predvsem zaradi koncepta in posledično tudi realizacije, film vedno ocenim le po lastnem občutku. Saj veste, vtis ki ga film pusti takoj po koncu. Takrat ko stisnete tipko stop na vašem predvajalniku. In po približno uri in pol s Tomom in Summer je ta občutek bil odličen.

Ocena: 8.0/10