sreda, 05. junij 2013

Aku no kyoten [Lesson of the Evil] (2012)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Lesson of the Evil
Država: Japonska
Leto: 2012
Žanri: Triler, Grozljivka, Drama
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Takashi Miike,
Igrajo: Hideaki Ito,Takayuki Yamada, Mitsuru Fukikoshi, Uji Kiyotaka, Shota Sometani, Fujiko Kojima, Takehiro Hira

Prejšnji mesec se je v Cannesu že vrtel njegov novi film Shield of Straw (Wara no tate, 2013), vsi mi, ki smo leto zadaj za festivalskim dogajanjem, pa smo dočakali izid blu-ray ploščka z njegovim najodmevnejšim lanskim filmom. Lesson of the Evil je tretji film Takashija Miika z letnico 2012, posnet po romanu Yusukeja Kishija, ki ga je v scenarij pretočil prav Miike, kar se ne zgodi ravno pogosto, saj je japonski mojster v svoji dolgi in bogati karieri pred tem le dvakrat spisal scenarij za kakšnega izmed svojih filmov (The Great Yokai War, Sukiyaki Western Django). Zgodba se odvija na eni zmed japonskih srednjih šol, ki se tako kot vse današnje šole poskuša boriti proti aktualnim problemom kot so fizično in cyber-nasilje med učenci, goljufanje na testih s pomočjo sodobnih tehnologij, problematičnimi dijaki...  Profesor Hasumi, ki na šoli poučuje angleščino, je eden izmed najbolj priljubljenih delavcev šole, tako med učenci, kot med sodelavci. Vedno pripravljen priskočiti na pomoč učencu v stiski, pomemben člen v reševanju aktualnih problemov na šoli. Blokada gsm signala je ena izmed njegovih pogruntavščin, s katero vodstvo šole želi elegantno rešiti problem goljufanja med pisanjem kontrolnih nalog, brez  vdiranja v zasebnost učencev. Na prvi pogled povsem običajna šola, s povsem običajnimi problemi. A ker je podzavesti tinjalo spoznanje, da gledam film Takashija Miika, sem potrpežljivo čakal na spremembo perspektive, ki bo pokazala, da stvari vendarle niso tako običajne. In kmalu se je začelo. Z zaljubljeno srednješolko, ki se kot na pladnju ponudi priljubljenem profesorju — nespodobno priložnostjo, ki ji človek Hasumijeva kova enostavno ni mogel obrniti hrbta. Stopnjevanje napetosti se je nadaljevalo z zanimivim razkritjem enega izmed profesorjev, ki je pod drobnogled vzel sodelavčevo preteklost. Odkril je, da več učencev šole, na kateri je Hasumi prej služboval, storilo samomor. Vsi samomori so se zgodili med njegovim službovanjem na omenjeni šoli.
Japonski tv-gledalci so še pred ped uradno premiero filma imeli priložnost videti štiridelno serijo Lesson of the Evil: Opening Chapter, ki je nekakšna obširnejša ekranizacija v uvodu omenjenega romana. Takashi Miike je pri omenjenem tv-projektu prevzel producentsko vlogo, kar je zagotovo bila lepa priprava na snemanje pričujočega kosa celuloida. V zadnjih letih je vedno težje predvideti, v kakšno žanrsko nišo bo padel naslednji Miikov film in tudi ob tej priložnosti je bilo tako. Po kratkem srhljivem uvodu se Miike povsem osredotoči na vzpostavitev šolskega okolja in spoznavanje s številnimi najstniškimi liki in njihovimi učitelji. V tej etapi filma celo dobimo občutek, da bomo gledali neke vrste najstniško dramo, vendar stvari v drugo smer obrne naivna mladenka, ki ne zna brzdati čustev do svojega najljubšega profesorja. Na tej točki fini profesor začne kazati svojo pravo čud, psihopatsko razcepljeno osebnost pravzaprav, ki iz minute v minuto dobiva bolj ekstremne razsežnosti. V tem osrednjem delu film dobiva konture klasičnega trilerja, obisk na domu trčenega profesorja pa napove njegovo nadaljnjo transformacijo in zgodbo zasuče proti izjemno krvavi zadnji tretjini, v kateri Lesson of the Evil funkcionira kot klasičen splater. Ta dolgi krvavi spektakel je obenem najboljši del filma, s katerem nas Miike spominja na svoje najboljše dni, ko je kot po tekočem snemal filme, ki danes uživajo kultni status. Lesson… je zelo dobro režiran film, vendar ste tehnična kvaliteta in vrhunsko finalno dejanje vseeno premalo, za odločnejši odmik od povprečja. Miike porabi veliko časa za predstavitev likov in konstrukcijo odnosov med njimi, a ko enkrat začnejo padati glave, je vse kar je bilo zgrajeno v prvem delu filma, potisnjeno na stranski tir. Likov (žrtev) je enostavno preveč za tehtnejšo karakterizacijo, kar je zanesljiv recept za gledalčevo ravnodušnost, ki mu na koncu enostavno ni mar za usodo tistih, ki se borijo z svoja življenja. Profesorjev morilski pohod je (pre)slabo utemeljen, flashbacki starih zločinov pa premalo konkretni, da bi kvalitetno pojasnili njegovo potrebo po krvi. Lesson of the Evil ni razočaranje, a od japonskega mojstra enostavno moramo zahtevati in dobiti več. (+3) 


Ocena:


3 komentarji:

  1. Se popolnoma pridružujem kritikam. Mogoče bi večja medsebojna povezanost prvega in drugega dela pripomogla k kvaliteti filma.
    Načeloma gre za zabaven film z nekaj odličnimi prizori, kar pa je dejansko najmanj kar lahko pričakujem od Miikeja, zato sem razmeroma razočaran.
    Sedaj pa čakanje na Wara no tate, upam da ni tako zelo mainstream, kot se govori.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pretežno nenaklonjene kritike ne nudijo veliko razlogov za optimizem. Osnovna premisa res deluje bolj hollywoodsko...

      Izbriši
  2. Pričakoval veliko, dobil verjetno res nekoliko manj... Vseeno so moji občutek morda kanček boljši od tvojih. Se pa strinjam, da moramo od Miikeja pričakovati nekaj več.

    OdgovoriIzbriši