Graceland (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Filipini 
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Ron Morales
Scenarij: Ron Morales
Igrajo: Arnold Reyes, Menggie Cobarrubias, Dido De La Paz, Ella Guevara, Leon Miguel

Če imate dovolj hollywoodske produkcije in ste siti enih in istih obrazov, ki se vedno znova vračajo v tem ali onem blocbusterju, potem je verjetno napočil čas za kakšno alternativno filmsko gradivo. Takšno, v katerem vam režiserjevo ime ne pove nič in v katerem ne poznate nobenega igralca. Za kaj takega je najlažje poseči po kakšni tujejezični stvaritvi, pričajočem filipinskem kosu celuloida recimo, ki privablja s prijazno minutažo in pretežno pozitivni odzivi kritikov, ki so film videli na kakšnemu izmed številnih festivalskih postajališč (Tribeca, Gent, San Diego, Montreal…).     

V osnovi je najbolje, če se filma lotite z minimalnim predznanjem, zato bom poskušal predstaviti zgolj tiste najbolj grobe vsebinske smernice. Osrednji protagonist filma je Marlon Villar, ki je že osem let zaposlen kot šofer pri filipinskemu kongresniku Manuelu Changu. Pri istem delodajalcu je kot hišna pomočnica bila zaposlena tudi njegova soproga, ki že nekaj časa leži v lokalni  bolnišnici. Toda ženino zdravstveno stanje ni Marlonova edina skrb, saj je po ženini bolezni vso breme vzgoje njune najstniške hčerke padlo na njegova pleča. Lepo bi bilo, če bi nesrečnik vsaj v službi imel nekoliko manj stresne zadolžitve, a temu ni tako, saj  mora Marlon poleg šofiranja ohraniti zbranost in hladnokrvnost pri marsikakšnem nečednem opravilu, ki pomaga ohranjati iluzijo moralno-politične neoporečnosti njegovega delodajalca. 

Graceland je lep primer dobro porabljenih 84 minut, v katerih težko najdemo kakšen odvečen kader. Namreč, drugi film filipinskega režiserja Rona Moralesa je povsem prečiščen nepotrebnega balasta, a obenem direkten in enostaven v seciranju najbolj perečih problemov filipinske družbe. Otroška prostitucija, korupcija na vseh nivojih družbenega življenja in vedno večji prepad med peščico bogatih in naraščajočo armado revnih, spremljajo to napeto zgodbo o usodi malega človeka, ki, ujet v kolesje omenjenih problemov, poskuša storiti tisto, kar bi storil vsak izmed nas  — poskuša po najboljših močeh zaščititi svojo družino. Mislim, da Morales skozi pot glavnega protagonista odlično izpostavi osnovno idejo filma — moralno dilemo posameznika, ki po spletu okoliščin mora poteptati svoja načela in sprejeti pravila igre, ki jih narekuje okolje, ako želi preživeti. Če sledimo tej ideji opazimo, da tudi tisti liki, ki so predstavljeni v najbolj negativni luči, niso povsem nečloveški. Ali drugače: nihče ni samo zloben, oziroma samo dober, kar likom da potrebno verodostojnost. S fantastično izbiro snemalnih lokacij nam Morales predstavi drugačen, manj prijeten obraz filipinske prestolnice, ki je pravo nasprotje tistega, kar nam navadno ponujajo razglednice svetovnih prestolnic. Vsa ta spoznanja so zapakirana v 84 minut suspenza in dobrega ritma, ki gledalca ves čas držijo na trnih, povsem fokusiranega na dogajanja na ekranu. Izpostaviti velja nastop Arnolda Reyesa, ki se odlično znajde v glavni vlogi, podobno prepričljiv je tudi Dido De La Paz, v vlogi skorumpiranega policijskega inšpektorja, medtem ko ostali nastopajoči težko parirajo standardu, ki ga postavlja omenjeni dvojec. Vedno sem vesel, ko lahko predstavim kakšen mali film, ki zlahka zasenči žanrsko sorodne hollywoodske projekte, ki so kljub visokim vložkom kakovostno daleč zadaj. (-4)      

Ocena: