The Road (2009)

Slovenski naslov: Cesta
Država: ZDA
Leto: 2009 
Žanri: Drama, Avantura
Dolžina: 111 minut, Imdb
Režija: John Hillcoat
Scenarij: Cormac McCarthy, Joe Penhall
Igrajo: Viggo Mortensen, Kodi Smith-McPhee, Charlize Theron, Robert Duvall, Guy Pearce, Molly Parker

The Road ali Cesta po domače, je film ki je požel večinoma dobre kritike. Ker jih sam veliko preberem, lahko bi rekel, da je film v Sloveniji od kritikov takšnih in drugačnih, veliko bolj sprejet kot v tujini. Pri nas le stežka najdemo kako negativno kritiko, v tujini pa kar nekaj. Naj že takoj na začetku povem, da bo tudi moj povzetek dogajanja in končna ocena pozitivna. Prva pomembna stvar pri nastanku filma je istoimenska knjiga, sicer deseta po vrsti, ameriškega pisatelja  Cormaca McCarthyja. Po njegovih romanih so posneli že štiri filme, med bolj znanimi je All the Pretty Horses iz leta 2000 in megauspešni No Country for Old Man bratov Coen iz leta 2007, knjiga je bila objavljena dve leti prej. Že ničkolikokrat se je pokazalo, da dobra knjiga ne pomeni nujno dobrega filma, zato so producenti potrebovali dobrega režiserja. Izbira je padla na dokaj  neznanega, a vendarle že dovolj afirmiranega Avstralca Johna Hillcoata, ki je nase opozoril s celovečercem The Proposition iz leta 2005. In če ste videli The Proposition in zdaj tudi The Road, veste zakaj je temu tako.

Apokalipsa je kot tema že velikokrat uporabljena, da ne rečem že obrabljena, na veliko različnih načinov. Večino filmov s takšno tematiko odlikujejo predvsem specialni efekti, akcija in lahkotna zgodba. In ravno po tem se Cesta razlikuje od ostalih filmov katastrofe. Specialnih efektov skoraj ni, zgodba je vse prej kot lahkotna. Big boom! dogodek je le površno prikazan in ravno tako le bežno pojasnjen. Vemo le, da se je zgodila nekakšna katastrofa, ki je pobrisala večino prebivalcev na zemeljski obli. Nekaj ljudi je vendarle preživelo dogodek,  perspektiva preživelih  ni ravno rožnata. Sonce so zakrili oblaki, hrane močno primanjkuje, zime so postale surovo mrzle in neprizanesljive do preživelih. Pomanjkanje hrane je pripeljalo do najhujšega stranskega učinka-kanibalizma. Seveda, tu so še ostali: brezzakonje, obup, strah, depresija … Med preživelimi je tudi oče (Viggo Mortensen), mama (Charlize Theron) in sin (Kodi Smit-McPhee). Mamo spoznamo le iz očetovih flashbackov, medtem ko spremljamo očeta in sina na poti na jug. Kajti preden je odšla v temno noč in posledično v smrt je žena povedala možu: »Pojdite proti jugu, še ene zime tukaj ne boste preživeli«. Žena je že prej poskušala prepričati moža, naj končajo vse skupaj in izvršijo družinski samomor, ampak, mož tega ni zmogel. Njo so še naprej oblegale depresivne misli, strah pred kanibali, posilstvom in zdaj že vsakdanjo lakoto. Odšla je v noč in več se ni vrnila. Ni prenesla več. Mož se je pa odločil, da bo ubogal ženin nasvet in se odpravil na dolgo, negotovo in z nevarnostmi prepleteno pot. Pot proti morju, proti toplim krajem, kjer oče in sin bosta povečala možnosti za preživetje.

                                                                 
Cesta je depresiven post-apokaliptični film. Film v katerem so ljudje postavljeni pred osnovno življenjsko prvino, preživetje. Za kaj drugega tukaj ni prostora. Sive podobe in skoraj črno-bela scenografija so uporabljene prav zaradi zbujanja takšnih občutkov. Priprava fantiča na surovo okolje je edino kar žene očeta naprej. Fanta, ki še ni prišel v najstniška leta, nesposoben za samostojno življenje. Oče ga celo pot pripravlja na možnost, da jih bodo ujeli kanibali. Za takrat hrani pištolo in dva zadnja naboja. Odločen je, da bo pokončal sebe in otroka, če padeta v roke kanibalskim tolpam. A vendarle , v kritičnem trenutku oče porabi en naboj, da bi rešil fanta. Ta poteza priča o tem, da še vedno ima dovolj motivov in upanja za preživetje. Če ne zanj, potem vsaj za otroka. Surov film, ki nas ne pusti hladne je predvsem opomin. Še ena vizija prihodnosti, v kateri ni tajnega načrta, pravljičnega sveta nekje v gorah ali tajnega skrivališča globoko pod zemljo,  kamor se lahko zatečejo izbrani. Saj veste, operacija »rešitev človeštva«. Tukaj tega ne boste našli, izbrancev ni. Gonilna sila te črnoglede vizije prihodnosti je odnos med očetom, ki čuti da mu se bliža zadnja ura in sinom, ki ga ata poskuša usposobiti za preživetje, ko ga enkrat ne bo. Kot pravi oče, oba nosita ogenj v sebi, kar je nekakšno znamenje, da sta dobra človeka. In ravno to spoznanje mu bo  prišlo še kako prav. Seveda, filmu bi lahko tudi kaj očitali. Denimo to, da ob zadostni vlažnosti (saj skoraj vedno dežuje) in poznavanju tehnologij za pridobivanje energije (umetne svetlobe), pridelava hrane le ne bi smela biti takšen problem. A izjemne igralske kreacije Vigga Mortensena, mladega Kodija Smit-McPheeja, ter mini vloga  Roberta Duvalla ob odlični režiji Johna Hillcoata ustvarijo odlično zmes, ki sodi med najsvetlejše primerke post apokaliptičnega žanra. Surov in črnogled, a obenem čustven film , ki stavi na družinske vrednote, kljub vsemu na koncu ponudi kanček upanja in sporoča, da je edina prava pot spoštovanje teh vrednot.

Ocena: 8.5/10