Beast (2017)

Jessie Buckley in Beast (2017), Photo: Imdb

Slovenski naslov: Zver 

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Žanri: krimi, drama, misterij

Dolžina: 107' ,  Imdb 

Režija: Michael Pearce

Scenarij: Michael Pearce

Igrajo: Jessie Buckley, Johnny Flynn, Geraldine James, Trystan Gravelle, Oliver Maltman, Charley Palmer Rothwell

Moll Huntford je potrebovala nekaj časa, da premaga tesnobo in nelagodje, namesti nasmeh na obraz in stopi na vrt za družinsko hišo, pred zbrano množico sorodnikov in prijateljev, ki so se tu zbrali ob njenem rojstnem dnevu. Nekaj časa ji je uspevalo ohranjati koncentracijo, a nato je prišla sestrina zdravica, po kateri je Moll ponovno prevzel občutek odrinjenosti in manjvrednosti, ki ga običajno čuti v družbi najbližjih. Dovolj, da slavljenka zapusti lastno rojstnodnevno zabavo in poišče primernejšo družbo v lokalni diskoteki. Mlada ženska, rojena in vzgojena na izoliranem britanskem otoku Jersey (teritorij je nekoč pripadal Franciji), je odvihrala v noč in s tem prevzela nekaj tveganja, saj na otoku na mlade ženske preži serijski morilec, ki je ravno te dni izbral že četrto žrtev v zadnjih nekaj mesecih. Zdanilo se je že, ko se je v družbi mladeniča, ki ga spoznala tisti večer, vračala domov. In ta je v jutranjih urah, na skritem delu paže sklenil vzeti svojo »nagrado.« Tudi na silo, če je potrebno in Moll se je naenkrat znašla  v sila neprijetnem položaju. Kdo ve, kako bi se vse skupaj končalo, če mimo s puško na ramenu ne bi prikorakal Pascal in jo rešil iz krempljev nasilneža. 

Nekaj prvinsko privlačnega je na njenem rahlo zanemarjenem plavolasem rešitelju, s katerim se Moll na zgražanje celotne družine, v prvi vrsti posesivne matere, zaplete v romantično razmerje. Ko jo nedolgo zatem eden izmed detektivov pri lokalni policiji seznani s Pascalovo problematično preteklostjo in celo zatrdi, da se njen novi fant nahaja na samem vrhu seznama osumljencev v preiskavi nedavnih umorov, zgodba še bolj odločno zapluje v vode psihološkega erotičnega trilerja. »V postelji s sovražnikom« je v rokah zanesljivega pripovedovalca vedno zanimiv motiv in Zver je film, ki gledalca s tem prejemom drži na trnih do samega konca. Bafta za najboljši celovečerni prvenec je nedvomna potrditev potenciala debitanta Michaela Pearcea, ki se z naslovnim pridružuje skupini obetavnih britanskih mladih ustvarjalcev kot so William Oldroyd (Lady Macbeth), Rungano Nyoni (I Am Not a Witch), Francis Lee (God’s Own Country) in Hope Dickson Leach (The Levelling). Pearce svojo barko ves čas spretno krmari med dvomom in zaupanjem, se igra z našimi pričakovanji in postopoma razkriva resnico o dveh ključnih protagonistih. Zver je v osnovi prepričljiva in  kompleksna karakterna študija glavne junakinje v navdihnjeni interpretaciji irske pevke in igralke Jessie Buckley, ki nas s svojo izjemno ekspresivnostjo posrka v ponotranjeno seciranje najbolj skrivnih kotičkov njenega karakterja. 

Ocena

Les garçons sauvages (2017)

aka The Wild Boys

Mathilde Warnier in Les garçons sauvages (2017)

Slo naslov: Divji fantje

Angleški naslov: The Wild Boys

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 110',  Imdb

Žanri: avantura, drama, fantazijski

Režija: Bertrand Mandico

Scenarij: Bertrand Mandico

Igrajo: Sam Louwyck, Pauline Lorillard, Vimala Pons, Diane Rouxel, Anaël Snoek, Mathilde Warnier, Elina Löwensohn

[SLO]

