Slovenski naslov: Kako sem izgubila nedolžnost
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 102' , Imdb
Režija: Marielle Heller
Scenarij: Marielle Heller, Phoebe Gloeckner (grafični roman)
Igrajo: Bel Powley, Alexander Skarsgård, Kristen Wiig, Abby Wait, Madeleine Waters, Christopher Meloni
Seksualnost in prve seksualne izkušnje so standardni teritorij večine najstniških komedij. Tovrstne zgodbe se praviloma osredotočajo na prizadevanja enega fanta, ali skupine fantov, ki si na začetku filma zastavi(jo) cilj — seksati s punco, do takrat in takrat. Postavitev skrajnjega roka je navadno povezana s kakšnim mejnikom (konec počitnic, matura, polnoletnost), ki protagonista ves čas opominja, da mora okrepiti svoja prizadevanja, če želi pravočasno uresničiti veliki cilj. Bolj romantična različica bi najbrž vključevala v istega protagonista na skrivaj zaljubljeno punco, ki svoja čustva, in predvsem lepoto, skriva za velikimi, neprimernimi očali in nevpadljivimi, vrečastimi oblačili.
Kako sem izgubila nedolžnost ne stori nič od tega, ampak izbere povsem drugačen pristop. Namesto fanta v vlogo glavne protagonistke postavi 15-letno punco Minnie, pravo nasprotje konservativne, prijetne najstnice, ki je na g. Pravega pripravljena čakati kolikor je pač potrebno. Minnie želi seksati takoj, le še ustreznega kandidata je treba najti. In ker nismo v filmu v katerem je na veliki dogodek potrebno čakati do samega konca, nam Minnie že v prvem prizoru vsa nasmejana in razigrana razloži, da je pravkar izgubila nedolžnost. Nato skočimo nekaj dni v preteklost in izvemo o njenem avdio dnevniku (punca dogodke in čustva vsakodnevno beleži z magnetofonom), ki je naša vstopnica v zgodbo o njeni prvi seksualni izkušnji. Mogoče bi bolje bilo reči »izkušnjah,« saj Minnie preprosto ne želi izpustiti moškega, ki jo je popeljal v svet spolne naslade. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako sporno, če ta moški ne bil tridesetletni fante njene mame.
Eno izmed najprijetnejših presenečenj ameriške neodvisne scene podpisuje 36-letna Marielle Heller, ki je pred vstopom v režiserske vode nastopala v gledališču in na televiziji, na velikem platnu pa smo jo lahko opazili v manjših stranskih vlogah (Sprehod med nagrobniki, MacGruber). Kako sem izgubila nedolžnost je njen prvenec, posnet po grafičnem romanu Phoebe Gloeckner, ki je najprej zaživel na gledaliških deskah. Hellerjeva je v odmevni, dobro sprejeti predstavi odigrala glavno vlogo, odlična gledališka adaptacija pa je avtorico romana dokončno prepričala, da pravice za filmsko adaptacijo odstopi prav Hellerjevi, ki je nato poleg režije prevzela tudi scenaristični del posla in zgodbo ustrezno prilagodila filmskemu jeziku.
Ena izmed delikatnejših odločitev je gotovo bila izbira glavne igralke in na tem mestu želim podariti, da so ustvarjalci z izbiro mlade britanske igralke Bel Powley opravili odličen posel. Pri tem ni pomembno samo to, da se je 23-letna Bel potem odlično znašla v dokaj zahtevni vlogi; njena izbira je istočasno odlično usklajena s filozofijo filma, ki je želel iz drugačne perspektive in na drugačen, bolj odkrit način spregovoriti o odraščanju in seksualnosti. Prepričan sem, da bi vse skupaj delovalo manj pristno in prepričljivo, če bi v njeno vlogo postavili kakšno izmed ameriških najstniških zvezdnic.
Marielle Heller in sodelavci so se dobro zavedali, da se v takšni zgodbi preprosto ne smeš ozirati na to, kakšno oznako ti bo dodelilo Ameriško filmsko združenje (MPAA). Tudi to je bil eden izmed predpogojev za film, ki se učinkovito loteva dokonstrukcije dveh velikih tabujev: seksualnosti pri mladih dekletih in seksualnega razmerja med starejšim moškim in mladoletno punco. Večni problem sorodnih filmov je bodisi prikrito obsojanje ženske seksualnosti v tem življenjskem obdobju (in tudi sicer), bodisi nepotrebno pretiravanje s sentimentalnostjo. Kako sem izgubila nedolžnost je v tem smislu pogumen in odkrit film, ki se odraščanja in spolnega dozorevanja loti brez zadržkov in restrikcij. Nekaj podobnega lahko zatrdim za razmerje med starejšim moškim in mladoletnico, ki za spremembo ni prikazano kot grdo, umazano in abnormalno. Alexander Skarsgård je ravno prav »goofy,« nikoli zares odrasel moški, da v njegovih dejanjih preprosto ne prepoznamo potez seksualnega predatorja. Zgodba je lepo podložena z protagonistkinimi artističnimi vzgibi, ki v ozadju izrisujejo preboj stripa iz kulturnega podzemlja, saj 70-ta nenazadnje niso bila samo čas seksualne revolucije, drog in rock'n'rolla, ampak tudi obdobje razcveta novih oblik umetniškega izražanja.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar