Electrick Children (2012)

Slovenski naslov: Brezmadežno spočetje
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 96' , Imdb
Režija: Rebecca Thomas
Scenarij: Rebecca Thomas
Igrajo: Julia Garner, Rory Culkin, Liam Aiken, Bill Sage, Cynthia Watros, Billy Zane, John Patrick Amedori

Hanging on the Telephone je pesem relativno neznanega ameriškega tria The Nerves, ki je bila prvič objavljena leta 1976. Za popularizacijo pesmi je v resnici najzaslužnejši ameriški novovalovski band Blondie, ki je dve leti kasneje predstavil svojo priredbo pesmi in se z njo zavihtel na peto mesto britanske glasbene lestvice. 

In kaj sploh povezuje pesem z naslovno stvaritvijo? Ja, skladba očitno ima prav posebno svojstvo, s katerim se ne more pohvaliti nobena druga pesem. Fantastično lastnost, ki jo lahko izkusijo samo pripadnice nežnejšega spola — namreč, ob poslušanju pesmi ženska lahko zanosi! Brez pomoči moškega. Brezmadežno spočetje, tako rekoč. V to je trdno prepričana naša glavna junakinja, 15-letna Rachel (Julija Garner), deklica iz izolirane mormonske skupnosti, ki z družino živi v redko poseljenem področju zvezne  države Utah. Patriarhalno orientirano skupnost vodi dekličin oče Paul (Billy Zane), samooklicani duhovnik, prerok in videc, ki hčerko na 15. rojstni dan povabi na informativno-vzgojni pogovor (tako menda velevajo predpisi). Oče za snemanje pogovora uporablja starinski magnetofon, ki ga, po njegovih besedah, lahko uporabljajo le zaupanja vredni, saj je napravo možno uporabiti za zlobne namene. Rachel je po koncu pogovora tako fascinirana s snemalno napravo, da se sredi noči izmuzne iz postelje in v kleti poišče magnetofon, da bi še enkrat poslušala posnetek svojega glasu. Pod roke ji pride kaseta, s posnetkom v uvodu omenjene pesmi in deklica je očarana z zvoki, ki prihajajo iz majhne naprave. Tako močno, da kasneje, ko spozna da je noseča, svoje stanje razume kot dejanje vsemogočnega, ki je ob poslušanju Hanging on the Telephone sprožil brezmadežno početje. Starši zaradi nosečnosti dogovorijo poroko, tako kot to zahteva njihova verska tradicija, toda Rachel se upre poroki s popolnim neznancem, sredi noči vzame ključe od družinskega kamioneta in se odpelje proti bližnjem mestu.   

Electric Children je prvenec mlade ameriške režiserke Rebecce Thomas, ki je bil premierno predvajan na lanskem festivalu v Berlinu. Premiera na festivalu A kategorije je vedno dobra popotnica, ki navadno prinaša dolgo festivalsko življenje in občutno povečuje možnosti za uspeh. Režiserka je zgodbo umestila v zaprto mormonsko skupnost, iz katere tudi sama izvira, izkušnje življenja v takšni skupnosti, pa so v zgodbo zagotovo prinesle nekaj dodatne vrednosti in verodostojnosti. Osrednja nit zgodbe je prikaz odraščanja v takšnem hermetično zaprtem okolju, ki je brez dvoma veliko zahtevnejše od običajnega coming-of-age procesa, ki ga preživi večina najstnikov. Distanciranje od ostanka sveta te otroke resda obvaruje pred mnogimi nevarnostmi sodobnega življenja, a istočasno močno omejuje njihove temeljne svoboščine in ustvarja ugodno klimo za izkoriščanje, zlorabo in samovoljo dominantnih posameznikov. Thomasova, kot protiutež takšnemu načinu življenja predstavi drugi ekstrem, ko Rachel pošlje v bleščeči Las Vegas in jo poveže z njenimi sovrstniki iz urbanega okolja, v katerih se lepo zrcalijo mnoge stranpoti življenja pod neonskimi lučmi. Tudi tukaj imamo družinsko disfunkcijo in pomanjkanje komunikacije, ki upornega posameznika potiskata na družbeni rob. Resnica je nekje vmes, pravijo, vsakovrstni absolutizem pa je vedno najslabša opcija. Iz podobnega materiala bi lahko dobili tudi depresivno, črnogledo dramo, a se je avtorica odločila za drugačen, bolj optimističen pristop. Glavna protagonistka (odlična Julia Garner) svet dojema z iskrivo otroško nedolžnostjo, ga opazuje skozi nekakšno pravljično prizmo, ki vse negativnosti izkrivi do te mere, da te za njo niso več tako škodljive. Magični realizem je verjetno najustreznejša formulacija takšnega pogleda na svet, ki bo verjetno bolj blizu optimističnim dušam. Moram priznati, da bi me pri večini filmov motila podobna absurdnost nekaterih zapletov in enoplastna posladkanost finalnega dejanja, a s temi junaki in ob takšni interpretaciji, zadeva funkcionira presenetljivo dobro. Po vseh merilih bi končni vtis moral biti slabši, toda vsak izmed nas filme doživlja na svoj način in mogoče je naslovni eden tistih, pri katerem še posebej velja upoštevati subjektivnost ocenjevalca. Ta zapis bi bil nepravičen brez pohvale Roryja Culkina, ki se počasi razvija v zelo zanimivega igralca in z veseljem bi pogledal še kakšen film, z Roryjem v podobno pomembni vlogi.  (-4)  

Ocena: