Napovedi - Snowpiercer

Že nekaj časa nisem objavil nobenega prispevka o prihajajočih obetavnih filmih. Skrajnji čas je, da to popravim s predstavitvijo filma iz kroga tistih naslovov, ki se jim najbolj veselim. Snowpiercer je prvi film korejskega velemojstra Joon-ho Bonga posnet v pretežno angleškem jeziku, ki ga nestrpno čakam še od njegove zadnje mojstrovine Mother (Madeo, 2009). Vsem tistim, ki Bonga ne poznajo, še pred prihodom Snowpiercerja priporočam sprehod skozi njegovo filmografijo (Barking Dogs Never Bite, Memories of Murder, The Host), vsi ostali, ki smo že naredili domačo nalogo, bomo mogli počakati še nekaj mesecev, na uradno premiero (upam, da pride v naše kinodvorane), ki se bo enkrat avgusta zgodila v Franciji. Zgodba črpa navdih iz francoskega ZF stripa Le Transperceneige in se odvija v bližnji prihodnosti, natančneje v letu 2031. Postapokaliptični svet je okovan s snegom in ledom, edina možnost za preživetje pa je vkrcanje na Snowpiercer, vlak, ki lahko sprejeme največ 1000 ljudi. Tudi v prihodnosti se ljudi delijo na premožne in tiste, ki nimajo veliko pod palcem. Tako tudi Snowpiercer ima dva razreda — zgornje nadstropje je rezervirano za bogataše, spodnje za reveže. V takšnih okoliščinah je upor spodnjih le vprašanje časa…    

Imdb

Žanr: Akcija, Drama, ZF

Režija: Bong Joon-Ho

Igrajo:  Song Kang-Ho, Ed Harris, Chris Evans, Tilda Swinton, John Hurt, Octavia Spencer, Jamie Bell, Ko Ah-Sung, 

Še nekaj fotk:

Edit: international trailer + 2x poster

Edit 2

Optimizem kopni:

Weinsteins refuse to release Snowpiercer without cuts AND voiceovers

Apparently negotiations between Snowpiercer director Bong Joon-Ho and producer Harvey Weinstein have broken down, because Playlist is reporting that Weinstein refuses to release the movie in North America at all unless he gets to give it what many in the industry call "the full Blade Runner."

The irony that Weinstein would be cutting 25 minutes (out of an 126-minute movie) of what pure character development (according to BFI's Tony Rayns), and then demand to awkwardly spell out that character development via these new voiceovers seems to be lost on him. He even wanted Neil Gaiman to write the voiceovers, as if that would class up this infinitely classless move in the slightest. 

Harvey Weinstein doesn't just think you're too stupid to see Snowpiercer, he thinks you're too stupid to understand any movie where actors try to convey their thoughts and emotions through mere acting. Obviously you need to have it told directly to you, lest your brain explode trying to process the crazy "moving pictures" on screen without some kind of storytelling hand-holding.

Yeon-ga-si [Deranged] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Deranged
Država: J. Koreja
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Park Jung-Woo
Scenarij: Park Jung-Woo, Kim Kyoung-Hoon
Igrajo: Kim Myung-Min, Moon Jung-Hee, Kim Dong-Wan, Lee Ha-Nui, Kang Shin-Il  

Biokemik Jae-hyuk (Kim Myung-min) je ena izmed številnih žrtev finančne krize, ki je zaradi slabih investicij izgubil skoraj vse. Ko je prenapihnjeni finančni balon nekaj let nazaj  počil, je Jae-hyuk izgubil službo in vse prihranke. Želja po hitrem zaslužku in tvegano borzno posredovanje njegovega mlajšega brata Dong-wana, ki je detektiv pri lokalni policiji, sta ga vrnila na začetek in izničila vse dosežke dolgoletnega mukotrpnega dela. Zdaj od jutra do večera dela kot farmacevtski trgovski zastopnik, z ženo in dvema otrokoma živi v majhnem najetem stanovanju in jezen na ves svet, še najbolj pa na mlajšega brata, ki je vse to zakuhal. Ko v največji južnokorejski reki Han odkrijejo truplo, primer dodelijo Dong-wanu. Najbolj čudna stvar pri vsej zadevi je nenavadno mumificirano stanje trupla. Naslednji dan v reki odkrijejo še več trupel, število žrtev iz ure v uro narašča in oblastem kmalu postane jasno, da imajo opravka z epidemijo, ki jo povzročajo nekakšni mutirani črvi, ki z vodo pridejo v človeški organizem. Ugotovijo, da paraziti imajo sposobnost prevzeti kontrolo nad človeškimi možgani in tako pri gostitelju stimulirati občutek nepotešljive žeje. Žeje, ki je ustavi šele utopitev. Število žrtev bliskovito narašča in oblasti se odločijo okužene, med katerimi je tudi Jae-hyukova družina, zapreti v karanteno. In med tem ko znanstveniki mrzlično iščejo zdravilo, tv postaje poročajo o prvi ozdravitvi. Moški je vzel nekaj tabletk, ki jih je našel v domači omari in čudežno ozdravel. Težava je v tem, da zdravila ne prodajajo več, farmacevtska družba, ki je zdravilo proizvajala, pa ga ne izdeluje več. Zanje upanje za Jae-hyukovo družino in polovico države so stare lekarniške zaloge. Boj za dragoceno škatlico se lahko začne. 

Deranged je eden največjih lanskoletnih hitov v Južni Koreji, ki mu je v zgolj dveh tednih v kino dvorane uspelo privabiti več kot tri milijone obiskovalcev. Južnokorejski odgovor na  Soderberghovo Kužno nevarnost (Contagion, 2011) so kritiki in občinstvo sprejeli z mešanimi občutki, par pozitivnih odmevov pa je vseeno ponujalo nekaj razlogov za optimizem. Po uvodnih dvajsetih minutah sem zadovoljno ugotavljal, da se zgodba lepo razvija iz vzpostavljenih izhodišč, ritem je bil odličen, režija dobra. Misterij okoli vedno večjega števila trupel v rečnem koritu je blagodejno vplival na mojo koncentracijo in ko so ustvarjalci v zgodbo okoli mumificiranih trupel na zanimiv način vključili še elemente body-horrorja, sem bil skoraj prepričan, da se filma več ne da zafurati. Žal se je na koncu izkazalo, da so takšna razmišljanja bila nekoliko preoptimistična, saj nadaljevanje skoraj povsem izniči vse dobro, kar je bilo storjeno dotlej. Vse od trenutka, ko postane  jasno, da je tam nekje zunaj zdravilo, ki ga naš junak mora prinesti umirajoči družini, je krivulja zadovoljstva šla samo še navzdol. Na poti proti pričakovanem razpletu se je za vsakim naslednjim scenarističnim ovinkom skrival vsaj en kliše preveč in ena škatlica odrešilnega zdravila premalo. Film se na zanimiv način dotakne vloge posameznika v sodobni kapitalistični družbi (glavni junak se v želji po lagodnejšem življenju odloči za participacijo na borznih trgih in tako ogrozi eksistenco družine) in kritično ošvrkne pohlep brezdušnih farmacevtskih gigantov. Tehnični del filma je na pričakovano visokem nivoju, igralski prispevki spodobni in res je škoda, da Jeong-woo Parku in njegovi ekipi v drugem delu filma ni uspelo bolj domiselno nadgraditi dobro zastavljenih izhodišč.  (-3)

Ocena:

Aku no kyoten [Lesson of the Evil] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Lesson of the Evil
Država: Japonska
Leto: 2012
Žanri: Triler, Grozljivka, Drama
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Takashi Miike,
Igrajo: Hideaki Ito,Takayuki Yamada, Mitsuru Fukikoshi, Uji Kiyotaka, Shota Sometani, Fujiko Kojima, Takehiro Hira

Prejšnji mesec se je v Cannesu že vrtel njegov novi film Shield of Straw (Wara no tate, 2013), vsi mi, ki smo leto zadaj za festivalskim dogajanjem, pa smo dočakali izid blu-ray ploščka z njegovim najodmevnejšim lanskim filmom. Lesson of the Evil je tretji film Takashija Miika z letnico 2012, posnet po romanu Yusukeja Kishija, ki ga je v scenarij pretočil prav Miike, kar se ne zgodi ravno pogosto, saj je japonski mojster v svoji dolgi in bogati karieri pred tem le dvakrat spisal scenarij za kakšnega izmed svojih filmov (The Great Yokai War, Sukiyaki Western Django). Zgodba se odvija na eni zmed japonskih srednjih šol, ki se tako kot vse današnje šole poskuša boriti proti aktualnim problemom kot so fizično in cyber-nasilje med učenci, goljufanje na testih s pomočjo sodobnih tehnologij, problematičnimi dijaki...  Profesor Hasumi, ki na šoli poučuje angleščino, je eden izmed najbolj priljubljenih delavcev šole, tako med učenci, kot med sodelavci. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč učencu v stiski, pomemben člen v reševanju aktualnih problemov na šoli. Blokada gsm signala je ena izmed njegovih pogruntavščin, s katero vodstvo šole želi elegantno rešiti problem goljufanja med pisanjem kontrolnih nalog, brez  vdiranja v zasebnost učencev. Na prvi pogled povsem običajna šola, s povsem običajnimi problemi. A ker je podzavesti tinjalo spoznanje, da gledam film Takashija Miika, sem potrpežljivo čakal na spremembo perspektive, ki bo pokazala, da stvari vendarle niso tako običajne. In kmalu se je začelo. Z zaljubljeno srednješolko, ki se kot na pladnju ponudi priljubljenem profesorju — nespodobno priložnostjo, ki ji človek Hasumijeva kova enostavno ni mogel obrniti hrbta. Stopnjevanje napetosti se je nadaljevalo z zanimivim razkritjem enega izmed profesorjev, ki je pod drobnogled vzel sodelavčevo preteklost. Odkril je, da več učencev šole, na kateri je Hasumi prej služboval, storilo samomor. Vsi samomori so se zgodili med njegovim službovanjem na omenjeni šoli.