Fantastična, romantična, sanjska, nedrealna, erotična pustolovščina o prevzgoji divjih fantov, ki z vzgojiteljem, čudaškim in nasilnim kapitanom, odplujejo na čudežni otok, porasel z bujno, nadnaravno vegetacijo. Jules Verne sreča Williama Burroughsa, ki sreča Josepha Conrada, pa Rainerja Wernerja Fassbinderja, Kennetha Angerja, Josepha Von Sternberga, Wakamatsuja Kojija … -Kino Otok

[ENG]

At the beginning of the 20th century on the island of La Réunion, five adolescents of good family, enamored with the occult, commit a savage crime. A Dutch Captain takes them in charge for a repressive cruise on a haunted, dilapidated sailboat. Exhausted by the methods of the Captain, the five boys prepare to mutiny. Their port of call is a supernatural island with luxuriant vegetation and bewitching powers. -Written by Ecce Films

Ocena

Boarding School (2018)

Nadia Alexander and Luke Prael in Boarding School (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: misterij, grozljivka

Dolžina: 111' ,  Imdb 

Režija: Boaz Yakin

Scenarij: Boaz Yakin

Igrajo: Luke Prael, Sterling Jerins, Nadia Alexander, Will Patton, Tammy Blanchard, Samantha Mathis

Jacob je najstnik nemirnega sna. Nočne more so tako intenzivne, da fantova mama po eni izmed njegovih kričečih nočnih epizod celo dahne: »Ubila te bom!« Nič objema, nič tolažbe, in ob takšni družinski dinamiki se zdi, da za njegovo stanje več sočutja premore očim. Morda so fantove more povezane z nedavno smrtjo babice, s katero družina ni imela stikov. Po smrti v njegove roke pride kovček z babičinimi osebnimi stvarmi. In ko ga očim nedolgo zatem zaloti našminkanega, v babičini modri obleki, odločitev je sprejeta. Fanta odpeljejo v internat, kjer bo dobil potrebno izobrazbo in »prevzgojo.« Internat stoji na izoliranem kraju, obdan z visokimi zidovi in varnostnikom, ki skrbi, da tisti, ki pridejo noter, ne morejo tako enostavno priti ven. Za učni načrt in disciplino maloštevilne druščine, v kateri je poleg Jacoba še njegov cimer Phil (njegov obraz je povsem uničil požar), mlada spogledljivka in manipulatorka Christine, posvojena dvojčka, fant s Tourettovim sindromom, debelušni avtist…, skrbi ekscentrični profesor Holcomb in njegova desna roka, privlačna gospa Holcomb.

Tammy Blanchard in Boarding School (2018), Foto: Imdb

To je osnovni zaplet osmega celovečerca ameriškega režiserja Boaza Yakina, ki je v dosedanji karieri snemal vse od romantičnih dram z Renée Zellweger (A Price Above Rubies, 1998), do akcijskih trilerjev z Jasonom Stathamom (Safe, 2012). Yakin je po lastnem scenariju posnel film, ki posrečeno kombinira motive odraščanja in prevpraševanja (seksualne) identitete z elementi grozljivke. Nelagodje je najprej vzpostavljeno preko Jacobove neobičajne povezanosti z babico (iz flashbackov izvemo, kako je kot mlada ženska v času nacizma na inovativno krvav način preživela poskus posilstva). Razkritje resnične identitete čudaškega profesorja in »storitve,« ki jo »zaskrbljenim« staršem ponuja ustanova ki jo vodi, poskrbi za ne povsem prepričljiv, a vseeno zanimiv preobrat. Yakin na srečo ne poseže po nesmiselnem nizanju BU! momentov, ki so nekako standardni prejemi večine novodobnih ameriških grozljivk, ampak zgodbo raje pelje v sfero surrealno morastega in občasno seksualno eksplicitnega prevpraševanja adolescence. Ugaja predvsem lahkota, s katero se film loteva Jacobovih primarnih nagonov in v njih celo uspeva vgraditi dobro tempirane duhovite elemente. Med pluse prištevam še zanimivo zastavljene stranske like (posebej zanimiva je mlada koketa Christine) in režiserjev občutek za ritem – zgodba v nobenem trenutku ne izgubi zagona in temu primeren je bila tudi moja zainteresiranost za nadaljnji razvoj zgodbe. Škoda je le, da Yakin na koncu nekoliko podvomi vase in našo pronicljivost, ko se v konstrukciji razpleta z nekaj prizori spusti v nepotrebno pojasnjevanje že prej jasno nakazanih podrobnosti. Boarding School je pod črto povsem korekten izdelek, ki je glede na mlačen sprejem pri publiki in kritiki, presegel moja pričakovanja.  

Ocena

Can You Ever Forgive Me? (2018)

Richard E. Grant and Melissa McCarthy in Can You Ever Forgive Me? (2018), Photo: Mary Cybulski, © 2018 Twentieth Century Fox

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 106',  Imdb

Žanri: biografija, komedija

Režija: Marielle Heller

Scenarij: Nicole Holofcener, Jeff Whitty

Igrajo: Melissa McCarthy, Richard E. Grant, Dolly Wells, Jane Curtin, Ben Falcone, Anna Deavere Smith, Stephen Spinella

Izvrstni prvenec Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, 2015) je Marielle Heller pozicioniral visoko na seznam ameriških mladih, perspektivnih avtoric in mnogi s(m)o z zanimanjem čakali njen naslednji korak. Tri leta kasneje smo dobili Can You Ever Forgive Me?, biografsko zgodbo ameriške pisateljice Leonore Carol 'Lee' Israel, ki se je v literarnem vesolju uveljavila s pisanjem biografij slavnih oseb. Ko jo spoznamo, je njena slava že povsem zbledela: njene knjige v knjigarnah ponujajo s 75% popustom, njen bančni račun je prazen, njen stanodajalec je nejevoljen zaradi neplačanih najemnin. Lee je brez ficka, saj ne more plačati niti zdravil za njeno mačko, edino živo bitje, ki ji še nekaj pomeni v življenju. Pisateljska blokada, težek karakter in alkohol so jo spravili v sila nezavidljiv položaj. Avtorica, ki je nekoč celo imela knjigo na seznamu literarnih uspešnic uglednega New York Timesa, se je znašla na samem dnu.

In potem se je zgodilo. Lee je zbirala gradivo za roman o njeni najljubši pisateljici Fanny Brice in po naključju odkrila v knjigo skrito pisateljičino pismo. Zanj ji je v eni izmed newyorških knjigarn uspelo iztržiti lep kupček denarja in to je bil začetek kariere ponarejevalke pisem slavnih avtorjev, za katere so premožni zbiratelji plačevali mastne denarce. Hellerjeva je po scenariju scenarističnega tandema Nicole Holofcener-Jeff Whitty (izhodišče so bili memoari resnične Lee Israel), posnela karakterno študijo junakinje, ki ni nikoli najbolje razumela z okolico. Ženske, ki se je brez zadržkov spuščala v debate in brez dlake na jeziku kritizirala vse in vsakogar. Za sabo je običajno puščala porušene mostove in vedno bolj drsela v izolacijo. Film se v največji meri fokusira na njene ponarejevalske podvige in razmerje z njenim homoseksualnim prijateljem Jackom Hockom, ki na neki točki postane partner v njeni majhni, nekaj časa zelo donosni prevarantski shemi. Can You Ever Forgive Me? je film, ki na praktično vseh nivojih doseže soliden rezultat, a obenem v nobenem segmentu ne ponudi nič, kar bi ga dvignilo na nivo resnične filmske mojstrovine. Razen nadpovprečne dobre igre Melisse McCarthy in Richarda E. Granta je malo stvari, ki bi jih bilo vredno posebej izpostaviti. Glede na število nominacij za najrazličnejše nagrade je očitno, da je Marielle Heller naredila korak naprej v svoji karieri. Toda prepričan sem, da navkljub lovorikam in toplemu sprejemu kritikov, pogled z ustrezne časovne distance (ko se poleže ves prah okoli nagrad), ne bo tako rožnat. 

Ocena

Les fantômes d'Ismaël (2017)

aka Ismael's Ghosts

Mathieu Amalric and Marion Cotillard in Les fantômes d'Ismaël (2017)

Slo naslov: Ismaelovi duhovi

Angleški naslov: Ismael's Ghosts

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 114' ,  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Arnaud Desplechin

Scenarij: Arnaud Desplechin, Julie Peyr 

Igrajo: Mathieu Amalric, Marion Cotillard, Charlotte Gainsbourg 

[SLO]

Ismael Vuillard je režiser. Ravno je sredi filma o Ivanu, nenavadnem diplomatu, ki ga je navdihnil njegov brat. Skupaj s tastom in mentorjem Bloomom Ismael še vedno žaluje za ženo Carlotto, ki je pred dvajsetimi leti brez sledu izginila. Vseeno pa si je nedavno ustvaril novo življenje s Sylvio. A nekega dne se Carlotta vrne od mrtvih ... Arnaud Desplechin virtuozno preplete različne pripovedne niti v hipnotično, impulzivno in večplastno zgodbo o režiserju, ki ga preganjajo duhovi iz preteklosti. -Fivia/Cenex

[ENG]

Twenty-one years ago, she ran away. And twenty-one years later, Carlotta (Marion Cotillard) is back from the void. But Ismael (Mathieu Amalric) has been busy rebuilding a life for himself with Sylvia (Charlotte Gainsbourg) and working on his next feature film. As Ismael's trials and tribulations unfurl, so too do those of his film's protagonist: the idle, funny and reckless diplomat Ivan Dédalus (Louis Garrel). The character is a nod to the ghost of another of Desplechin's creations, the brother of Paul Dédalus, three-time hero of "My Sex Life - or How I Got Into an Argument," "A Christmas Tale" and "My Golden Days." A film within a film - and then some, Desplechin layers narrative upon narrative. With ISMAEL'S GHOSTS, Desplechin returns once more to the past, creating film after film as his way of stepping back in time, and proving yet again that his brand of genius lies in his ability to find light in the darkest of places. -Written by Magnolia Pictures

Ocena

Novitiate (2017)

Margaret Qualley in Novitiate (2017), © 2017 - Sony Pictures Classics

Slo naslov: Noviciat

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 123' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Maggie Betts

Scenarij: Maggie Betts

Igrajo: Margaret Qualley, Melissa Leo, Lisa Stewart, Rebecca Dayan, Alyssa Brindley

[ENG]

Spanning over a decade from the early 1950s through to the mid-60s, NOVITIATE is about a young girl's first initiation with love, in this case with God. Raised by a non-religious, single mother in rural Tennessee, a scholarship to Catholic school soon finds Cathleen drawn into the mystery and romanticism of a life devoted to the worship and servitude of God.

With the dawn of the Vatican II era, radical changes in the Church are threating the course of nuns' lives. As she progresses from the postulant to the novitiate stage of training, she finds her faith repeatedly confronted and challenged by the harsh, often inhumane realities of being a servant of God. Cathleen finds herself struggling with issues of faith, sexuality, and recent changes in life of the Church. -Official site

Ocena

Nancy (2018)

Andrea Riseborough in Nancy (2018), Photo: Eon Productions

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA 

Jezik: angleščina 

Leto: 2018

Žanri: drama, misterij, triler 

Dolžina: 85',  Imdb 

Režija: Christina Choe

Scenarij: Christina Choe

Igrajo: Andrea Riseborough, Ann Dowd, J. Smith-Cameron, Steve Buscemi, John Leguizamo

Nancy je ženska v tridesetih, še vedno samska, z nestalno zaposlitvijo nadomestne medicinske sestre. To v praksi pomeni, da jo agencija za nekaj dni na mesec na ali nekaj ur tedensko pošilja v manjše zobozdravstvene ordinacije, ki občasno potrebujejo nadomestno osebje. Nancy takšen režim v resnici ustreza, saj skrbi za mamo s hudo obliko Parkinsonove bolezni, ki brez njene pomoči praktično ne more funkcionirati. Njun odnos bi težko opisal kot ljubeč: slabovoljna mati je do hčerke pogosto zajedljiva in nerazumevajoča, hčerka pa ji vrača z enako mero. 

Nancy v resnici želi postati pisateljica, vendar kupi pisem z zavrnitvami založniških hiš in najrazličnejših literarnih publikacij govorijo, da od te moke najbrž ne bo kruha. Hladen odnos z materjo in številne zavrnitve so morda eden od razlogov, da Nancy večino časa preživi na spletnih forumih in izmišlja zgodbice, s katerimi poskuša pritegniti pozornost drugih ljudi. V vsem tem je še najbolj zanimivo, da za njenimi izmišljenimi zgodbicami in ostalimi lažmi najpogosteje ni nobene skrite agende. 

Popotovanju po Severni Koreji je laž, s katero pokuša impresionirati sodelavce, lažni nosečniški trebuh pa precej neroden poskus zbliževanja s moškim, s katerim se je pred tem dobro razumela v virtualnem svetu. Nancy s svojo pojavo (nemarno razpuščenimi črnimi lasmi, velikimi očmi in bledim obrazom), izmišljotinami in motivacijo, ki jo ni vedno enostavno popredalčkati, oddaja vibracije, ob katerih se človek, morda neupravičeno, počuti nekoliko nelagodno. 

Ta občutek je še močnejši, po nenadni smrti matere, saj Nancy le nekaj dni zatem na tv-ju opazi prispevek o starših, ki že 30 let pogrešajo hčerko. V oddaji pokažejo portret ženske v tridesetih, ki je projekcija tega, kako bi ugrabljenka izgledala danes in s katero Nancy očitno ima nekaj podobnosti. Dovolj, da Nancy začne razmišljati, da je prav ona ugrabljena deklica, vzame telefon in pokliče zakonca, ki že tri desetletja poskušata ugotoviti, kaj se zgodilo z njuno potomko.

Andrea Riseborough, J. Smith-Cameron & Steve Buscemi in Nancy (2018), Photo: Eon Productions

Debitantski celovečerec ameriške režiserke in scenaristke Christine Choe prinaša še eno prepričljivo in nadvse zanimivo preobrazbo angleške igralke Andree Riseborough. Njena (anti)junakinja je nerodna v interakciji z ljudmi, ujeta v precepu med namišljeno samopodobo, ki jo gradi na priljubljenih kotičkih spleta, in resničnim svetom, v katerem se njeni mali konstrukti podirajo kot hišice iz kart. Zakaj Nancy pravzaprav počne, to kar počne? To je vprašanje, ki najbolj bega v prvem delu filma, v katerem je zgodba podana v ozkem izrezu slike (v razmerju 4:3). Z izbiro formata, barvno paleto in nič kaj privlačnimi interieri Choe učinkovito poudari protagonistkino ujetost u njen mali hermetični svet. 

V drugem delu filma, ko Nancy obišče zakonca, ki sta morda njena starša, dogajanje spremljamo v standardnem širokozaslonskem načinu, barve so toplejše, interieri prijetnejši. V nekaj dneh, ki jih Nancy in zakonca Lynch (odlična J. Smith-Cameron in Steve Buscemi) v čakanju na rezultate testa starševstva preživijo skupaj, se med njimi splete močna vez, ki morda počiva na napačni domnevi. Ena ključnih kvalitet filma je subtilnost, s katero se Cheo poigrava z našo percepcijo glavne protagonistke in zbujanjem občutka, da se v izrečenih neresnicah morda skrivajo tudi nekatere pomembne resnice. Naklonjenost, ki jo zakonca čutita do Nancy (in obratno) je pristna, čeprav se vsi dobro zavedajo, da je vse skupaj morda zgrajeno na lažeh. To nenazadnje potrdi tudi konec – čeprav se zgodba ne konča tako kot bi želeli, čustev se preprosto ne da izbrisati.    

Ocena

Won't You Be My Neighbor? (2018)

David Newell and Fred Rogers in Won't You Be My Neighbor? (2018), © 2018 - Focus Features

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija

Režija: Morgan Neville

Igrajo: Fred Rogers, Joanne Rogers, John Rogers, Junlei Li

[ENG]

Charmingly soft-spoken and yet powerfully incisive expressing his profound ideals, Fred Rogers was a unique presence on television for generations. Through interviews of his family and colleagues, the life of this would-be pastor is explored as a man who found a more important calling to provide an oasis for children in a video sea of violent bombardment. That proved to be his landmark series, Mister Rogers' Neighborhood (1968), a show that could gently delve into important subjects no other children's show would have dared for that time. In doing so, Rogers experienced a career where his sweet-tempered idealism charmed and influenced the world whether it be scores of children on TV or recalcitrant authorities in government. However, that beloved personality also hid Rogers' deep self-doubts about himself and occasional misjudgments even as he proved a rock of understanding in times of tragedy for a world that did not always comprehend a man of such noble character. -Written by Kenneth Chisholm

Ocena

Vice (2018)

Christian Bale and Amy Adams in Vice (2018), Photo: Imdb

Slovenski naslov: Mož iz ozadja

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: biografija, drama, komedija

Dolžina: 132' ,  Imdb 

Režija: Adam McKay

Scenarij: Adam McKay

Igrajo: Christian Bale, Amy Adams, Steve Carell, Sam Rockwell, Alison Pill, Jesse Plemons, Lily Rabe, Tyler Perry, LisaGay Hamilton, Adam Bartley, Justin Kirk 

V enem zgodnejših prizorov v filmu, mladi električar Dick Cheney skupaj s sodelavci opazuje kolega, ki si je po padcu z višine grdo zlomil nogi. Nihče ne ukrepa. Večina jih pravzaprav s ciničnim nasmehom na ksihtih opazuje prizor. »Glej ga, luzerja, kako se je sfukal!« so besede, ki niso izrečene, a nekako obvisijo v zraku. Nekdo izmed vodilnih naposled naroči, naj pokličejo rešilca, ki bo nesrečnika odpeljal v bolnico, delavcem pa je ukazano, naj se vrnejo nazaj na delo. Zdi se, da je Dick nekaj trenutkov premišljeval, da bi bilo človeško ostati ob ponesrečencu vsaj do prihoda reševalnega vozila. A ko nadzornik še enkrat ponovi ukaz, tudi on sprejme pravila igre: nesrečniku pošlje zaničevalen nasmešek in se odpravi nazaj na delo. 

Režiser in scenarist Adam McKay (Voditelj vrača udarec, Velika poteza) nam s prizorom pokaže, da mladi Cheney ni bil človek brez sočutja, ampak nekdo, ki je sprva še bil dovzeten za trpljenje drugih, v določenem smislu pa prizor lahko beremo tudi kot eden od načinov, kako družba (Amerika) oblikuje značaj posameznika. McKay večkrat skače po časovni premici, kombinira dogodke iz obdobja v katerem je Cheney v svojih rokah držal vajeti Amerike z dogodki iz mladosti, ko ta še ni kazal potez, ki krasijo voditelja. Prej nasprotno – mladi Cheney bi najbrž postal niče, pijanček s službo pri elektro podjetju, ki bi ga morda celo doletela usoda siromaka iz začetka zgodbe. 

Na njegovo srečo je ob njem stala žena Lynne, ki je z ultimatom dosegla spremembo in odločilno usmerila Dickovo zgodbo. Lahko bi celo rekli, da gospa Cheney v začetni fazi moževe kariere bila »mož iz ozadja,« ki je z nasveti ključno usmerila njegovo kariero. Ambiciozna gospa Cheney je bila izjemno inteligentna oseba, ki se je dobro zavedala položaja ženske v tedanji družbi. Osebne ambicije je podredila moževemu uspehu, v katerem je znala najti zadoščanje in Dick je znal ceniti njen prispevek – ravno v odnosu z družino, ženo in potomkama (ena hčerka je bila lezbijka) McKay vzpostavi človeško plat portretiranca. 

Christian Bale and Sam Rockwell in Vice (2018), Photo: Imdb

Učenec je sčasoma prerastel učitelja in postal eden najvplivnejših mož v ameriški politiki. Cheney se  je že od prvih pomembnejših korakov pod okriljem Donalda Rumsfelda počutil kot riba v vodi. Bil je zanesljiv in lojalen sodelavec, ki je v maniri šahovskega velemojstra v nastanku vpijal politično znanje. Postopoma je pridobival moč in vpliv in v nekem trenutku postal človek, ki kristalno jasno vidi premike na politični šahovnici in odlično predvideva poteze nasprotnikov. Okoli sebe je zbral sodelavce sposobne odstraniti ali ustrezno prikrojiti zakonske ovire, ki so zavirale uresničitev njegovih ciljev in to so aspekti Cheneyjeve osebnosti, ki jih film učinkovito približa gledalcu. 

McKay je zgodbo postavil v okvire politične satire, kar morda ni najprimernejša strategija za portretiranje človeka, čigar politične poteze v celemu svetu in sami Ameriki v očeh velike večine imajo negativen predznak. Zgodba mestoma sicer ponudi nekaj učinkovitega humorja, ki nekako ni v sozvočju s posledicami odločitev, ki jih McKay s hitrimi rezi vriva v zgodbo in na ta način politične odločitve direktno poveže s prizori mučenja zapornikov in ameriških bomb, ki padajo na otroke v »shithole« deželah (če uporabim terminologijo sedanjega predsednika, ki bo v prihodnosti gotovo dobil svojo filmsko biografijo).

Igralski nastopi celotne zasedbe so na visokem nivoju. V soju žarometov te dni povsem upravičeno uživa odlični Christian Bale, kateremu ekstremne telesne transformacije niso tuje (glej Izginjaje/The Machinist, Brad Anderson, 2004), saj mu je uspelo do najmanjše potankosti ujeti vse fizične aspekte portretiranca. Na tem mestu bilo nepravično zamolčati prispevek mojstra maske in trikratnega oskarjevca Grega Cannoma, ki je v Balovi transformaciji odigral izjemno pomembno vlogo. Cheneyjeva biografija nedvomno ponuja veliko občudovanja vrednih kvalitet, toda na koncu vseeno nisem imel občutek, da portretiranca po dobrih dveh urah veliko bolje poznam. Predvsem zato, ker McKay po moji oceni ne uspe dovolj prepričljivo identificirati Cheneyjevih motivov. Ugotoviti, kaj je to, kar ga žene naprej? Je to materialna korist, občutek moči in pomembnosti, ali kaj tretjega? Odgovori na ta vprašana verjetno niso preprosti, a zagotovo obstajajo.

Ocena

What They Had (2018)

What They Had (2018)

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Elizabeth Chomko

Scenarij: Elizabeth Chomko

Igrajo: Hilary Swank, Michael Shannon, Blythe Danner, Robert Forster, Taissa Farmiga, Josh Lucas, Marilyn Dodds Frank

Obiskovalci festivala Sundance te dni uživajo v filmih ameriške neodvisne produkcije in izbranih naslovih svetovne kinematografije. What They Had je eden izmed zanimivejših naslovov iz lanskega festivalskega nabora, sicer režijsko-scenaristični prvenec mlade ameriške režiserke Elizabeth Chomko. 

Hilary Swank (Bridget) in Michael Shannon (Nick) igrata zaskrbljena otroka, ki poskušata rešiti kočljivo situacijo z njuno materjo (Blythe Danner), ki vedno bolj drsi v demenco. Namestitev v kakšnemu izmed varovanih domov za starostnike z demenco je namreč opcija, ki jo njun oče (Robert Forster) vztrajno zavrača, čeprav je vse bolj očitno, da zahtevni nalogi več ni kos. Največja žrtev njegove trme in materine bolezni je Nick, lastnik butičnega bara in samec, ki se s težavo prebija iz meseca v mesec. Zadnja materina epizoda je sodu izbila dno, zato Nick zaprosi očetovo ljubljenko Bridget, ki z možem živi v Los Angelesu, da se za nekaj časa vrne domov v Chicago in mu pomaga očeta prepričati, da je namestitev v domu najboljša rešitev za vse.

Prvenec Elizabeth Chomko je topla, s komičnimi toni prežeta pripoved o družini na prelomnici, ki mora sprejeti nekatere neprijetne, a nujne odločitve. Vzporedno z osrednjo problematiko demence in staranja režiserka rahločutno vzpostavlja odnos med očetom in sinom. Iz različnih razlogov je med njima vedno obstajala določena napetost in ko opazujemo Nicka ne moremo mimo njegove otožne potrtosti, značilne za človeka, ki ni nikoli izpolnil očetovih pričakovanj. V očetovih oče sin ni lastnik bara, temveč navadni točaj in nihče ga ne more prepričati v nasprotno. Bridget je na drugi strani vedno uživala podporo staršev, vendar se kmalu izkaže, da dosledno upoštevanje starševskih nasvetov in krojenje življenja v skladu s pričakovanji, ni vedno zmagovalna formula.

What Thay Had je delno biografska zgodba o družini, domu, minljivosti, pomembnih spominih in preteklosti, oziroma vseh tistih dejavnikih, ki morda najbolj odločno definirajo vsakega izmed nas. Obravnavane teme in motivi bodo najbolje rezonirali z gledalci v srednjih letih, ki imajo svoje družine in še vedno živega enega ali  oba starša, oziroma tistimi, ki so na neki točki skrbeli za svoje ostarele družinske člane.    

Ocena