Whiplash (2014)

Slovenski naslov: Ritem norosti 
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Glasba
Dolžina: 107'  , Imdb
Režija: Damien Chazelle
Scenarij: Damien Chazelle
Igrajo: Miles Teller, J.K. Simmons, Melissa Benoist, Paul Reiser

Za uspešnost kateregakoli projekta je pomembno, da ga vodijo osebe, ki dobro poznajo svoje področje delovanja. V politiki na ministrskih položajih pogosto sedijo ljudje, ki niso strokovnjaki v svojih resorjih, a s pomočjo svetovalcev zadeve vseeno lahko funkcionirajo dobro. Filmski režiser, kot strokovnjak na svojem področju, s pravimi strokovnimi sodelavci in dobro zgodbo lahko posname odličen glasbeni film, čeprav ne pozna vseh zakonitosti glasbenega izraza. Včasih pa se stvari poklopijo in na režiserski stolček se usede človek, ki dobro pozna snov, o kateri želi pripovedovati. Samo poznavanje snovi brez pravega režiserskega znanja seveda ne pomeni prav dosti, a v tem primeru je vrednost obeh omenjenih parametrov obetala dober rezultat. Prva ljubezen 29-letnega režiserja Damiena Chazelleja je res bila film, a nekje vmes je mladec imel ambicije postati glasbenik, natančneje jazz bobnar. Na koncu je uvidel, da je njegov talent na tem področju preskromen za vrhunske dosežke in se modro preusmeril nazaj k filmu. Ritem norosti torej vsebuje tudi nekaj avtobiografskih elementov, a o tem nekaj več v nadaljevanju.    

Pripoved v središče postavi obetavnega 20-letnega bobnarja, ki pride na elitno newyorško glasbeno šolo, najboljšo tovrstno ustanovo v celi državi. Andrew živi za glasbo in ko ne vadi na svojem inštrumentu, najraje posluša jazz. Njegov edini prijatelj je razumevajoči oče, s katerim občasno ujame kakšen film, ali malo podebatira o vsakdanjih stvareh. Andrewa povprečje ne zanima, saj želi postati eden izmed najboljših jazz bobnarjev, za svoje cilje pa je pripravljen trdno garati. Fant kmalu po prihodu na šolo s svojim bobnanjem pritegne pozornost Terenca Fletcherja najbolj razvpitega profesorja na celi šoli.  Fletcher vodi šolski jazz band, s katerim je že večkrat zmagal na pomembnih tekmovanjih, zato mu strokovnosti ne očita nihče. Veliko bolj sporne so njegove učne metode, ki jih brez zadržkov lahko označimo za brutalne. Psihološke igrice, vpitje, žaljivke, zbadanja in v nekateri primerih celo fizično nasilje, vse to so Fletcherjevi vzgojno-izobraževalni prejemi. Malokomu se uspe prilagodi njegovim metodam, toda Andrew je visoko motiviran mladenič, ki dobro ve, da se za uresničitev svojih ciljev mora ustaliti v bendu profesorja Fletcherja. Zato začne še bolj vneto vaditi in palic iz rok ne spusti niti takrat, ko iz njegovih prstov in dlani priteče kri. Toda hitro mu se začne dozdevati, da za njegovega tiranskega mentorja tudi to mogoče ne bo dovolj.

Chazellejev film funkcionira po obrazcu, ki je na filmskem platnu doživelo že veliko interpretacij. Talentiran učenec in učitelj z nekonvencionalnimi metodami, ki po nesoglasjih in težavah na koncu vendarle skupaj uresničita svoje cilje, je recept, ki ga lahko prenesemo na katerokoli področje izobraževanja in usposabljanja mladih, nadebudnih kadrov. A pri filmih se vedno znova vračamo h konstataciji, da je sposobnost pripovedovalca tisti najpomembnejši faktor, ki v končnici določi vrednost njegove stvaritve. Damien Chazelle je že s prvencem Guy and Madeline on a Park Bench (2009), ki je v resnici njegov študijski film, pokazal, da ga kot filmarja zanimajo glasbene teme, oziroma fuzija glasbe in filma. Ideja o brutalnem glasbenem profesorju je po režiserjevih besedah delno navdihnjena z osebnimi izkušnjami z nekim glasbenim profesorjem iz njegovih srednješolskih dni. To je bil eden izmed ključnih elementov scenarija za naslovni projekt, s katerim Chazelleju ni uspelo pritegniti producentov. Zato se je odločil, da bo s sredstvi, ki jih je imel na voljo, posnel kratki film. 18-minutni film je lani na Sundancu prejel nagrado žirije in pritegnil investitorje in že na začetku tekočega leta se je mladi režiser z dokončanim celovečercem vrnil v Park City, kjer je  potem prejel Veliko nagrado žirije in nagrado občinstva.

Avtor je v svoji spremnih besedah poudaril, da je s filmom publiki želel približati pogoje, v katerih se formirajo vrhunski glasbeniki in ti pogoji, kot je prikazano v filmu, pogosto spominjajo na vojaško urjenje. Primerjanje z vojaškim urjenjem in dejstvo, da v filmu eno ključnih vlog igra brutalni glasbeni inštruktor, iz spomina nemudoma prikličejo igralsko bravuro Leeja Ermeyja v Kubrickovem masterpisu Full Metal Jacket. Na tem primeru je opazen pozitiven vpliv filmske zgodovine, ki avtorju pomaga ustvariti novi izvenserijski filmski lik. Pri tem je povsem nepomembno, ali je podobnost nastala zavestno ali nezavestno. Režiser za genialen lik potrebuje genialnega igralca, ki ga tudi najde v fenomenalnem J.K. Simmonsu. Igralec, čigar kariera je zaznamovana z manjšimi stranskimi vlogami, v katerih mu je navkljub skopo odmerjeni minutaži vedno uspevalo pustiti dober vtis, je končno dobil vlogo, v kateri pokaže vso razkošje svojega igralskega znanja. Moram priznati, da pred ogledom o mladem glavnem igralcu Milesu Tellerju nisem imel ne negativnega, ne pozitivnega  mišljenja, toda tokrat se je mladenič imenitno odrezal in odigral svojo najboljšo vlogo doslej. K prepričljivosti mu je najbrž nekoliko pomagalo dejstvo, da tudi sam nekaj let ljubiteljsko igral bobne. Filmi, ki gledalcu znajo približati glasbo, name vedno naredijo poseben vtis in Damien Chazelle je eden tistih režiserjev, ki gledalcu zna prodati glasbo, tudi če mu žanr mogoče niti ni tako blizu. Še več, ob ritmih Whiplasha se bo marsikdo spontano zazibali v sedežu,  takšen odziv pa je obenem veliko priznanje režiserju in njegovi ekipi. Odlična režija in izjemen občutek za ritem (no rushin' or draggin'), h kateremu bistveno prispeva vrhunska montaža Toma Crossa, nas enostavno posrka v svoj avdio-vizualno svet na takšen način, da v glasbenih epizodah za gledalca ne obstaja nič, razen podob na velikem platnu. Whiplash je odlično orkestrirana in uglašena zgodba z izjemno intenzivnim finalnim dejanjem, ob katerem zasijejo oči in se zviša utrip. Iz vseh naštetih razlogov je Ritem norosti eden izmed vrhuncev leta, ki ga najtopleje priporočam.  (-5) 

Ocena:

Force Majeure [Turist] (2014)

Slovenski naslov: Višja sila
Država: Švedska, Francija, Norveška
Leto:2014 
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 118',  Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund
Igrajo: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Clara Wettergren, Vincent Wettergren, Kristofer Hivju, Fanni Metelius 

Naključje je hotelo, da je Višja sila tretji zaporedni liffovski naslov iz skandinavskega "bazena" o katerem pišem od nedavnega začetka festivala. Kmalu na vrsto pridejo tudi filmi iz drugih koncev in upam, da bo tudi ostanek sveta držal tempo z zares zanimivimi skandinavskimi naslovi. Višja silo velja med drugim izpostaviti tudi zato, ker v letošnje programu, v sklopu sekcije Posvečeno, imamo priložnost videti vse filme obetavnega in dodobra uveljavljenega švedskega avtorja Rubena Östlunda, ki je za naslovni umotvor v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Poseben pogled. Višja sila je šele njegov četrti celovečerec, do mojega spoznavnega srečanje s filmi  g. Östlunda pa je prišlo ob njegovi drugi dolgometraži Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), ki se je izteklo v zelo pozitivno izkušnjo. Že naslednji film Igra (Play, 2011) je obetavnem Švedu prinesel več nagrad na različnih festivalih in ga promoviral v enega najzanimivejših evropskih mladih režiserjev. Östlunda so pred Višjo silo mnogi (upravičeno) označevali za režiserja, ki slogovno in tematsko hodi po stezah, ki jih je utrl veliki Michael Haneke, a po ogledu njegovega najnovejšega izdelka je jasno, da govorimo o režiserju, ki lahko ustvarja slogovno in vsebinsko raznovrstne filme.

Dobrostoječa štiričlanska švedska družina  se odpravi na zimske počitnice v francoske Alpe. Oče Tomas je uspešen poslovnež, ki soprogi Ebbi in otrokoma nudi udobno eksistenco, cena tega udobja pa je prezaposlenost in vedno manj časa, ki ga oče preživi z družino. Petdnevni oddih v prestižnem smučarskem središču Les Arcs je idealna priložnost za krepitev družinskih vezi. Družina prvi dan na smučišču izkoristi za fotografiranje, ki bo enkrat v prihodnosti, ob pregledovanju družinskega albuma, obudilo lepe spomine na prijetne skupne trenutke. Naslednji dan po dopoldanski smuki kosijo na veliki odprti terasi s čudovitim pogledom na bližnje vrhove. Strokovnjaki zadolženi za varnost na smučišču občasno sprožajo kontrolirane plazove in ravno v času kosila je z bližnjega vrha sprožen plaz, ki pritegne pozornost gostov na terasi. Nekateri priložnost izkoristijo za snemanje zanimivega prizora, saj plaz drsi naravnost proti hotelu in iz sekunde v sekundo postaja bolj spektakularen. A razpoloženje na terasi se v hipu spremeni, saj se vedno večja snežna gmota z veliko hitrostjo približuje opazovalcem in prizor zdaj deluje že nekoliko grozeče. Ebba naglas izraža svojo zaskrbljenost, toda mož jo pomirja z zagotovili, da je situacija pod kontrolo, planirana, natančno preračunana. A že par sekund kasneje tudi Tomas več ne verjame svojim besedam. Situacija se bliskovito spreminja, več gostov že na ves glas kriči. Tomasov sinko kriči: Oči! Oči! Ebba instinktivno pograbi hčerko. Zdi se, da bo premikajoča se snežna gora vsak hip treščila v teraso. Strah je paraliziral mnoge. Ne tudi Tomasa, ki se ne ozira na ženine klice na pomoč, ampak pograbi svoj iPhone in brezglavo pobegne s terase. Nekaj sekund kasneje je vsem skupaj odleglo - terasa je sicer še nekaj trenutkov ovita v snežno meglico, plaz pa se je ustavil na varni razdalji.

To je ključni dogodek, okoli katerega Östlund gradi družinsko dramo, ki jo sproži etično sporen odziv očeta in soproga. Nepisane norme moškemu narekujejo vlogo zaščitnika, od njega zahtevajo junaško držo in ravnanje v skladu s kodeksom viteštva, a v tem primeru obvelja narodna modrost, ki pravi, da se na muki poznajo junaki. Režiser po neprijetnem dogodku pripoved mojstrsko usmeri v psihološke vode in nam postreže z izjemnim prikazom družinske dinamike v teh, recimo jim, posttravmatičnih okoliščinah. Napetost verjetno ne bi bila takšna, če bi zakonca enako doživela sporni dogodek. Sporni zato, ker se ženino in moževo videnje dogodka močno razlikujeta. Thomas namreč ne želi priznati, da je družino izdal in brezglavo pobegnil, kar pri Ebbi sproži še močnejši upor in jo potisne v neizogiben konflikt. Mučna situacija vedno bolj načenja medsebojne odnose, Thomas pa še vedno vztrajno tava v labirintu zanikanja krivde, čeprav se podzavestno zaveda, da se iz labirinta lahko reši le, če bo sprejel resnico. Mislim, da film tu izkristalizira naslednje vprašanje: Ali bi tako odreagiral človek, ki iskreno ljubi svoje najbližje? Ali ni Tomas družinski človek samo zato, ker ta status zanj pomeni izpolnjevanje določene družbene norme?

Odgovore na ta vprašanja najdemo, če se vrnemo v čas pred samim dogodkom. Že od prvih minut je bolj ko ne očitno, da je odnos med zakoncema toleranten in partnerski, vendar hladen, saj v njuni dinamiki ne zasledimo ne strasti, ne pristnega prijateljstva. Oče je enako formalen v kontaktu z otrokoma in občutek je, da je to zanj samo še ena obveznost, ki jo je potrebno spoštovati. Če Tomas ne bi izneveril družinskih pričakovanj, potem do resnega prevpraševanja temeljev njunega odnosa verjetno ne bi niti prišlo. Prav kompleksnost s katero Östlund gledalcu približa nakopičene probleme zakoncev, je eno najmočnejših orožij filma. Tudi tokrat ne manjka zanj značilnega perfektno tempiranega razbijanja mučnih prizorov z finimi komičnimi vložki. V navezi na trditev o režiserjevi slogovni in vsebinski raznovrstnosti, ki sem jo omenil v uvodu, bi poudaril zanj neznačilen razvoj zgodbe skozi dialoge in poglabljanje v like, kar doslej ni bila njegova praksa. Do spremembe je prišlo tudi na slogovni ravni, saj se distancirani statični kader in dogajanje izven kadra umika bolj klasičnim narativnim prejemom. Östlund z Višjo silo dokaže, da tudi s tem slogovnim odklonom ostaja izvrsten pripovedovalec, ki zna identificirati zanimive teme in jih na izjemno kinetičen način posredovati gledalcu. 

Ocena:

En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron [A Pigeon Sat on a Branch Reflecting on Existence] (2014)

Slovenski naslov: Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Država: Švedska, Nemčija, Norveška
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama  
Dolžina: 101' , Imdb
Režija: Roy Andersson
Scenarij: Roy Andersson
Igrajo: Holger Andersson, Nils Westblom, Charlotta Larsson, Viktor Gyllenberg, Lotti Törnros, Jonas Gerholm

Golob… je letošnji dobitnik zlatega leva, ene izmed najžlahtnejši nagrad v svetu filma in peti igrani celovečerec priznanega švedskega režiserja Royja Anderssona, ki se je kljub razmeroma kratkem ustvarjalnem opusu uveljavil kot eden izmed najvidnejši švedskih avtorjev. Anderssonovi filmi so nagrajevani že 70-ih letih prejšnjega stoletja (A Swedish Love Story), toda njegova uveljavitev je prišla s trilogijo o tem, kako je živeti in biti človek, ki je začeta pred štirinajstimi leti s filmom Pesmi iz drugega nadstropja, nadaljeval pa sedem let kasneje s Ti, ki živiš, ki je zame predstavljal prvo srečanje z deli tega nekonvencionalnega režiserja. Posebnost izkušnje me je prisilila, da nedolgo zatem posežem po prvem delu trilogije in ob uvrstitvi Goloba… v program Liffa je prišla priložnost za ogled sklepnega dela trilogije na velikem platnu, ki sem jo enostavno moral izkoristiti.

Prepričan sem, da bi večina tistih, ki so videli vsaj eno dejanje trilogije, brez težav povezala podobe iz Goloba… s podobami iz Andersonovih prejšnjih filmov. Tudi če bi se filma lotili na slepo, brez vsakega predznanja o tem kaj gledajo. Anderssonov slog je tako poseben, da že po prvem kadru (in ti so pri Švedu po navadi dolgi) vemo, da smo vstopili v njegov imaginarni svet.  Ta svet je sestavljen iz serije absurdno komičnih skečev, skozi katere nas kot nekakšna povezovalca popeljeta trgovska potnika, ki poskušata najti stranke za svoje banalne izdelke. Vampirski zobje (z ekstra dolgimi očnjaki!) in glasbeni mošnjiček sta del železne ponudbe, partnerja pa  sta pred kratkim v ponudbo dodala še strašljivo gumijasto masko. Zgodbo sicer odprejo tri kratke vinjete, vsaka pa se konča s smrtjo enega izmed protagonistov, kar služi kot svojevrstni opomnik na človekovo minljivost. Vinjete, ki sledijo (teh je skupaj 39) prinašajo utrinke iz vsakdanjega življenja posameznikov, ki pogosto delujejo osamljeno, se počutijo odrinjene, so žalostni, ob gledanju njihovih usod pa se gledalec pogosto znajde v precepu med smehom in iskrenim sočustvovanjem z liki.

Živimo in umremo. Skozi življenje potujemo od rojstva do smrti in vedno nekam hitimo, imamo prioritete in dolžnosti, v vsej tej zmešnjavi pa nekako zmanjka časa za pristen človeški kontakt in vzpostavitev trdnejših vezi z ljudmi, ki nas obkrožajo. Tudi to je, med ostalim, opažanje premišljujočega goloba iz naslova, ki  mu režiser posodi svoje oči, da lahko svet doživi v njegovih odtenkih.  Golob torej ni nič drugega kakor avtorjev nadomestek, ki nam v svoji perfekcionistično režirani nadrealistični sestavljanki ponudi veliko zakodiranega subteksta. Ne bom si delal utvar, da sem (pravilno) razumel vsega, kar Andersson želi povedati, a v prisotnih motivih sem zaznal skrb za stanje duha sodobnega človeka in v eni izmed vinjet tudi nostalgičen poklon starim časom. Skok v preteklost nam razloži, da so gostilne nekoč bile bolj polne tudi zato, ker si pijačo lahko plačal s poljubom, kar je v času hiperkapitalizma deluje kot povsem utopična ideja. A tudi ko povsem ne razumemo golobovih pogledov na življenje imamo rezervno rešitev: lahko se prepustimo občudovanju absolutno perfektne mizanscene, se potopimo v podrobnosti in brezhibno usklajeno barvno plato, ki ob dolgih, statičnih kadrih zasije v polnem sijaju. Nekatere stvari lahko procesiramo tudi kasneje, po ogledu. Jaz sem si denimo zapomnil napis iz sekvence v končnici filma, ki vključuje temnopolte sužnje in njihove bele gospodarje. Manjša raziskava je razkrila, da se za napisom skriva ime švedske družbe, ki je v 80-ih letih v Čile izvozila na tisoče ton nevarnih odpadkov.  Ko je kasneje taisti odpad v Čilu povzročil hudo zastrupitev več sto ljudi (med zastrupljenci so bili tudi otroci), predstavniki družbe svojih potez niso doživljali kot napačne, temveč zgolj kot dobro poslovno potezo. O filmu kot je Golob… bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, a ker me preganja čas bo ta zapis sklenil s pojasnilom, zakaj filma nisem ovrednotil z več zvezdicami. Odgovor je preprost: kljub vizualni odličnosti in spoštovanju, ki ga čutim do tako unikatnega avtorja, film iz mene ni izvabil kakšnega močnejšega čustvenega odziva, to pa je komponenta, ki je zame enostavno preveč pomembna. (+3)     

Ocena:

Kraftidioten [In Order Of Disappearance] (2014)

Slovenski naslov: Amaterji 
Država: Norveška, Švedska, Danska
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi 
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hans Petter Moland
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Stellan Skarsgard, Bruno Ganz, Birgitte Hjort Sorensen, Pal Sverre Hagen, Jakob Oftebro, Peter Andersson, Tobias Santelmann, Sergej Trifunović, Anders Baasmo Christiansen, Goran Navojec 

Po nedavnem dvodelnem članku posvečenem 25. Liffu je prišel čas za prve prispevke in ocene filmov iz letošnje ponudbe. Dolgotrajno usklajevanje terminov je za mojo festivalsko premiero določilo Amaterje 59-letnega norveškega režiserja Hansa Pettra Molanda, ki je od svoje debitantske stvaritve, vojne drame The Last Lieutenant (1993), posnel nekaj odmevnih filmov. Stalnica njegovih najodmevnejših stvaritev je sodelovanje s švedsko, ali bolje rečeno skandinavsko igralsko legendo, Stellanom Skarsgardom, ki je igral v njegovem drugem (Zero Kelvin, 1995) in tretjem celovečercu (Aberdeen, 2000). Po desetletnem premoru sta igralec in režiser znova združila moči v krimi komediji A Somewhat Gentle Man (2010), pri kateri je Moland prvič snemal po scenariju danskega scenarista Kima Fupza Aakesona (Chinaman, Perfect Sense). Amaterji nam tako prinašajo novo sodelovanje režisersko-scenaristično-igralske naveze Moland-Aakeson-Skarsgard, ki je že pred štirimi leti funkcionirala odlično.

In ker so ključni igralci v tej zgodbi enaki kot pred štirimi leti, ni bilo nobenega razloga za kakšno konkretnejše spreminjanje preizkušenega recepta, po katerem je narejen A Somewhat Gentle Man. Nilsovo (Skarsgard) delovno področje so zasnežene ceste na obrobju večjega norveškega mesta: ta namreč v teh krajih kot voznik velikega pluga že vrsto let skrbi za prevoznost cest med trajanjem izjemno ostre in dolge zime. Njegovo predano delo so opazile tudi mestne oblasti, ki so ga pravkar razglasile za meščana leta. In medtem ko se Nils pripravlja na slovesnost, na kateri bo prevzel omenjeno priznanje, mafijci na bližnjem letališču ugrabljajo njegovega sina edinca in mu vbrizgavajo smrtonosni odmerek heroina. Namen je jasen: njegovo smrt prikazati kot klasičen primer predoziranja, saj policija v podobnih primerih niti ne odpira preiskave. Za policijo je Nils, ki zatrjuje, da njegov potomec ni bil narkoman, samo še en starš, ki ni poznal svojega otroka. Oče začne pod vprašaj postavljati svojo starševsko vlogo in počasi drseti v obup, a ravno ko se želi rešiti muk sreča sinovega prijatelja, ki mu osvetli okoliščine sinove smrti. Mladeničeva smrt je posledica nesrečnega naključja - fant se je znašel na poti ljudem, ki enostavno ne verjamejo v naključja. Nils pritisne na sinovega znanca, iz njega izvleče ime lokalnega mafijca in se odpravi na maščevalni pohod, ki sproži krvavo in zabavno sosledje dogodkov, v katerem poleg Nilsa sodelujejo še pripadniki norveške in srbske mafije.

Filmi, ki dogajanje gradijo okoli motiva maščevanja navadno delujejo resno in temačno. Amaterji so po Molandovih besedah poskus, da se v zgodbo ob bok tragediji, ki je sprožilec dogajanja, vgradijo elementi črne komedije. Primerjava s Fargom bratov Coen (in odlično istoimensko serijo) je praktično neizogibna, ko med osnovnimi gradniki pripovedi najdemo zasneženo pokrajino, trupla in kriminalce. Bolj kot sama primerjava je pomembno, da se naslovna stvaritev po moji oceni tudi kakovostno približa coenovskim standardom. Film se iz začetne tragedije sicer začne razvijati v smeri klasične drame o izgubi in se za kratek čas ustavi pri neizogibnem starševskem prevpraševanju lastne vloge v tragični usodi potomca, oziroma dvomov, ki se ob tem porajajo, vendar se pripoved kmalu preusmeri v veliko bolj zabavno maščevalno smer. Ta zasuk v zgodbo pripelje celo kopico zanimivih likov iz dveh mafijskih klanov, ki funkcionirajo v mirnem sožitju dokler v njihove odnose ne poseže razkurjeni, nič-več-ne-morem-izgubiti, maščevalec Nils. Prva osmrtnica (te se potem ob vsaki novi smrti pojavijo na črnem zaslonu) napoveduje začetek zabave, v kateri ne bo manjkalo zanimivih preobratov in zabavnih dialogov. Moram priznati, da so moja slabost mafijci, ki jim snovalci v usta znajo položiti prave besede in jih spraviti v debate, v katerih ti izražajo svoja stališča in življenjske nazore. Amaterji nekajkrat postrežejo s takšnimi bonbončki, piscu scenarija pa uspe (predvidevam, da ob majhni pomoči sodelujočih igralcev iz ex-yu prostora), v zgodbo vključiti nekaj avtentičnih zafrkancij povezanih s srbsko zgodovino in njihovim odnosom z osovraženimi Albanci. Skarsgard je še enkrat demonstriral razkošje svojega igralskega znanja, skoraj enake občutke je zbudil prispevek Bruna Ganza. Skoraj, kajti Bruno, ki igra šefa srbskega mafijskega klana, bi moral čim manj govoriti in čim več momljati (čeprav bo ta detajl zmotil le poznavalce srbohrvaščine). Od ostalih sodelujočih bi omenil še zanimiv nastop 34-letnega norveškega igralca Pala Sverre Hagena, v vlogi vodje norveških mafijcev. Čeprav so Amaterji zelo zabaven in všečen film, vseeno sem zasledil nekaj stvari, ki bi se jih mogoče dalo izpiliti in popraviti. Zmotila me nista šibka ženska lika, ampak malce premalo domiselna koreografija Nilsovega maščevalnega pohoda. Ob tako nesramežljivem doziranju splatterja bi bilo lepo gledati bolj inovativne / čudaške / nerodne usmrtitve (enak očitek leti na zelo povprečen finalni obračun), kar bi vse skupaj dvignilo na malo višji nivo. Čeprav Amaterji niso mojstrovina, še vedno govorimo o filmu z visoko razvedrilno vrednostjo, ob katerem vam ne bo žal denarja za vstopnico. (-4)

Ocena:

Mesečnik - Oktober 2014

Night Moves (2013)

Slo naslov: Nočne poti

Dolžina:  112' ,  Imdb 

Režija: Kelly Reichardt

Igrajo:  Jesse Eisenberg, Dakota Fanning, Peter Sarsgaard

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Harmon je nekdanji marinec, ki še vedno hrepeni po avanturi in uničevanju. Dena je odpadnica visoke družbe z močnim odporom do prevladujoče potrošniške kulture, v katero je bila rojena. Josh je introvertirani delavec na organski kmetiji, vendar obenem tudi samovzgojeni ekološki bojevnik. Skupaj se lotijo najbolj skrajnega političnega dejanja, kar si jih lahko zamislijo. Z eksplozivom razstrelijo sporni hidroelektrični jez, vir in simbol pregrešno potrošne industrijske kulture, ki jo tako prezirajo. Vendar se pravi boj začne šele, ko jih posledice dejanja pahnejo v vrtinec dvoma in paranoje. 

(vir: http://www.kinodvor.org/)

Gold (2014) 

Slo naslov: Zlato

Dolžina: 101' ,  Imdb 

Režija: Thomas Arslan

Igrajo:  Nina Hoss, Marko Mandić, Peter Kurth

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Z razposajenim poslovnežem Wilhelmom Laserjem na čelu se majhna skupina Nemcev poleti 1898 v pokritih vagonih, z natovorjenimi konji in nekaj skromne lastnine poda za sanjami o sreči in lepši prihodnosti proti nedavno odkritim rudnikom zlata v Dawsonu na severu Kanade. Nenehna negotovost, mraz in izčrpanost zahtevajo svoj davek in spori v skupini se stopnjujejo …  

(vir: http://liffe.si/)

Stockholm (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb 

Režija: Rodrigo Sorogoyen

Igrajo:  Javier Pereira, Aura Garrido, Jesús Caba

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

It starts with a guy trying to get a girl he met at a party to like him. She refuses but he doesn't give up and story continues in a long and interesting conversations between them during which he manages to gain her attention.

For Those in Peril (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92' ,  Imdb 

Režija: Paul Wright

Igrajo:  George MacKay, Nichola Burley, Kate Dickie

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Aaron, a young misfit living in a remote Scottish fishing community, is the lone survivor of a strange fishing accident that claimed the lives of five men including his older brother. Spurred on by sea-going folklore and local superstition, the village blames Aaron for this tragedy, making him an outcast amongst his own people. Steadfastly refusing to believe that his brother has died, he sets out to recover him and the rest of men.

Død snø 2 [Dead Snow 2]

Slo naslov: Krvavi sneg 2

Dolžina: 100' ,  Imdb 

Režija: Tommy Wirkola

Igrajo:  Vegar Hoel, Ørjan Gamst, Martin Starr

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (slo): 

Film, ki zgodbo začne tam, kjer jo je izvirnik končal, ne izgublja časa in se požene naravnost v akcijo. Absurden, grotesken, zelo smešen in čez vsako mero dobrega okusa – drugi del norveške zombijevske komedije prinaša še več zabave, še več akcije in še več krvi! Nacijevsko drobovje bo beli norveški sneg spet obarvalo rdeče!  

(vir: http://www.napovednik.com/)

Obvious Child (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 84' ,  Imdb 

Režija: Gillian Robespierre

Igrajo:  Jenny Slate, Jake Lacy, Gaby Hoffmann

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmeraj

Sinopsis (eng): 

A twenty-something comedienne's unplanned pregnancy forces her to confront the realities of independent womanhood for the first time.

It Felt Like Love (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 82' ,  Imdb 

Režija: Eliza Hittman

Igrajo:  Gina Piersanti, Giovanna Salimeni, Ronen Rubinstein

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Lila wants to emulate the sexual exploits of her more experienced best friend. She fixates on a tough older guy who will "sleep with anyone" and tries to insert herself into his world, putting herself in a dangerously vulnerable situation.

A Thousand Times Good Night (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 117' ,  Imdb 

Režija: Erik Poppe

Igrajo: Nikolaj Coster-Waldau, Juliette Binoche, Maria Doyle Kennedy

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Rebecca is one of the world's top war photographers. She must weather a major emotional storm when her husband refuses to put up with her dangerous life any longer. He and their young daughters need Rebecca, who, however, loves both her family and her work...

The Raid 2: Berandal (2014)

Slo naslov: Racija 2

Dolžina: 150' ,  Imdb 

Režija: Gareth Evans

Igrajo:  Iko Uwais, Yayan Ruhian, Arifin Putra

Ocena:  -3

Slo recenzija:  Mladina

Sinopsis (slo): 

Mladi policist Rama je preživel silen spopad v skrivališču neizprosnih gangsterjev in zdaj je prepričan, da je vsega konec in bo lahko nadaljeval s svojim življenjem. Motil se je. Čeprav so bili njegovi nasprotniki v krvavem obračunu izjemno močni, so bili le manjše ribe v zločinskem morju, ki si ga Rama sploh ne predstavlja. Njegov uspeh je pritegnil pozornost velikih šefov in njegova družina je zdaj v hudi nevarnosti. 

(vir: http://www.cineplexx.si/)

Sex Tape (2014)

Slo naslov: Vroči posnetki

Dolžina: 94',  Imdb 

Režija: Jake Kasdan

Igrajo:  Jason Segel, Cameron Diaz, Rob Corddry

Ocena:  +2

Slo recenzija:  RTV SLO MMC, Mladina

Sinopsis (slo): 

Jay (Jason Segel) in Annie (Cameron Diaz) sta poročen, še vedno zelo zaljubljen par, vendar so se po desetih letih in dveh otrocih strasti ohladile. Da bi oživile, se odločita – in zakaj ne? – posneti se med preizkušanjem vseh položajev Radosti seksa v maratonski triurni seansi. 

(vir: http://www.cineplexx.si/)



E stato il figlio (2012)

Slo naslov: -
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Daniele Ciprì
Igrajo: Toni Servillo, Giselda Volodi, Giuseppe Vitale
Ocena: +2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng):
Palermo in the 1970s. The Ciraulos are modest scrap dealers whose uneventful lives are turned upside down the day their youngest daughter is accidentally killed by clumsy killers. Their grief is immense but soon appeased by a huge sum of money allotted by the government. This is the chance of a lifetime for them to improve their condition.


The Journey  (2014)

Slo naslov: -
Dolžina: 103' ,  Imdb 
Režija: Keng Guan Chiu
Igrajo:  Sai Peng Lee, Ben Pfeiffer, Joanne Yew
Ocena:  2
Slo recenzija:  -
Sinopsis (eng):

The Journey is a cross-continental story that explores the idea of culture, not just as tradition but as an expression of love. When Bee returns to Malaysia for the first time in a decade - she introduces her conservative father Uncle Chuan to her happy-go-lucky British fiancé, Benji.

Interstellar (2014)

Slovenski naslov: Medzvezdje 
Država: ZDA, VB
Leto: 2014
Žanri: Avantura, ZF  
Dolžina: 169' , Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Jonathan Nolan, Christopher Nolan
Igrajo: Matthew McConaughey, Anne Hathaway, Jessica Chastain, Mackenzie Foy, John Lithgow, David Gyasi, Michael Caine

Medzvezdje je pričakovano najbolj vroč jesenski blockbuster. Novi film človeka, ki je samo s trilogijo Vitez teme na kinoblagajanah po celem svetu zaslužil skoraj dve in pol milijardi dolarjev, bo nedvomno še ena finančna uspešnica, mojo malenkost pa je mnogo bolj kot finančni uspeh filma zanimalo, ali Christopher Nolan lahko izboljša svojo formo, po dokaj povprečnem sklepnem dejanju trilogije o človeku-netopirju. Zdaj, par dni po ogledu, ko so vtisi že sortirani in več ali manj dokončni ocenjujem, da Medzvezdje krivuljo kakovosti Nolanove filmografije vendarle usmerja navzgor, čeprav o kakšnem konkretnejšem kakovostnem premiku ne morem govoriti.  V nadaljevanju tega prispevka bom v funkciji analize videnega razkril nekatere pomembne elemente zgodbe, kar tistim, ki filma niso videli, lahko pokvari ogled filma. 

Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost, v kateri je bivanje na Zemlji za človeka iz dneva v dan bolj zahtevno in neprijazno.  Svetovna ekonomija že dolgo ne obstaja več, kmetijske površine za pridelavo hrane predstavljajo zadnjo še delujočo vejo gospodarstva, ki jo s posebnimi zakoni in predpisi regulira država.  Peščeni viharji ljudem grenijo življenja, klimatske spremembe in sneti so uničile večino kultur in koruza je edina rastlina, ki še vedno uspeva v tako neprijaznih pogojih. Toda večini je bolj ko ne jasno, da bo tudi ta kultura, ki za človeka predstavlja edini vir hrane, počasi začela izginjati z obdelovalnih površin. Zemlja počasi umira in z njo tudi življenje na njej.  Cooper (McConaughey) je bivši pilot NASE, ki se je iz sedeža sofisticiranih letal presedel za volan kombajna, s katerim pobira pridelek na družinskih koruznih poljih. Znanost je še vedno njegova velika strast, ki se jo je nalezla tudi njegova desetletna hčerka Murph, medtem ko starejšega sina Toma zanimajo bolj običajne stvari. 

Oče in hčerka nato po nenavadnem naključju odkrijeta zemljepisne koordinate, ki ju pripeljejo na skrivno lokacijo v puščavi, na kateri še vedno aktivna NASA razvija projekt, ki lahko reši človeštvo. Znanstveniki ne delajo na formuli, ki bi rešila umirajoči planet, saj jim je že dolgo jasno, da se Zemlje ne da rešiti. Svoje napore so preusmerili v iskanje novega planeta, ki bi človeku lahko ponudil dobre pogoje za obstanek.  Priprave na odhod ekspedicije, ki bo skozi novoodkrito črvino odšla v drugo galaksijo in poiskala ustrezen planet za naselitev  so v zaključni fazi. In ker odprava potrebuje izkušenega pilota raketoplana, Cooper nenadoma postane glavni in edini kandidat za to pomembno vlogo. Sodelovanje v misiji, ki lahko reši človeštvo, je zanj velika čast, toda cena, ki jo bo plačal, je zelo visoka: zaradi počasnejšega minevanja časa v vesolju je skoraj gotovo, da nikoli več ne bo videl svojih najbližjih.

Pozor: od tu naprej spojlerji:

Medzvezdje svojo zgodbo v pesimistični bližnji prihodnosti gradi okoli portreta osnovne družbene celice – družine, ki ji predseduje glavni junak Cooper. Tu je še stari oče (neizkoriščeni John Lithgow), ženo glavnega junaka in mater njegovih otrok pa je pred nekaj leti pobrala bolezen (rak). V tem uvodnem delu film največ prostora namenja prikazu čustvenega odnosa med radovedno hčerko in očetom, nas poskuša prepričati v izjemno trdnost njune vezi in nam približati tisto zanesenjaško fascinacijo otroka z očetom, ki v tem primeru ni samo zaščitnik, ampak tudi veliki učitelj. Tu je dokaj dobro implementirana ideja o otrocih, ki hodijo po stopinjah svojih staršev, ki se potem v nadaljevanju ponovi še enkrat, na primeru Amelie Brand (Anne Hathaway), ki nadaljuje življenjsko delo svojega očeta (Michael Caine).

V tem uvodnem delu sem pogrešal malce več osredotočanja na težke življenjske razmere, ki bi trdneje utemeljile nujnost načrta o selitvi ljudi na drug planet in sami ekspediciji v očeh gledalca dalo dodatno težo. Namesto tega se scenarij režiserjevega brata Jonathana (ki je bil izvirno napisan za Stevena Spielberga) ubada z idejo o duhu, ki prebiva v dekličini sobi in se posveča foreshadowingu, ki izkušenemu gledalcu veliko prezgodaj napove možni razplet. Prizor, v katerem se junak odpelje s kmetije in za seboj pusti družino, je fino zmontiran, oziroma združen s poletom raketoplana v vesolje, a to je obenem točka, na kateri me je prvič zmotila glasba proslavljenega Hansa Zimmerja, ki je v tem delu enostavno preveč sugestivna, da ne rečem bombastična. Podobno pomanjkanje subtilnosti pri doziranju glasbe pride do izraza še nekajkrat, a v tej sekvenci je, kot rečeno, najbolj moteče.

A na srečo film z vzletom raketoplana v vesolje zadiha s polnimi pljuči in gledalca dokončno posrka v zgodbo. Mogoče je malce zlobno če za ta najdaljši in najzanimivejši del filma primerjam s Cuarónovo Gravitacijo (ki je po moji oceni ponudila boljšo dramaturgijo), kar je spet neločljivo povezano z krajšo/daljšo minutažo in veliko bolj ambiciozno zastavljeno zasnovo Medzvezdja. Kakorkoli, ta osrednji del, v katerem McConaughey in ekipa raziskujejo potencialne človeške habitate in zraven laičnemu gledalcu približajo idejo potovanja skozi črne luknje, ter pojasnijo funkcioniranje nekaterih fizikalnih zakonov v izvenzemeljskem okolju je etapa, ki nudi največ užitkov.  Ta odličen osrednji del nekoliko skazi le neprepričljiv zaplet z Dr. Mannom (Matt Damon), ki je pred tem večkrat omenjen kot eden najbistrejših umov, kar jih je človeštvo kdajkoli imelo. Razumem, da se človek po dolgih letih samote spreminja, a od nekoga, ki naj ni imel tako visok inteligenčni količnik, vseeno ne pričakujemo, da v funkciji stopnjevanja suspenza počne takšne neumnosti. 

In tako smo prišli  do zadnje tretjine filma, v kateri se počasi začnemo izgubljati v črnih luknjah in teorijah relativnosti, s katerimi Nolan in druščina želijo utemeljiti neke vrste happyend, ki smo ga na koncu deležni.  Pri tem je realnost takšnega scenarija še najmanj moteča, saj večina gledalcev k filmu pristopa z zelo površnim ali ničnim poznavanjem tega znanstvenega področja. Zame torej ni sporno, kaj je in kaj ni možno, ampak predvsem to, da se Nolan & Nolan odločita usode svojih junakov povezati na takšen način. Ne zadovoljita se samo z melodramatično resolucijo odnosa na relaciji hčerka-oče, ampak celo Anne Hathaway z zaključnimi kadri postavijo pred nagrobni spomenik človeka, ki ga je ljubila in brodolomcu McConaugheyju izročijo njen novi naslov. 

Medzvezdje je tiste sorte film, ki igralcem ne ponuja veliko prostora za razvoj karakterja. Tudi v McConaugheyjevem primeru ne, ki svoje delo opravi v skladu s standardi, ki se jih drži v nekaj zadnjih letih. Hollywood je z njegovim angažmajem znova pokazal, da vloge v največjih blockbusterjih lahko dobijo samo aktualne zvezde, kar na neki točki nedvomno pripelje do zasičenosti publike z določenim obrazom. Mlada Mackenzie Foy je po moji oceni najbolje izkoristila svojo priložnost, vsi ostali pa ostanejo na nivoju korektnega, a povsem neizrazitega igralskega nastopa. Na koncu vseeno želim poudariti, da je Medzvezdje spodobna filmska izkušnja, ki kljub epski dolžini mine presenetljivo hitro. Filmu resda primanjkuje nekaj globine in čustvene prepričljivosti, a o tem, med zatopljenostjo v dogajanje na platnu, gotovo ne boste imeli časa razmišljati. (-4) 

Ocena:

Let the Fire Burn (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Dokumentarni, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Jason Osder
Igrajo: Birdie Africa, Ramona Africa, Wilson Goode, William Brown III

Vsake toliko časa se moje brskanje po festivalski ponudbi na vseh krajih in koncih obrestuje z odkritjem kakšnega zanimivega naslova, ki je po nekem naključju šel mimo mene, ali moji priljubljeni viri o njem niso poročali. Najbolj zanesljiva izbira so praviloma nagrajeni naslovi uglednih, a medijsko manj izpostavljenih festivalov, kot je npr. Tribeca. Na seznamu lanskoletnih nagrajencev tega newyorškega festivala se je znašel dokumentarec Let the Fire Burn, ki je prejel priznanje za najboljšo montažo, režiser Jason Osder pa je prejel nagrado za najboljšega novega avtorja.

Osder se s svojo debitantsko stvaritvijo pod drobnogled vzame zelo odmeven dogodek iz  leta 1985, ki je mobiliziral celotno ameriško javnost in sprožil žolčne debate. Nekje sredi maja 1985 je filadelfijska policija krenila v akcijo, ki je za cilj imela izselitev članov radikalnega črnskega gibanja MOVE iz njihove baze v eni izmed filadelfijskih delavskih četrti in aretacijo tistih, za katere so bili izdani priporni nalogi. Že prej je bilo jasno, da se člani gibanja ne bodo prostovoljno predali, zato so oblasti pred začetkom akcije evakuirale prebivalce iz sosednjih stanovanjskih objektov. Napad se je začel z zalivanjem stavbe z vodni topovi in solzivcem, nedolgo zatem so odjeknili prvi streli. V uradnem policijskem poročilu je zapisano, da so prve naboje izstrelili pripadniki gibanja, policija pa naj bi zgolj odgovorila na te provokacije. Od tu naprej so stvari ušle izpod nadzora, epilog ponesrečene policijske akcije pa je naslednji: 11 ljudi je umrlo (med njimi pet otrok), 61 družin pa je ostalo brez strehe nad glavo v požaru, ki je povsem uničil več stanovanjskih blokov. Za boljše razumevanje tragičnega dogodka nas Osder pelje v preteklost, v leto 1978, ko so se pripadniki gibanja MOVE in njihov karizmatični voditelj John Africa prvič spopadli z lokalno policijo. V incidentu je življenje izgubi policist in odnosi med člani gibanja in lokalno policijo so od takrat bili izjemno napeti. 

MOVE je leta 1972 ustanovil John Africa, človek brez formalne izobrazbe, ki je okoli sebe zbral ljudi, pretežno Afroameričane, ki so bili pripravljeni slediti njegovim radikalnim idejam. Te sprva sicer niso bile tako ekstremne, saj se je gibanje zavzemalo za življenje v sodelovanju z naravo, oziroma življenje, kakršno so živeli naši daljni predniki. Člani gibanja so živeli v komunah, v katerih je vsakršna oblika znanosti in tehnologije (tudi medicina) bila prepovedana. Vsi člani gibanja so sledili zgled svojega voditelja in svoje priimke spremenili v Africa, otroci so smeli uživati samo presno, nepredelano hrano, do vstopa v puberteto niso imeli smeli nositi oblačil. Stališča gibanja so se po prvih nesporazumih z oblastjo začela zaostrovati, nestrinjanja pa so dosegla prvi vrhunec leta 1978, ko je v spopadih umrl policist, devet pripadnikov gibanja pa je končalo za zapahi (razpon zapornih kazni: od 30 do 100 let). Za razumevanje samega filma je pomembno akceptirati zgodovinski trenutek, v katerem je vzniknilo gibanje MOVE; Filadelfija je imela rasističnega župana Franka Rizza, med samimi policisti je bilo veliko takih, ki so k delu pristopali s podobno miselnostjo. Filmar v takšnih okoliščinah ima zahtevno delo, saj mora tragični dogodek osvetliti iz več perspektiv in pri tem ohraniti čimbolj nevtralno držo. Jasonu Osderju je uspelo iz najrazličnejših video arhivov izbrskati posnetke, ki gledalcu pokažejo tudi manj prijetno podobo gibanja MOVE in njihovo netaktnost pri širjenju idej v domačem okolju. Dokumentarec zelo uspešno poveže ključne dogodke v odnosih med gibanjem in oblastjo, ter jasno izriše naraščajoče sovraštvo in napetosti med gibanjem in policijo, ki so v končnici pripeljale do tragedije. V tem smislu filmu deluje dvosmerno, saj mu na enem nivoju uspe lepo prikazati nestrpnost okolja do drugačnosti in drugačnih, oziroma reakcijo le-tega na skupino ljudi, ki jih večina doživlja kot nekakšen tujek, ki ga je potrebno odstraniti. V drugi smeri film izriše brezkompromisno izključnost gibanja, odsotnost vsakršne želje za prilagajanje bivalnem okolju in pomanjkanje mehkobe  v prenašanju svojih idej na someščane. Z mnogimi dejanji in ukrepi je gibanje le dolivalo olje na ogenj in na ta način pravzaprav sprovociralo moralno nesprejemljivo reakcijo policije. Mislim, da film odlično naslavlja izjemno kompleksna vprašanja povezana s človekovimi pravicami in poskuša ugotoviti, kdaj uveljavljanje pravic ene skupine ali posameznika prinaša kršitev pravic druge skupine ali posameznika. Režiserju Jasonu Osderju in montažerju Nelsu Bangerterju je uspelo zmontirati odličen film in pokazati, da se zanimive zgodbe lahko povedo tudi brez ene same minute originalno posnetega materiala. Film je namreč v celoti sestavljen iz arhivskih posnetkov in to je posebnost, ki na najboljši način izpostavi pomen montaže pri oblikovanju končnega izdelka.

Ocena:

LIFFE 2014 - 2. DEL

Z drugim delom zapisa posvečenega 25. Liffu predstavljam najzanimivejše filme v sekcijah Panorama, Predpremiere in Ekstravaganca. Predstavitev vseh filmov s podrobnimi opisi in napovedniki najdete na uradni spletni strani festivala, vključno s filmi iz programskih sklopov ki jih tu nisem omenjal (Kinobalon, Posvečeno, Retro: Veliko platno, Evropa na kratko).

Panorama

Najzanimivejši film naslovne sekcije je po moji oceni dokumentarec Pogled tišine, Joshue Oppenheimerja, ki je navdušil s Teatrom ubijanja, enim izmed največkrat nagrajevanih dokumentarcev v zadnjem obdobju.  Oppenheimer se z novim dokumentarcem vrača na prizorišče zločina (dobesedno) in se po prikazu indonezijskega genocida iz perspektive rablja loteva istega vprašanja iz perspektive ene izmed žrtev. 

Takoj za njim bi uvrstil dramo Burgundski vojvoda angleškega režiserja Petara Stricklanda, ki nase opozoril s Kriki groze v zvočnem studiu, bolj zagreti filmski navdušenci pa so registrirali tudi njegov zelo solidni prvenec Katalin Varga. S svojim tretjim filmom Anglež nadaljuje z analiziranjem temačnejših odtenkov človeškega značaja, tokrat skozi prikaz neobičajnega razmerja med premožno gospodarico in njeno služkinjo. 

Ljubezen je čudna reč nadaljuje seciranje tem,  ki jih je Ira Sachs obravnaval že v odmevnem Keep the Lights On.  V ospredju so znova življenjske tegobe gejevskega para, med glavne adute filma pa nedvomno velja uvrstit oba igralca v glavnih vlogah (John Lithgow in Alfred Molina).

Otok ljubezni je film, s katerim se priznana bosanska režiserka Jasmila Žbanić (Grbavica, Na poti) odmika od tematiziranja povojnih travm in se obrača k nekoliko lahkotnejšim motivom. Zgodba spremlja počitnice bosansko-francoskega zakonskega para na Jadranu, ki razkrijejo razpoke v na videz idealnem zakonu. V tej sekciji se bosta zavrtela tudi filma dveh srbskih debitantov: Nikogaršnji otrok scenarista in režiserja Vuka Rušmovića pripoveduje zgodbo o divjem otroku, ki so ga nekaj let pred vojno v bosanskih gorah našli lovci in ga odpeljali v sirotišnico v Beograd, Barbari Ivana Ikića pa govori o odraščanju problematičnega najstnika v beograjskem predmestju. Oba filma na kontu že imata nekaj mednarodnih priznanj in zanimivo bo videti, v kakšni forma sta mlada srbska ustvarjalca.
O Dvojniku britanskega režiserja Richarda Ayoadeja sem že poročal, zato zainteresirane na tem mestu preusmerjam na moj zapis, ki je bil objavljen pred nekaj meseci. Pregled tega sklopa zaključujem z omembo novega filma madžarskega mojstra absurda in groteske Gyorgyja Palfija, ki v svojem novem filmu Prosti pad predstavi zgodbo iz perspektive samomorilke, ki po skoku s strehe stanovanjskega bloka med padanjem opazuje "normalna" življenja svoji sosedov. 

Predpremiere

V programskem sklopu Predpremiere je odločitev vedno najtežja. Praktično vsem filmom velja nameniti pozornost, a ker vseh ne morem(o) videti, je potrebno določiti prioritete. Vsi seveda imamo svoje favorite, jaz bi pa na prvo mesto postavil velikega canskega zmagovalca Zimsko spanje, najnovejšo stvaritev turškega cineasta Nurija Bilge Ceylana. Gledanje njegovih filmov na velikem platnu je privilegij, ki se mu ob tej priložnosti nikakor ne želim odpovedati. Ceylan je tokrat za izhodišče vzel kratke zgodbe Antona Pavloviča Čehova, preko katerih nas pelje v raziskovanje najintimnejših  kotičkov človeškega značaja in od nas zahteva, da se do dogajanja opredelimo in izvlečemo lastne zaključke. 

Majhno mestece ob Barentsovem morju je kraj, kamor dogajanje svojega najnovejšega filma postavi ruski mojster Andrej Zvjagincev. Režiserjeva estetika v kombinaciji z snemalno lokacijo je tista dejavnik, zaradi katerega je Leviatan najbolje videti na velikem platnu. Pripoved raziskuje položaj majhnega človeka v sodobni Rusiji in sramotno delovanje institucij na ruskem podeželju.  Z velikim veseljem pričakujem tudi norveške Amaterje, saj so moja druženja s filmi Hansa Pettera Molanda vedno bila posebno doživetje in njegov najnovejši film ima vse predispozicije, da postane najbolj zabaven film celotne festivalske ponudbe. Prepričan sem, da kriminala črna komedija v kateri imamo Stellana Skarsgarda, zasneženo norveško pokrajino, norveške, švedske in srbske gangsterje, enostavno ne more razočarati. 

Birdman Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je pred dvema mesecema bil eden izmed najodmevnejših naslovov v Benetkah in film, ki ga od premiere dalje spremljajo izrazito pozitivni vtisi. Film pripoveduje zgodbo bivšega hollywoodskega zvezdnika, ki poskuša realizirati novo ambiciozno gledališko predstavo, ki je najbrž njegova zadnja priložnost za vrnitev na stare pozicije in obuditev njegove usihajoče kariere. 

Celovečerni film z najdaljšim naslovom v vseh liffovskih sekcijah nosi naslov Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, za naslovom se pa skriva  sklepno dejanje pred petnajstimi leti začete trilogije švedskega režiserja  Royja Anderssona, ki na svoj unikaten način opazuje družbo in secira življenje sodobnega človeka. Izkušnjo gledanja Andersonovih filmov ni enostavno opisati z besedami, vsi, ki ste kdaj videli kakšno izmed njegovih del, najbrž veste o čem govorom. Film je prejel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu. 

In ko smo že pri filmih švedskih avtorjev, je priročno omeniti Višjo silo, novi film Rubena Östlunda, enega najvidnejših skandinavskih avtorjev nove garde, s katerim avtor pretresa človekove odzive na nepričakovane, krizne situacije in prevprašuje kodeks viteštva, po katerem naj bi v nevarnih situacijah ravnal časten moški. Ob tem je treba povedati, da letos v programskem sklopu Posvečeno lahko vidimo vse njegove filme. 

O Mamici Xavierja  Dolana je že od premiere v Cannesu in nagradi tamkajšnje žirije bilo povedano in napisano veliko lepih stvari. Dolan je izjemno produktiven režiser, ki je kljub mladosti (25 let) že razvil samosvoj avtorski izraz in pridobil široko bazo spoštovalcev njegovega ustvarjanja.  Kanadski čudežni deček kvaliteto svojih filmov gradi na prepričljivih karakternih študijah: tokrat je v ospredju mati samohranilka, ki se vsakodnevno ubada s težavno vzgojo svojega hiperaktivnega 15-letnega sina. Stvari se obrnejo na boljše, ko se v soseščino preseli nova družina, s katero mati in sin vzpostavijo pristen prijateljski odnos. 

V samemu vrhu moje prioritetne liste se nahaja 20,000 dni na Zemlji, dokumentarni portret glasbenika, ki ga izjemno spoštujem in človeka, ki mi je ponudil veliko glasbenih užitkov. Film v enem samem dnevu življenja Nicka Cava poskuša ujeti njegovo življenjsko filozofijo in vlogo le-te v njegovem kreativnem procesu. 

Številni poznavalci so prepričani, da je Foxcatcher: Boj z norostjo oskarjevski material. Newyorčan Bennett Miller so po velikem uspehu, ki ga je doživel s povprečnim Zmagovalcem, vrača z zgodbo o odnosu med ekscentričnim milijonarjem in rokoborskim prvakom, ki prevzame vlogo njegovega osebnega trenerja. 

Za konec sprehoda skozi sekcijo Predpremiere sem prihranil posladek: G. Turner je biografska zgodba slikarja Josepha M. W. Turnerja v režiji Mika Leigha, enega izmed mojih najljubših Britancev, ki je v glavno vlogo postavil svojega starega znanca in odličnega karakternega igralca Timothyja Spalla, ki je za svoj nastop v Cannesu prejel nagrado namenjeno najboljšemu igralcu.

Ekstravaganca

V tem programskem sklopu, namenjenem drznejšim stvaritvam, ki sodijo v kategorijo t.i. polnočnega kina, sta uvrščena dva filma o katerih sem že poročal. Prvi naslov je izraelska komična grozljivka Veliki, zlobni volkovi (več o filmu tukaj), ki ga ob tako hudi konkurenci lahko mirne duše izpustite. Ravno nasprotno svetujem pri naslovu Otožno razdejanje,  ki je name naredil zelo dober vtis (zapis tukaj) in vsi, ki filma še niso videli, zadaj imajo priložnost za ogled v najboljših možnih pogojih: na velikem platnu, v zatemnjeni kinodvorani. 

Zanimivo gradivo bi lahko bila tudi španska grozljivka Jama, zgodba o petih prijateljih, ki se v iskanju dobre zabave odpravijo na počitnice na otok v španskem Sredozemlju. Kmalu odkrijejo skrito jamo, ki jo želijo raziskati. Ja, saj vem! Za njihovo zdravje bi bilo veliko bolje, če bi ostali na plaži. Zlo za petami je po doslej dostopnih odzivih poleg že omenjenega Otožnega razdejanja najbolj mičen naslov v tej sekciji. Gre za psihološko srhljivko, s katero režiser David Robert Mitchell prevprašuje strahove in negotovosti mladih ljudi, ki se prvič srečujejo s spolnostjo.

LIFFE 2014 - 1. DEL

Prišel je november, mesec v katerem na sočni strani Alp iz omar vlečemo toplejša oblačila, filmski navdušenci pa zavzeto pregledujemo  Liffovske sekcije, poskušamo uskladiti termine in optimizirati sezname osebnih favoritov. Festivalska zgodba zdaj traja že četrt stoletja in tudi ob svojevrstnem jubileju Liffe prinaša večino najodmevnejših filmskih zgodb tekočega leta. Na Filmskem kotičku se znova podajamo na sprehod skozi  programsko ponudbo, v kateri najdemo  98 celovečernih in 21 kratkih filmov, v času trajanja festivala, od srede, 12., do nedelje, 23. novembra, bodo objavljeni tudi zapisi, posvečeni posameznim naslovom. Zaradi časovne stiske bom o nekaterih naslovih poročal šele po koncu festivala, vse tja do konca tekočega meseca.  

Perspektive

V uradni tekmovalni sekciji, rezervirani za mlade režiserje, je letos uvrščeno 10 filmov, eden izmed teh pa bo na koncu nagrajen z vodomcem, glavno nagrado festivala. Med deseterico  sta dva filma, ki zasedata visoka mesta na mojih prioritetnih listah. Prvi je Pleme, celovečerni prvenec ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpickega, eden izmed vidnejših naslovov v letošnjem festivalskem obtoku, ki med številnimi nagradami ima tudi veliko nagrado Tedna kritike iz Cannesa. Pleme je krimi drama brez dialogov, ki v vloge glavnih protagonistov postavi gluhoneme mladostnike, večina sodelujočih pa so naturščiki s tovrstno disfunkcijo. Glavni junak Sergej tako nekega dne pride v novo okolje, internat za gluhoneme, v katerem pride v stik s Plemenom,  organizirano skupino, ki se ukvarja s kriminalom in prostitucijo. Drugi film je zmagovalec festivala Sundance in drugi celovečerec 29-letnega ameriškega režiserja in scenarista Damiena Chazelleja. Ritem norosti je glasbena drama, ki spremlja mladega in obetavnega bobnarja, ki ne želi postati zgolj povprečen glasbenik, temveč eden izmed najboljših v svojem poslu. Svoje načrte poskuša uresničiti s pomočjo brutalnega glasbenega učitelja, ki je pripravljen storiti vse, da iz svojih varovancev izvleče maksimum. Glasbena grozljivka, z J. K. Simmonsom v vlogi fanatičnega učitelja, je po moji oceni sigurna stava, v sestavljanju festivalskega stavnega listka. 

Takoj za najodmevnejšo dvojico bi uvrstil Veliko hišo, igrani prvenec brazilskega režiserja Fellipeja Barbose, ki delno avtobiografsko zgodbo o odraščanju nadgradi z vedno aktualno problematiko velikih socialnih razlik in rasizma v njegovi domovini. Nekaj pozornosti bo pritegnila tudi nagrajevana norveška drama Slepa, v režiji Eskila Vogta, režiserskega debitanta, ki se je v svetu gibljivih slik najprej uveljavil kot scenarist in sicer pri dveh odmevnih stvaritvah bolj znanega rojaka Joachima Trierja (Repriza, Oslo, 31. avgusta).  Najboljše priporočilo za avstrijsko srhljivko Lahko noč, mamica je dejstvo, da jo je skupaj s Severinom  Fialo režirala Veronika Franz, uveljavljena scenaristka in življenjska sopotnica velikega Ulricha Seidla. Protagonista zgodbe sta desetletna dvojčka in njuna mama, ki se po plastični operaciji domov vrne z glavo v povojih. Sprememba v njenem vedenju je tako radikalna, da dvojčka začneta dvomiti v identiteto osebe pod povoji. Mrhovinar je predstavnik ameriške neodvisne produkcije in sklepno dejanje  "živalske trilogije" Joela Potrykusa, ki nam prinaša zgodbo o nepomembnem uslužbencu, ki se v imenu revežev poda v boj zoper korporativno Ameriko.  Naši južni sosedje so nam poslali vojno dramo Številka 55 režiserja Kristijana Milića, ki je na letošnjem festivalu v Pulju prejel kar osem zlatih aren.

Kralji in kraljice

Programski sklop Kralji in kraljice prinaša nove stvaritve uveljavljenih mojstrov sodobnega filma in med njimi se po pričakovanjih skriva nekaj izjemno zanimivih naslovov. Med naslovi ki me osebno najbolj zanimajo bi najprej izpostavil dramo Čarlijeva dežela, novo stvaritev Rolfa de Heera, avstralsko-nizozemskega režiserja, ki v svoji filmografiji ima nekaj odličnih filmov. Verjetno ste videli kakšno izmed njegovih najvidnejših stvaritev kot so: Bad Boy Bubby (1993), The Tracker (2002),Ten Canoes (2006)… Režiser v svojem tretjem sodelovanje z  aboriginsko igralsko legendo Davidom Gulpililom še enkrat secira običaje in kulturo avstralskih staroselcev, ter prevprašuje vpliv belskih zakonov na njihova življenja. Najbolj iskani človek je tretji celovečerec Antona Corbijna, nizozemskega režiserja z londonsko adreso, ki se je po uspehu na področju glasbenega videa uspešno presedlal med filmske režiserje. Iztočnica je bil Carrejev vohunski roman, dogajanje pa se vrti okoli preiskave osumljenca, ki prihaja iz vrst nemške islamske skupnosti. Corbijnov  film je obenem priložnost za občudovanje igralskih kvalitet P. S. Hoffmana, v eni njegovih zadnjih vlog. Novi film enega najtrofejnejših indonezijskih režiserjev Lava Diaza nosi naslov Odmevi preteklosti in čeprav letošnji dobitnik zlatega leoparda deluje sila zanimivo, verjamem, da bo tako kot zame, za večino največja ovira epska dolžina (338 minut). 

Avstrijski dokumentarec V kleti je novi film Ulricha Seidla, ki nam ob tej priložnosti v svojem značilnem slogu razkriva aktivnosti, ki jih njegovi sonarodnjaki izvajajo v svojih kleteh. Že sama ideja v kombinaciji z Seidlovo reputacijo je več kot dovolj tehten razlog za ogled. V tej sekciji najdemo tudi Sol zemlje, še en dokumentarec Wima Wendersa, ki je tokrat v sodelovanju s priznanim fotografom Julianom Salgadom posnel biografski portret njegovega očeta Sebatisaa Salgada. Za kraljico in domovino, ki ga podpisuje  danes 81-letni John Boorman, avtor klasik kot so Čistina (1697) in Odrešitev (1972), prinaša kronološko nadaljevanje avtorjeve klasike Upanje in slava, ki je leta 1988 prejel  pet nominacij za nagrado oskar. Sprehod skozi to sekcijo zaključujem z omembo zadnjega filma lani preminulega Alekseja Germana. Težko je biti bog je 170 minut dolga adaptacija kultnega zf romana bratov Strugacki in ena izmed najbolj nekonvencionalnih stvaritev v tokratni festivalski ponudbi. Naj obenem omenim, da bomo letos v sklopu  sekcije Posvečeno lahko videli še preostalih pet celovečercev istega režiserja, ki nedvomno sodi med najbolj unikatne predstavnike ruske kinematografije.

V pripravi drugi del prispevka s predstavitvijo sklopov:

PREDPREMIERE, PANORAMA in EKSTRAVAGANCA