Japonski tv-gledalci so še pred ped uradno premiero filma imeli priložnost videti štiridelno serijo Lesson of the Evil: Opening Chapter, ki je nekakšna obširnejša ekranizacija v uvodu omenjenega romana. Takashi Miike je pri omenjenem tv-projektu prevzel producentsko vlogo, kar je zagotovo bila lepa priprava na snemanje pričujočega kosa celuloida. V zadnjih letih je vedno težje predvideti, v kakšno žanrsko nišo bo padel naslednji Miikov film in tudi ob tej priložnosti je bilo tako. Po kratkem srhljivem uvodu se Miike povsem osredotoči na vzpostavitev šolskega okolja in spoznavanje s številnimi najstniškimi liki in njihovimi učitelji. V tej etapi filma celo dobimo občutek, da bomo gledali neke vrste najstniško dramo, vendar stvari v drugo smer obrne naivna mladenka, ki ne zna brzdati čustev do svojega najljubšega profesorja. Na tej točki fini profesor začne kazati svojo pravo čud, psihopatsko razcepljeno osebnost pravzaprav, ki iz minute v minuto dobiva bolj ekstremne razsežnosti. V tem osrednjem delu film dobiva konture klasičnega trilerja, obisk na domu trčenega profesorja pa napove njegovo nadaljnjo transformacijo in zgodbo zasuče proti izjemno krvavi zadnji tretjini, v kateri Lesson of the Evil funkcionira kot klasičen splater. Ta dolgi krvavi spektakel je obenem najboljši del filma, s katerem nas Miike spominja na svoje najboljše dni, ko je kot po tekočem snemal filme, ki danes uživajo kultni status. Lesson… je zelo dobro režiran film, vendar ste tehnična kvaliteta in vrhunsko finalno dejanje vseeno premalo, za odločnejši odmik od povprečja. Miike porabi veliko časa za predstavitev likov in konstrukcijo odnosov med njimi, a ko enkrat začnejo padati glave, je vse kar je bilo zgrajeno v prvem delu filma, potisnjeno na stranski tir. Likov (žrtev) je enostavno preveč za tehtnejšo karakterizacijo, kar je zanesljiv recept za gledalčevo ravnodušnost, ki mu na koncu enostavno ni mar za usodo tistih, ki se borijo z svoja življenja. Profesorjev morilski pohod je (pre)slabo utemeljen, flashbacki starih zločinov pa premalo konkretni, da bi kvalitetno pojasnili njegovo potrebo po krvi. Lesson of the Evil ni razočaranje, a od japonskega mojstra enostavno moramo zahtevati in dobiti več. (+3) 

Ocena:

Reality (2012)

Slovenski naslov: Resničnost
Država: Italija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 116' , Imdb
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Matteo Garrone, Ugo Chiti, Massimo Gaudioso
Igrajo: Aniello Arena, Loredana Simioli, Nando Paone, Graziella Marina, Nello Iorio, Nunzia Schiano, Rosaria D’Urso, Giuseppina Cervizzi, Claudia Gerini, Raffaele Ferrante

Še iz časov, ko sem malo več gledal televizijo (kakih 15-20 let nazaj),  imam v  spominu šove na italijanskih televizijah. Med sprehodom skozi programsko shemo si  na kakšnemu izmed italijanskih programov lahko vedno zasledil nekakšen lepotni izbor, stalnica skoraj vsake oddaje pa so bile  atraktivne hostese in stari, ničkaj atraktivni voditelji, ki so s svojo prezenco še bolj poudarjali prelestnost številnih anonimnih mladenk. Podobne oddaje s(m)o  imeli tudi v drugih državah, a vseeno imam občutek, da so Italijani v tistih časih imeli  največ brezhibnih teles na kvadratni meter televizijskega studia. Podaljšek te  zasvojenosti s televizijo in televizijskimi obrazi je leta kasneje, z rojstvom resničnostnih šovov dobil novo obliko in novi koncept. Koncept prodajanja iluzije, da lahko prav  vsak postane zvezda in si prisvoji košček bogastva in slave. To so motivi, ki jih v svojem najnovejšem filmu (Velika nagrada canske režije) tematizira Matteo Garrone, eden najzanimivejši  italijanskih režiserjev zadnjih let. Njegov glavni junak Luciano (Aniello Arena) je simpatičen neapeljski prodajalec rib, oče treh otrok, ki s svojim pomočnikom  prodaja morske sadeže na lokalni tržnici. Popoldan je rezerviran za majhno postransko dejavnostjo z gospodinjskimi aparati, ki mu navrže ravno dovolj denarja, da si je z ženo Marijo (Loredana Simioli) uredil prijetno domovanje v neapeljski proletarski četrti. Zaradi zabavljaškega  značaja je Luciano priljubljena figura lokalne skupnosti in ko v mesto pride ekipa resničnostnega šova, so prijatelji in sorodniki prepričani, da je prav on tisti, ki lahko očara žirijo in se prebije v hišo velikega brata. Zato ga prepričajo, naj se prijavi na avdicijo in ko mu uspe premagati prvo preliminarno oviro, tudi Luciano začne verjeti, da je prišel čas za njegovih pet minut slave.

S svojim sedmim igranim celovečercem se Garrone vrača v Neapelj, prizorišče svojega prejšnjega filma, vendar ga tokrat ne zanimata ustroj in funkcioniranje mafijske organizacije, temveč življenja malih ljudi, tipičnih predstavnikov proletarskega razreda in fascinacija malega, nepomembnega človeka, z glamurjem, bogastvom in slavo. Uvod v Resničnost je desetminutna kičasta pravljica, v kateri lokalni reveži v kričečih kostumih kot statisti sodelujejo v režirani pravljični poroki. Malce kasneje ti isti statisti v svojih bednih stanovanjih slačijo svoje kostume in se iz bleščeče navidezne resničnosti vračajo v realnost. Za nekatere je preklop iz sanjskega v resnični svet enostaven, drugi bi pa najraje nadaljevali z igranjem svoje pravljične vloge. Podobno se počuti tudi glavni junak, ki kot statist vstopi v sanjsko deželo, v kateri bi rad za vedno ostal, zato podzavestno zapusti realnost in se z dušo (če že ne more s telesom) preseli v izmišljeni svet. Luciano je kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti, njegov bujna domišljija pa skrbi za graditev imaginarne resničnosti, v kateri vsak detajl lahko prevzeme svojo namišljeno funkcijo, vsaka figura pa postaja nekaj drugega in se prilagaja njegovi viziji. Kreacija prepričljivega namišljenega sveta v resničnem okolju ni enostavna naloga, toda Garrone pozna prejeme, s katerimi Lucianovo subjektivno doživljanje sveta učinkovito prenaša na gledalca. S kamero, ki ves čas tesno sledi protagonistom in v obrazih lovi njihova čustvena stanja, se Garrone približa človeku in ga portretira z naklonjenostjo in razumevanjem, brez prikritega posmeha in pokroviteljstva. Na ta način je ustvarjena trdna vez med gledalcem in liki, s katerimi simpatiziramo in jih razumemo. Za našo povezanost z liki je poleg tehničnih prejemov zaslužna odlična selekcija igralskega kadra in prepričljivi igralski nastopi. V spomin se najbolj vtisneta glavni igralec Aniello Arena, ki se je z igro začel ukvarjati v zaporu, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen in njegova filmska žena Loredana Simioli. Garrone je Resničnost inštaliral v pristno neapeljsko okolje, toda njegova sporočilna vrednost je univerzalna in se jo zlahka aplicira na celotno zahodno civilizacijo. Skozi idealno izbalansirano mešanico komedije in drame je prikazana uničujoča moč televizije, tega močnega pripomočka za obvladovanje sodobne potrošniške družbe. Italija, kot država ki jo vodi medijski mogotec, je vsekakor zelo primerno okolje za nastanek takšne zgodbe. Cigarete in alkohol lahko škodujejo zdravju. To je jasno. Kaj pa televizija, oziroma resničnostni šovi? Pesnik pravi nekako takole: Ni vse sivo, imamo zabavljače, novo elito, nove talente, pevce, rastejo kot gobe po dežju, evforičen je prizor, plujem skozi oblake dima in ne prižigam televizor.  

Ocena:

Starlet, The Fitzgerald Family Christmas, The Company You Keep

Starlet

Režija: Sean Baker

Scenarij: Sean Baker, Chris Bergoch

Igrajo: Dree Hemingway, Boonee, Stella Maeve, James Ransone

Leto: 2012

Trajanje: 103'

Žanr: Drama

Država: ZDA, VB

Če želiš graditi kariero, pojdi v veliko mesto. Vsaj tako je razmišljala Jane, ko se je pred kratkim preselila v Los Angeles. Vemo, da so novi začetki težki, sploh če ob sebi nimaš družine, znancev in prijateljev in to še kako občuti Jane, ki je za začetek najela sobo pri sodelavki in njenem fantu. Zdaj potrebuje še nekaj pohištva, zato se ustavi na garažni razprodaji in pri ostareli vdovi za drobiž kupi termovko. A ko po prihodu domov v termovki odkrije zvitke denarja, se znajde v moralni dilemi — vrniti denar, ali ga veselo porabiti. Odloči se, da bo denar obdržala, a že ko porabi nekaj stotakov jo začne peči vest, zato ponovno obišče starko in ji poskuša vrniti termovko z denarjem. Toda sovražno razpoložena vdova se striktno drži pravila, da tisto kar kupiš na garažni razprodaji, ne moreš vrniti nazaj in jo nažene z vhodnih vrat. Jane vseeno ne obupa in ji naslednji dan priskoči na pomoč pred lokalnim supermarketom. Njeno prijazno dejanje vdovo omehča in omogoči začetek nenavadnega prijateljstva. (+3)

The Fitzgerald Family Christmas

Režija: Edward Burns

Scenarij: Edward Burns

Igrajo: Kerry Bishé, Connie Britton, Edward Burns, Michael McGlone

Leto: 2012

Trajanje: 99'

Žanr: Drama

Država: ZDA

Novi film Edwarda Burnsa? Ni problema, sem takoj zraven. Newyorčan nas tokrat pelje med številne člane družine Fitzgerald, ki jih najstarejši sin Gerry (prav Ed Burns) želi zbrati ob materinem rojstnem dnevu, dva dni pred božičem. A materin rojstni dan ni glavni in najpomembnejši razlog, saj se želi Gerry z bratoma in sestrami pogovoriti o možnosti, da bi dovolili očetu, ki jih je vse skupaj zapustil pred dvajsetimi leti, da se za božič vrne domov. Najtrši oreh, kakopak, bo mati, ki je dvajset let nazaj prisegla, da bivšem možu ne bo nikoli več dovolila prestopiti domačega praga. Okoli zgodbe o pomilostitvi izdajalskega očeta Burns zgradi portret družine Fitzgerald, se ustavi pri vsakemu izmed protagonistov in ponudi njegov kratek rezime. Burns tokrat ni v vrhunski formi, a dovolj dober je še vedno. 

The Company You Keep

Režija: Robert Redford

Scenarij: Lem Dobbs, Neil Gordon (knjiga)

Igrajo: Robert Redford, Shia LaBeouf, Nick Nolte, Stanley Tucci

Leto: 2012

Trajanje: 121'

Žanr: Triler

Država: ZDA

Režiserska kariera Roberta Redforda se je začela zelo obetavno, z odlično  dramo Ordinary People (1980), toda Redfordu se potem, z izjemo Kviza (Quiz Show, 1994), več ni uspelo približati standardom, zastavljenim na začetku njegove režiserske kariere. Žal, tudi njegov najnovejši film ni nobena izjema. The Company You Keep je politično-akcijski triler, ki nam ponuja neštetokrat videno premiso: ambicioznega novinarja (LaBeouf), ki koplje po skrivnostni preteklosti uglednega odvetnika (Redford), ki se po razkritju resnične identitete mora podati na beg. Odvetnik je v mladosti kot protivojni aktivist sicer kršil zakon, vendar na vesti nima tistih najhujših kriminalnih dejanj, v katera so bili vpleteni njegovi somišljeniki in prijatelji. Zato mora, še preden ga ujame FBI, poiskati bivšo ljubico in soborko, ki lahko opere njegovo ime. Moram priznati, da sem se do konca filma prebil zgolj po zaslugi zelo zanimive igralske zasedbe, ki filma vseeno ne reši pred ekspresno pozabo.  (+2)

The Broken Circle Breakdown (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Belgija, Nizozemska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Felix Van Groeningen
Scenarij: Felix Van Groeningen, Carl Joos
Igrajo: Veerle Baetens, Johan Heldenbergh, Nell Cattrysse, Geert Van Rampelberg, Nils De Caster, Robby Cleiren, Bert Huysentruyt, Jan Bijvoet

Po spoznavnem druženju s Felixom Van Groeningenom, ki me je navdušil s svojim tretjim celovečercem The Misfortunates (De helaasheid der dingen), ki je na koncu končal na moji lestvici najboljših filmov iz leta 2009, sem bil še posebej vesel, ko so konec lanskega leta v belgijskih kino dvoranah začeli vrteti njegov četrti film The Broken Circle Breakdown. Na začetku tekočega leta so ga v sekciji Panorama lahko videli tudi obiskovalci Berlinskega filmskega festivala (nagrada Label Europa Cinemas in nagrada občinstva), nekaj mesecev kasneje je film na festivalu Tribeca doživel še ameriško premiero (nagradi za najboljši scenarij in najboljšo igralko). Pred kratkim smo z izidom blu-ray ploščka na vrsto prišli vsi ostali, ki nismo imeli možnost obiskati kakšno izmed omenjenih projekcij. 

Med gledanjem uvodnih minut, v katerih zdravnik zakoncema razlaga, da je njuna 7-letna hčerkica Maybelle zbolela za levkemijo, je iz spomina takoj udarila odlična drama Andreasa Dresena Ustavljen na poti (Halt auf freier Strecke, 2011). Čeprav isto štorijo lahko poveš na tisoč in en način sem vseeno upal, da Van Groeningen ne bo šel po isti poti in tako je tudi bilo, saj je zgodba že čez nekaj minut skočila sedem let v preteklost. V čas, ko sta Didier (Johan Heldenbergh) in Elise (Veerle Baetens) bila še popolna neznanca. On je vstopil v njen tatoo studio in ona ga je poskušala prepričati, naj si omisli kakšno tetovažo, on pa je njej pripovedoval o čarih  bluegrass  glasbe in jo povabil na koncert svojega benda. Iskrica je preskočila in ko je Elise čez nekaj dni res prišla na koncert, se je ogenj dokončno razplamtel. Elise se je po nekaj strastnih tednih, v katerih se je Didierjeva prikolica veliko zibala, preselila na njegov ranč. Ljubezen je cvetela in kmalu je prišla tudi poroka… Didier je vmes odkril fantastične vokalne sposobnosti svoje izbranke, ki je postala prvi vokal njegovega benda… Nato je Elise zanosila, rodila otroka in zakonca sta preživljala najlepše dni njunih življenj… 

The Broken Circle Breakdown je nastal na podlagi gledališke predstave Johana Heldenbergha, režiserjevega prijatelja in stalnega sodelavca, ki sta jo adaptirala Carl Joos in Van Groeningen. Tako, na papirju, zgodba ne ponuja nič revolucionarnega, vendar tukaj še posebej velja upoštevati, da je spretnost pripovedovalca pogosto tisti odločilni faktor, ki tudi iz povsem običajne zgodbe lahko izvleče nekaj več. Jasno, da je montaža eden najpomembnejših instrumentov pri oblikovanju dramaturškega loka in Van Groeningen v sodelovanju s svojim stalnim sodelavcem Nicom Leunenom v tem segmentu opravi odlično delo. Pripoved namreč ves čas skače po časovni premici naprej-nazaj in tako informacijam ki smo jih že prejeli, dodaja nova spoznanja o okoliščinah in protagonistih. Uporaba nelinearne pripovedne strukture omogoča zelo zanimivo mešanje dobrih in slabih trenutkov, vzponov in padcev, sreče in žalosti, skratka vsega, kar s seboj nosi življenje. Čeprav v esenci The Broken…  ni glasbeni film, glasba pri njem igra zelo pomembno vlogo. S strateško razporeditvijo posameznih pesmi ustvarjalci dosežejo zelo dober dramaturški učinek — funkcija posamezne pesmi je včasih izrabljena v narativne namene, drugič pa kot kakovostna podpora čustvenim vrhuncem. Kljub zanimivi strukturi in nalezljivi glasbeni podlagi, ki jo bojo brez zadržkov posvojili tudi tisti, ki jim tovrstna glasba ni ravno blizu, bi vse bilo zaman, brez močnih osrednjih protagonistov. Večkrat omenjeni Johan Heldenbergh, ki je v svoji karieri že zabeležil nekaj zanimivih nastopov, je z vlogo Didierja ustvaril eno izmed tistih vlog, s katero ga najbrž bojo še dolga leta povezali. Še boljša je edinstvena Veerle Baetens — njena Elise je neverjeten lik — enigmatičen, senzibilen, močan in krhek hkrati in moram priznati, da me letos še nobena igralka ni navdušila tako močno. Če bi moral v dveh besedah izpostaviti bistvo Van Groeningenovega filma, potem bi se odločil za ljubezen in življenje. To je film o starševski ljubezni in, mogoče še bolj,  film o ljubezni med moškim in žensko, ki imata zelo različne poglede na življenje. Film o različnih življenjskih filozofijah, ki se v normalnih okoliščinah harmonično dopolnjujejo, v tragičnih pa postajajo nepremagljive ovire. Ravno ta motiv, na katerem ustvarjalci zgradijo osrednji konflikt, se mi zdi še posebej zanimiv. Če za zaključek o videnem razmišljam pohvalno-primerjalno, potem je The Broken Circle Breakdown verjetno najprimernejši kandidat za prevzem štafetne palice od Cianfrancove uspešnice Otožno valentinovo (Blue Valentine,2010).  

Ocena:

Another Happy Day (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 115', Imdb 
Režija: Sam Levinson
Scenarij: Sam Levinson
Igrajo: Ellen Barkin, Ezra Miller, Kate Bosworth, Demi Moore, Thomas Haden Church, George Kennedy, Ellen Burstyn, Siobhan Fallon, Michael Nardelli

Naj vas naslov ne zavede! Another Happy Day mogoče obljublja srečo in smeh, toda tisto kar nam v resnici prinaša so nesreča, depresija in žalost. No, tudi smeh, a zgolj za tiste, ki tolerirajo črni humor. Filmarji v poročnih slovesnostih običajno iščejo material za lahkotne komedije, toda Samu Levinsonu, (potomcu  oskarjevca  Barryja Levinsona), so takšna in podobna srečanja očitno idealna priložnost za analiziranje skrhanih družinskih odnosov in prevpraševanje vzrokov družinske disfunkcije. Vikend v krogu družine je lahko zelo stresen in tega se odlično zaveda tudi Lynn (Ellen Barkin), ki se v družbi dveh mlajših sinov iz drugega zakona, problematičnega, depresivnega in z mamili zasvojenega Elliota (Ezra Miller) in mlajšega, nekoliko zmedenega Bena, odpravi proti hiši svojih staršev. Razlog? Njen najstarejši sin Dylan, ki je odrasel pri bivšim možu Paulu (Thomas Hayden Church), bo skočil v zakonski jarem. Prišla bo tudi Alice (Kate Bosworth), drugi otrok iz njenega zakona s Paulom, ki je odraščala ob materi in ki do očeta goji hudo zamero. Najbrž ne bo odveč, če pojasnim, da Paul s svojo sedanjo ženo Patty (Demi Moore), bivšo (nepreverjena informacija) slačipunco,  ima dve hčerki. 

Mogoče mi res ni bilo treba naštevati vseh otrok, toda to sem storil predvsem zato, ker jih je potem lažje razvrstiti med tiste ki so odraščali ob Lynn in tiste, ki jih je vzgajal Paul. Kajti vsi tisti, ki so zrasli ob Lynn, imajo določene psihične težave. Vključno z Lynn seveda. Ona je v očeh  družine tudi glavni generator (recimo ji tako) družinske kolektivne zamaknjenosti. Površen pregled dinamike družinskih odnosov mogoče res namiguje, da imajo tisti ki obsojajo Lynn prav, vendar je tukaj potrebno poudariti besedo površen. Iskanje resnice v tem zapletenem labirintu odnosov od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja. Sam s tem nisem imel pretiranih težav, saj je družinska disfunkcija od nekdaj ena mojih najljubših tem in že sama demonstracija disfunkcije je zame dovolj zanimiva. Zato vsem ostalim, ki nimajo tako visokega tolerančnega praga za psihoze junakov naslovnega umotvora priporočam, naj potrpijo. Prepričan sem, da bo vaša potrpežljivost poplačana. Levinson mlajši se izkaže  za odličnega konstruktorja večplastnih, kompliciranih družinskih relacij, ki jih opredeljujejo stare zamere, potlačena čustva in pomanjkanje prave ljubezni. Predpogoj za dobro funkcioniranje podobnih filmov so prepričljive igralske kreacije in tukaj je treba izpostaviti dober nastop celotnega igralskega ansambla, s fantastično Ellen Barkin na čelu. Another Happy Day je prvenec mladega režiserja, ki si po moji oceni zasluži omembo in pohvalo, zato Sama Livingstona dodajam na seznam režiserjev, ki jih bom spremljal tudi v prihodnje. Film je na festivalu Sundance prejel Waldo Salt nagrado, s katero v Park Cityju že več kot dvajset let nagrajujejo najboljše scenaristične prispevke. (+3)

Ocena:

Graceland (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Filipini 
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Ron Morales
Scenarij: Ron Morales
Igrajo: Arnold Reyes, Menggie Cobarrubias, Dido De La Paz, Ella Guevara, Leon Miguel

Če imate dovolj hollywoodske produkcije in ste siti enih in istih obrazov, ki se vedno znova vračajo v tem ali onem blocbusterju, potem je verjetno napočil čas za kakšno alternativno filmsko gradivo. Takšno, v katerem vam režiserjevo ime ne pove nič in v katerem ne poznate nobenega igralca. Za kaj takega je najlažje poseči po kakšni tujejezični stvaritvi, pričajočem filipinskem kosu celuloida recimo, ki privablja s prijazno minutažo in pretežno pozitivni odzivi kritikov, ki so film videli na kakšnemu izmed številnih festivalskih postajališč (Tribeca, Gent, San Diego, Montreal…).     

V osnovi je najbolje, če se filma lotite z minimalnim predznanjem, zato bom poskušal predstaviti zgolj tiste najbolj grobe vsebinske smernice. Osrednji protagonist filma je Marlon Villar, ki je že osem let zaposlen kot šofer pri filipinskemu kongresniku Manuelu Changu. Pri istem delodajalcu je kot hišna pomočnica bila zaposlena tudi njegova soproga, ki že nekaj časa leži v lokalni  bolnišnici. Toda ženino zdravstveno stanje ni Marlonova edina skrb, saj je po ženini bolezni vso breme vzgoje njune najstniške hčerke padlo na njegova pleča. Lepo bi bilo, če bi nesrečnik vsaj v službi imel nekoliko manj stresne zadolžitve, a temu ni tako, saj  mora Marlon poleg šofiranja ohraniti zbranost in hladnokrvnost pri marsikakšnem nečednem opravilu, ki pomaga ohranjati iluzijo moralno-politične neoporečnosti njegovega delodajalca. 

Graceland je lep primer dobro porabljenih 84 minut, v katerih težko najdemo kakšen odvečen kader. Namreč, drugi film filipinskega režiserja Rona Moralesa je povsem prečiščen nepotrebnega balasta, a obenem direkten in enostaven v seciranju najbolj perečih problemov filipinske družbe. Otroška prostitucija, korupcija na vseh nivojih družbenega življenja in vedno večji prepad med peščico bogatih in naraščajočo armado revnih, spremljajo to napeto zgodbo o usodi malega človeka, ki, ujet v kolesje omenjenih problemov, poskuša storiti tisto, kar bi storil vsak izmed nas  — poskuša po najboljših močeh zaščititi svojo družino. Mislim, da Morales skozi pot glavnega protagonista odlično izpostavi osnovno idejo filma — moralno dilemo posameznika, ki po spletu okoliščin mora poteptati svoja načela in sprejeti pravila igre, ki jih narekuje okolje, ako želi preživeti. Če sledimo tej ideji opazimo, da tudi tisti liki, ki so predstavljeni v najbolj negativni luči, niso povsem nečloveški. Ali drugače: nihče ni samo zloben, oziroma samo dober, kar likom da potrebno verodostojnost. S fantastično izbiro snemalnih lokacij nam Morales predstavi drugačen, manj prijeten obraz filipinske prestolnice, ki je pravo nasprotje tistega, kar nam navadno ponujajo razglednice svetovnih prestolnic. Vsa ta spoznanja so zapakirana v 84 minut suspenza in dobrega ritma, ki gledalca ves čas držijo na trnih, povsem fokusiranega na dogajanja na ekranu. Izpostaviti velja nastop Arnolda Reyesa, ki se odlično znajde v glavni vlogi, podobno prepričljiv je tudi Dido De La Paz, v vlogi skorumpiranega policijskega inšpektorja, medtem ko ostali nastopajoči težko parirajo standardu, ki ga postavlja omenjeni dvojec. Vedno sem vesel, ko lahko predstavim kakšen mali film, ki zlahka zasenči žanrsko sorodne hollywoodske projekte, ki so kljub visokim vložkom kakovostno daleč zadaj. (-4)      

Ocena: 

Cannes 2013 - Nagrade

-Zlata palma-

La vie d'Adèle / Blue Is the Warmest Color

(Režija: Abdellatif Kechiche)

-Velika nagrada-

Inside Llewyn Davis 

(Režija: Ethan Coen, Joel Coen)

-Nagrada žirije-

Soshite chichi ni naru / Like Father, Like Son

(Režija: Hirokazu Koreeda)

-Nagrada za režijo-

Heli

(Režija: Amat Escalante)

-Nagrada za scenarij-

Tian zhu ding / A Touch of Sin

(Režija: Jia Zhangke)

-Najboljša igralka-

Berenice Bejo 

(Le passé / The Past) 

-Najboljši igralec-

Bruce Dern

 (Nebraska)

-Un Certain Regard-

L'image manquante / The Missing Picture

(Režija: Rithy Panh)

-Un Certan Regard: Nagrada žirije-

Omar

(Režija: Hany Abu-Assad)

Electrick Children (2012)

Slovenski naslov: Brezmadežno spočetje
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 96' , Imdb
Režija: Rebecca Thomas
Scenarij: Rebecca Thomas
Igrajo: Julia Garner, Rory Culkin, Liam Aiken, Bill Sage, Cynthia Watros, Billy Zane, John Patrick Amedori

Hanging on the Telephone je pesem relativno neznanega ameriškega tria The Nerves, ki je bila prvič objavljena leta 1976. Za popularizacijo pesmi je v resnici najzaslužnejši ameriški novovalovski band Blondie, ki je dve leti kasneje predstavil svojo priredbo pesmi in se z njo zavihtel na peto mesto britanske glasbene lestvice. 

In kaj sploh povezuje pesem z naslovno stvaritvijo? Ja, skladba očitno ima prav posebno svojstvo, s katerim se ne more pohvaliti nobena druga pesem. Fantastično lastnost, ki jo lahko izkusijo samo pripadnice nežnejšega spola — namreč, ob poslušanju pesmi ženska lahko zanosi! Brez pomoči moškega. Brezmadežno spočetje, tako rekoč. V to je trdno prepričana naša glavna junakinja, 15-letna Rachel (Julija Garner), deklica iz izolirane mormonske skupnosti, ki z družino živi v redko poseljenem področju zvezne  države Utah. Patriarhalno orientirano skupnost vodi dekličin oče Paul (Billy Zane), samooklicani duhovnik, prerok in videc, ki hčerko na 15. rojstni dan povabi na informativno-vzgojni pogovor (tako menda velevajo predpisi). Oče za snemanje pogovora uporablja starinski magnetofon, ki ga, po njegovih besedah, lahko uporabljajo le zaupanja vredni, saj je napravo možno uporabiti za zlobne namene. Rachel je po koncu pogovora tako fascinirana s snemalno napravo, da se sredi noči izmuzne iz postelje in v kleti poišče magnetofon, da bi še enkrat poslušala posnetek svojega glasu. Pod roke ji pride kaseta, s posnetkom v uvodu omenjene pesmi in deklica je očarana z zvoki, ki prihajajo iz majhne naprave. Tako močno, da kasneje, ko spozna da je noseča, svoje stanje razume kot dejanje vsemogočnega, ki je ob poslušanju Hanging on the Telephone sprožil brezmadežno početje. Starši zaradi nosečnosti dogovorijo poroko, tako kot to zahteva njihova verska tradicija, toda Rachel se upre poroki s popolnim neznancem, sredi noči vzame ključe od družinskega kamioneta in se odpelje proti bližnjem mestu.   

Electric Children je prvenec mlade ameriške režiserke Rebecce Thomas, ki je bil premierno predvajan na lanskem festivalu v Berlinu. Premiera na festivalu A kategorije je vedno dobra popotnica, ki navadno prinaša dolgo festivalsko življenje in občutno povečuje možnosti za uspeh. Režiserka je zgodbo umestila v zaprto mormonsko skupnost, iz katere tudi sama izvira, izkušnje življenja v takšni skupnosti, pa so v zgodbo zagotovo prinesle nekaj dodatne vrednosti in verodostojnosti. Osrednja nit zgodbe je prikaz odraščanja v takšnem hermetično zaprtem okolju, ki je brez dvoma veliko zahtevnejše od običajnega coming-of-age procesa, ki ga preživi večina najstnikov. Distanciranje od ostanka sveta te otroke resda obvaruje pred mnogimi nevarnostmi sodobnega življenja, a istočasno močno omejuje njihove temeljne svoboščine in ustvarja ugodno klimo za izkoriščanje, zlorabo in samovoljo dominantnih posameznikov. Thomasova, kot protiutež takšnemu načinu življenja predstavi drugi ekstrem, ko Rachel pošlje v bleščeči Las Vegas in jo poveže z njenimi sovrstniki iz urbanega okolja, v katerih se lepo zrcalijo mnoge stranpoti življenja pod neonskimi lučmi. Tudi tukaj imamo družinsko disfunkcijo in pomanjkanje komunikacije, ki upornega posameznika potiskata na družbeni rob. Resnica je nekje vmes, pravijo, vsakovrstni absolutizem pa je vedno najslabša opcija. Iz podobnega materiala bi lahko dobili tudi depresivno, črnogledo dramo, a se je avtorica odločila za drugačen, bolj optimističen pristop. Glavna protagonistka (odlična Julia Garner) svet dojema z iskrivo otroško nedolžnostjo, ga opazuje skozi nekakšno pravljično prizmo, ki vse negativnosti izkrivi do te mere, da te za njo niso več tako škodljive. Magični realizem je verjetno najustreznejša formulacija takšnega pogleda na svet, ki bo verjetno bolj blizu optimističnim dušam. Moram priznati, da bi me pri večini filmov motila podobna absurdnost nekaterih zapletov in enoplastna posladkanost finalnega dejanja, a s temi junaki in ob takšni interpretaciji, zadeva funkcionira presenetljivo dobro. Po vseh merilih bi končni vtis moral biti slabši, toda vsak izmed nas filme doživlja na svoj način in mogoče je naslovni eden tistih, pri katerem še posebej velja upoštevati subjektivnost ocenjevalca. Ta zapis bi bil nepravičen brez pohvale Roryja Culkina, ki se počasi razvija v zelo zanimivega igralca in z veseljem bi pogledal še kakšen film, z Roryjem v podobno pomembni vlogi.  (-4)  

Ocena: