The Duke of Burgundy (2014)

Slovenski naslov: Burgundski vojvoda
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Peter Strickland
Scenarij: Peter Strickland
Igrajo: Sidse Babett Knudsen, Chiara D'Anna, Monica Swinn, Fatma Mohamed

41-letni Peter Strickland je poleg Bena Wheatleyja verjetno eden izmed najbolj zanimivih britanskih režiserjev nove garde, človek, ki je že s prvencem Katalin Varga osvojil srebrnega medveda v Berlinu. Sledili so Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio, 2012), edinstven poklon giallu in zvočni sinhronizaciji filmov v post-produkciji, ki je živel dokaj uspešno festivalsko življenje. Film je prejel več nagrad in prepričal mnoge ugledne kritike, njihovega navdušenja pa žal niso delili gledalci, saj je film navkljub odmevnim rezultatom videlo (pre)malo ljudi. Podobne rezultate je bilo pričakovati tudi ob njegovem tretjem celovečercu, ki spet navdušuje kritike, kakšnega bolj masovnega odziva publike pa zaenkrat ni. Ob ogledu filma, v sklopu festivala Liffe, je na moji projekciji bila zasedena samo tretjina dvorane, kar še enkrat kaže na odpor občinstva do filmov, ki bistveno odstopajo od pričakovanih vzorcev. Škoda, kajti Peter Strickland je eden redkih režiserjev, ki nam z vsakim novim filmom ponudi drugačno, posebno izkušnjo. Mogoče je problem prav v tem, da povprečni gledalec ne želi gledati filmov, ki jih je težje razumeti, oziroma filmov, pri katerih se ideja in sporočilnost umikata v ozadje in prostor prepuščata grajenju same izkušnje. In mogoče je prav zato Strickland med promocijo svojega najnovejšega filma poudarjal, da se je pri tem filmu še posebej trudil, da našo pozornost preusmeri na izkušnjo, stran od iskanja in tolmačenja metafor. 

Zgodba postavljena na nedoločen kraj in v nedoločen čas (po občutku bi rekel, da nekje v Evropo, v 70-ih, ali 80-ih letih prejšnjega stoletja), spremlja premožno in enigmatično gospodarico Cynthio. Gospa je ugledna ljubiteljska zbirateljica metuljev, ki med lokalnimi metuljarkami uživa velik ugled, edina oseba v njenem zasebnem življenju pa je njena hišna gospodinja Evelyn. Že naše spoznavno srečanje z gospodarico in njeno mlado služkinjo razkrije, da njuno razmerje presega običajne okvire odnosa med delodajalcem in uslužbenko. Sprva sicer pomislimo, da imamo opravka s zagrenjeno aristokratinjo v srednjih letih, ki iz čiste zavisti in zlobe maltretira svojo mlado služkinjo, a nato počasi začnemo odkrivati, da so njena dominantnost in spolno poniževanje, s katerim zgodba zavije na sado-mazohistični teritorij, pravzaprav del dobro koordinirane igre, v kateri glavni akterki sodelujeta prostovoljno. S tem se začne spreminjati naša percepcija vsega, kar smo videli dotlej, vključno z razumevanjem delitve vlog v tem nevsakdanjem razmerju. Naenkrat več nismo prepričani, kdo je gospodarica, kdo služkinja in kdo določa pravila igre.

Strickland sprva ne ponudi nobenega ozadja, oziroma informacij, ki bi nam lahko bile v pomoč pri razumevanju narave odnosa med Cynthio (odlična interpretacija danske igralke Sidse Babett Knudsen) in Evelyn (nič slabša Chiara D'Anna). Namesto tega nam predstavi situacijo in nas potisne v dogajanje, do katerega se moramo sami opredeliti in izvleči lastne zaključke. Eden od ključnih dejavnikov, ki zgodbo naredi zanimivo, je prav ta nevednost in občutek, da odkrivamo nekaj razburljivo novega. Tako kot Krikih groze…, s katerim Strickland pokima določenem obdobju filmske zgodovine, je tudi Burgundski vojvoda (film je poimenovan po redki vrsti metulja) svojevrsten poklon tradiciji evropskega erotičnega filma, zapakiran v nenavadno, a zato nič manj prepričljivo pripoved o dveh lezbičnih partnerkah s prav posebnimi intimnimi potrebami. Strickland je posnel eden tistih redkih filmov, ki na izviren in prepričljiv način gradijo lasten mikrokozmos, ter ga znajo scenografsko podpreti s skrbno izbranimi detajli, zanimivo vsebino in prepričljivo notranjo logiko. Film, ki na teh temeljih razvije izjemno vizualno privlačnost (fotografijo tako kot pri Krikih groze… podpisuje Nicholas D. Knowland) in verjamem, da bodo prizori s fino odmerjeno visokoestetizirano erotiko za mnoge pravi eye-candy . Stvari niso vedno takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled in eden izmed plusov filma je nedvomno tudi spretnost, s katero se ustvarjalci poigrajo z našo percepcijo. Film kljub občutljivi tematiki nikoli ne stopi na teritorij eksploatacije, saj se prizori, ki bi marsikoga utegnili biti prezahtevni, odvijejo za zaprtimi vrati, prepuščeni gledalčevi domišljiji. Zgodba se odvija v mešanici gotsko-sanjskega vzdušja, »gotskost« pa je sorazmerna z naraščanjem Evelyninega apetita za bolj mračne fantazije v drugi polovici filma. Moram priznati, da sem v tej drugi etapi filma napačno domneval, da se bo temačnost proti koncu le še stopnjevala; toda Strickland je nepričakovano povlekel karto iz rokava in me še enkrat presenetil. Kaznovanje je ključna sestavina igre, ki jo igrata Evelyn in Cynthia. In glede na to, da je Cynthia tista, ki je zadolžena za izvajanje kazni in Evelyn tista, ki želi biti kaznovana, potemtakem tudi nekaznovanje v teh posebnih okoliščinah lahko doživimo kot posebno obliko kaznovanja. Nesmiselno? Mogoče. Če filma še niste videli, zagotovo. Kakorkoli obrneš, Burgundski vojvoda je unikatna izkušnja. Zavedam se, da ta izkušnja za marsikoga ne bo pozitivna, jaz pa Stricklandu v mojih evidencah za ta dosežek pripisujem še eno visoko oceno.

Ocena:

It Follows (2014)

Slovenski naslov: Zlo za petami
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: David Robert Mitchell 
Scenarij: David Robert Mitchell
Igrajo: Maika Monroe, Keir Gilchrist, Daniel Zovatto, Jake Weary, Olivia Luccardi, Lili Sepe

Zlo za petami je drugi celovečerec mladega ameriškega režiserja Davida Roberta Mitchella, ki so ga najbolj pozorni spremljevalci dogajanja na ameriški neodvisni sceni opazili že ob izidu prvenca Myth of the American Sleepover (2010), ki je tako kot njegov drugi film premierno predvajan v sklopu canskega Tedna kritike.  Oba filma v središče postavljata motive odraščanja in naslavljata tisto obdobje v naših življenjih, v katerem so perspektive mladega uma omejene z mladostniškim idealiziranjem sveta in manj prijetno realnostjo odraščanja. Prve seksualne izkušnje so nedvomno pomemben korak v tej smeri, ki se nemalokrat izteče v travmatično izkušnjo in to je motiv, ki ga Mitchell izbere za rdečo nit svojega filma.

Uvod v zgodbo je epizoda s prestrašenim dekletom, ki sredi belega dne kriče priteče ven iz hiše in začne brezglavo bežati. Prizor pritegne pozornost sosedov, kmalu iz iste hiše izstopi še mladenkin oče, ki zmedeno poskuša razumeti čudno situacijo. A še preden uspe ugotoviti kaj za vraga se dogaja, punca zbeži. Ob gledanju prizora imamo občutek, da nekdo ali nekaj zasleduje nesrečno dekle, ki jo naslednje jutro najdejo mrtvo na peščeni plaži ob jezeru. 

Nato spoznamo 19-letno Jay, ki se zadnje čase bolj malo druži s prijatelji in ekipo iz sosedstva. Razlog je njen novi fant Hugh in njena odločitev, da je napočil čas za prvo seksualno izkušnjo. Izguba nedolžnosti na zadnjem sedežu fantovega avta je ameriška klasika, na nek način je klasično tudi obžalovanje, ko enkrat ugotovijo, da izbranec ni bil povsem iskren. A to kar doleti Jay vseeno presega vse meje pričakovanega. Punca se potem ko je bila omamljena zbudi v zapuščenem objektu, privezana na stol. Fant ji zagotavlja, da je ne bo poškodoval in ji pokaže bližajočo se srhljivo postavo. »To, kar se nam pravkar približuje, je čisto zlo!« ji pove. Zdaj, ko sta seksala, je prekletstvo zamenjalo lastnika. Prej je sledilo njemu, od zdaj naprej bo sledilo njej. Zlo lahko prevzame različne oblike: podobo grozljivega razpadajočega trupla, normalnega, naključnega neznanca, ali nekoga, ki ti je blizu. Giblje se počasi, a na koncu te vedno dohiti. Zato lahko le bežiš in vmes poskušaš najti nekoga, na katerega boš prenesel prekletstvo. Če te dohiti, umreš, nova tarča pa postane tisti, ki se je pred tem znebil prekletstva. Fant Jay nato odveže in zbeži, njej pa predlaga, naj tudi sama sledi njegov zgled.

Otvoritvena sekvenca je očiten poklon grozljivkam s konca 70-ih in začetka 80-ih, predvsem kultni klasiki Noč čarovnic: predmestje, hiše, mladenka v zelo visokih petkah, vse to nas spominja na soseščino in obdobje, v katerem je Michael Myers bil najhujša nočna mora milijonskega avditorija. Kljub všečnosti uvoda sem, poznavajoč grobo premiso, pomislil, da je pred mano 90 minut brezglavega tekanja pomanjkljivo oblečenih najstnic, ki ena za drugo umirajo v bizarnih okoliščinah. Pri tej računici pa sem povsem pozabil, da Zlo za petami ni studijska grozljivka, posneta po enemu izmed studijskih kalupov, temveč indie produkcija, pri kateri avtor ima veliko kreativno svobodo. In Mitchell nedvomno zna, kako izkoristiti to svobodo. Tako nas v nadaljevanju namesto pomanjkljivo oblečenih najstnic čaka zgodba o Jay in njenih prijateljih, ki ne igrajo samo epizodnih vlog in so zraven samo zato, da postanejo ena izmed ovir med zlobno silo in glavno junakinjo. Mitchell stvari zloži tako, da nas skupina najstnikov z dinamiko odnosov in kemijo prepriča v pristnost medsebojnih razmerij. Režiser si pri tem pomaga z dobro premišljeno strukturo skupine: eni so rodbinsko povezani, drugi so zraven predvsem iz prijateljskih motivov in tretji (zanimivi Keir Gilchrist opažen v indie uspešnici It's Kind of a Funny Story) zaradi simpatične zatrapanosti v glavno protagonistko. Eden glavnih adutov filma je nedvomno kreacija prepričljivega, na pol sanjskega sveta, skozi katerega Mitchell gledalcu učinkovito posreduje najstniško percepcijo realnosti. Pri grozljivki je lepo videti doslednost v izvajanju vnaprej zastavljenih pravil: zlobna sila se vedno premika počasi, spoštuje vnaprej določeno logiko, za boj proti njej pa ni nobenega po naključju odkritega protiorožja, itn. Ugaja tudi rešitev, da groza/zlo večino časa ostane izven kadra, ali na samem robu, kar v kombinaciji s potapljanjem v psiho akterjev generira učinek življenja pod konstantno grožnjo. Na tem mestu velja pohvaliti prispevek Mika Gioulakia, talentiranega direktorja fotografije (John Dies at the End, je eden odmevnejših naslovov v njegovi dosedanji karieri), ki odlično koristi snemalne lokacije in s kadriranjem fino sledi tej ideji. Zelo pomembno vlogo igra tudi glasba (Disasterpeace), ki zveni kot nekakšna posodobljena različica tem, kakršne je nekoč skladal Carpenter. Vse te prvine skupaj kreirajo vrhunsko vzdušje, nepogrešljiv člen vsake kvalitetne grozljivke/srhljivke. Zlo za petami ni film brez pomanjkljivosti (hermetičnost najstniškega sveta, odsotnost mobilnih naprav in scenografija sporočajo - 80-ta, medtem ko ena izmed punc vneto prebira e-knjigo), a to so pomanjkljivosti, ki bistveno ne pokvarijo več kot solidnega vtisa. Kakorkoli, Mitchellovo ime je zdaj podčrtano in z zanimanjem bom spremljal nadaljnji razvoj njegove kariere.

Ocena:

The Look of Silence (2014)

Slovenski naslov: Pogled tišine
Država: Danska, Indonezija, Norveška
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Joshua Oppenheimer
Scenarij: Joshua Oppenheimer
Sodelujejo: Adi Rukun, izvršilci indonezijskega genocida in njihove družine

»Pili smo kri, da ne bi znoreli!« Izjava je plod kdove kakšnega vraževerja, ki jo v Pogledu tišine večkrat slišimo iz ust ljudi, ki so aktivno sodelovali v indonezijskem genocidu, v katerem je umrlo več kot milijon ljudi (ta številka naj bi po nekaterih ocenah bila veliko višja). Vsi ki ste že videli Teater ubijanja in poznate pravo resnico o grozodejstvih, ki so se zgodila v Indoneziji med letoma 1965 in 1966, boste hitro ujeli korak z novim dokumentarcem dansko-ameriškega dokumentarista Joshue Oppenheimerja. Vsem, ki njegovega odmevnega prvenca še niste videli predlagam, da čim prej popravijo napako, čeprav za spremljanje in razumevanje zgodbe predznanja, ki ga dobimo s prvim filmom, ne potrebujemo. Teater je predstavil najbolj neslavno obdobje indonezijske zgodovine iz perspektive morilcev, ki so prevzeli glavne vloge v mestoma nadrealistični pripovedi, pri svojem drugem filmu z enako tematiko pa se Oppenheimer odloči za bolj konvencionalen dokumentarec, ki isto obdobje obravnava iz perspektive žrtve, oziroma njihovih svojcev. 

Adi Rukun. Družinski človek, okulist in eden tistih, ki se je rodil po koncu krvavega divjanja po njegovem rojstnem mestu. Njegova družina je ena izmed mnogih, ki je v 60-ih letih prejšnjega stoletja izgubila kakšnega izmed najožjih članov. Adi tako ni nikoli spoznal starejšega brata, ki je pod obtožbo, da je komunist, umrl v težkih mukah, njegovo truplo pa je skupaj s tisočimi drugih odnesla reka, ki teče v neposredni bližini mesta. »Tistega leta nihče ni kupoval rib in školjk,« se spominja eden izmed krvnikov. Vsi so namreč vedeli, da so se vodne živali hranile z razpadajočimi človeškimi trupli. S pomočjo posnetkov, ki jih je Oppenheimer naredil še v času zbiranja video materiala za Teater ubijanja, je Adi izsledil tiste, ki so posredno in neposredno sodelovali v eksekucijah.  Po več kot štirih desetletjih od grozljivih dogodkov se odpravi na turnejo po rojstnem mestu in bližnji okolici in pod krinko terenskega okulista poišče zdaj že ostarele morilce, ter se z njimi zaplete v pogovor o njihovih vlogah v množičnih pobojih.

Svojcem žrtev zagotovo ni enostavno živeti v državi, ki v uradnih šolskih učbenikih največjo morijo v indonezijski zgodovini opisuje kot slavno obdobje, v katerem je bil premagan komunizem in uničeni državi sovražniki. Še težje jim je, ker že skoraj pol stoletja srečujejo ugledne člane skupnosti, ki so za grozodejstva iz preteklosti nagrajeni s političnimi funkcijami in drugimi pomembnimi položaji v javni upravi. Adi živi v državi, v kateri rablji tiskajo slikanice, ki prikazujejo njihove krvave podvige in se potem s svojimi književnimi dosežki hvalijo v javnosti. Živi v mestu, v kateri ga lokalni politik, ki ne želi odgovarjati na vprašanja o množičnih pobojih opomni, da bi se zgodovina lahko ponovila. Živi v družbi, ki otroke že od malih nog uči, da je uboj zaradi drugačnih ideoloških prepričanj povsem legitimen, sprejemljiv, zaželen. Zato se je kljub zaskrbljenosti za svojo varnost in varnost družine odločil prekiniti tišino in na glas spregovoriti o dogodkih, ki ne smejo potoniti v pozabo. O stvareh, ki se lažno interpretirajo že desetletja. Nekateri pravijo, da stokrat ponovljena laž na koncu postane resnica, zato Adijevo akcijo lahko razumemo tudi kot boj zoper takšno logiko, oziroma boj za resnico. 

Dostojanstvenega glavnega protagonista od samega začetka vodi ideja o odpuščanju in spravi, vendar sta to cilja, ki jih je nemogoče graditi na lažeh. Zato v zločincih obupno poskuša najti sledi obžalovanja, ali vsaj razumevanja, da je to kar so storili narobe, sramotno, nečloveško. A vse kar dobi nazaj so sprenevedanja, žaljivke in grožnje. Le v enem primeru mu uspe sprožiti pozitivno reakcijo in najti razumevanje – v trenutkih ko solze oblijejo obraz hčerke ostarelega morilca, njegovo srce začuti olajšanje. Ne zato, ker bi mu ugajala žalost nič krive ženske, ampak zato, ker je končno našel nekoga, ki mu ni vseeno. Oppenheimer kar nekaj prostora nameni prikazu vsakdana Adijevih staršev. Oče, ki šteje že 103 pomladi, je slep in nepokreten, vendar kakih dvajset let mlajša soproga in sin lepo skrbijo zanj: ga hranita, umivata in se z njim pogovarjata, čeprav je starček že povsem senilen. S toplino ki jo izžareva ta odnos režiser vzpostavi kontrapunkt vsem grozotam; kot bi nam želel sporočiti, da upanje za človeštvo še obstaja. Tako kot v Teatru režiser z arhivskimi posnetki poročil o dogajanju v Indoneziji na ameriških televizijah ne pozabi na odgovornost poklicati svetovnega policaja, ki je z naklonjenostjo opazoval potoke rdeče krvi. In med tem ko Adi preizkuša menja šipice v okvirju in ugotavlja dioptrijo ostarelih morilcev, je bolj ko ne očitno, da s tem poskuša spremeniti njihovo percepcijo preteklosti (in sedanjosti), a na koncu v skoraj vseh primerih žalostno ugotovi, da je okvara tako huda, da je nobena leča ne more popraviti.

Ocena:

Birdman (2014)

Slovenski naslov: Birdman
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 119' ,  Imdb 
Režija: Alejandro González Iñárritu
Scenarij: Alejandro González Iñárritu, Nicolás Giacobone
Igrajo: Michael Keaton, Emma Stone, Naomi Watts, Edward Norton, Zach Galifianakis, Andrea Riseborough, Amy Ryan

Nekateri režiserji z vsakim novim filmom poskušajo narediti nekaj novega, drugačnega. Nekateri skozi celotno kariero ostanejo na kurzu, ki so ga začrtali na začetku ustvarjalne poti. Iñárritujev izlet na teritorij črne komedije in satire je upoštevajoč njegovo dosedanjo pot dokaj nepričakovan. Ko je režiser pred štirimi leti prestavil dramo Ču do vi to (Biutiful), ki je v mojih očeh povsem korekten izdelek, se je oglasilo nemalo število kritikov, ki so v filmu videli zgolj reciklažo njegovih starejših stvaritev, tisti bolj prizanesljivi pa so zapisali, da se človek na neki točki zasiti sličnih stvari, tudi če so te ču-do-vi-te. Iz te perspektive Birdman predstavlja režiserjev odgovor na očitke o ponavljanju, s katerim Iñárritu pokaže, da se več kot dobro znajde tudi v drugih žanrih, oziroma da zgodbo zna povedati tudi na drugačen, bolj zabaven način.

Riggan Thomson (Keaton) je nekoč bil glavna hollywoodska faca, človek z naslovnic in najbolje plačani filmski junak. Akcijska franšiza o superheroju Birdmanu je podirala rekorde, zmagoslavni pohod na kinoblagajne pa je ustavil igralec sam, ko je zavrnil vlogo v četrtem nadaljevanju. Želel se je preskusiti tudi v drugačnih, bolj kompleksnih vlogah, vendar na njegov naslov potem ni nikoli prišla prava ponudba. Ponudba, za katero stoji vrhunski režiser in kvaliteten scenarij. Ponudba, ki bi ga povzdignila na višji nivo. Najbrž je šlo za splet okoliščin: malo zato, ker je s povlečeno ročno zavoro pri četrtem Birdmanu razjezil nekaj vplivnih ljudi, malo zaradi taktiziranja pri izbiri naslednje vloge in malo zato, ker Riggan dejansko ni  tako dober igralec. Kakorkoli, leta so minevala, zob časa je neusmiljeno gubal njegov obraz in broadwayska predstava, ki jo pripravlja že nekaj časa, je zdaj njegova zadnja priložnost za vrnitev med elito. Priprave na premiero ambiciozne predstave, ki jo bo sam režiral in v njej odigral glavno vlogo, so v polnem teku, ko eden izmed ključnih igralcev doživi čudno nesrečo. Riggan naenkrat ostane brez pomembnega člana igralske zasedbe, ki ga zamenja popularni Mike Shiner (Norton), človek z velikim igralskim potencialom in težavnim značajem. Prihod ekscentričnega igralca kmalu sproži nove, še večje napetosti in pod vprašaj postavi celoten projekt.

Satirična razglednica iz sveta šov-biznisa, ki v svojem jedru nosi zgodbo o zbledeli zvezdi, ki poskuša povrniti staro slavo in ugled, ni revolucionarna novost, toda novi Iñárritujev film je vseeno prav posebna izkušnja. Robbie Collin, ugledni kritik britanskega The Telegrapha, je v svoji oceni filma zapisal, da Birdman izgleda kot Črni labod, ki ga namesto Aronofskega režira Mel Brooks in ta zanimiva primerjava mogoče še najbolj opredeli, kakšno izkušnjo nam pravzaprav ponuja Birdman. Nekateri filmu očitajo scenaristično podhranjenost in do neke mere se tudi sam strinjam s takšno sodbo, toda Iñárrituju in sodelavci v vseh ostalih segmentih dosežejo zavidljive rezultate. Ti so rezultat inovativnega pristopa in domiselnega mešanja realnosti in fikcije, pametne selekcije igralskega kadra in koncentracije kvalitete, za in pred kamero. Prva pomembna točka je bil angažma Michaela Keatona — ustvarjalci so glavno vlogo propadle filmske zvezde, ki jo vsi poznajo po vlogi akcijskega superheroja, namenili igralcu, ki mu v poklicni karieri že dolgo ne cvetijo rože. Šala je še toliko bolj efektna, ker gledalec v podzavesti ima oba Burtonova filma s Keatonom v vlogi človeka-netopirja, pa tudi zato ker Riggan ima namišljenega (ne)prijatelja, ki z njim komunicira z globokim, hripavim glasom, po katerem se najbolje spomnimo Batmana, pardon, Birdmana.

Razmišljanje v tej smeri je najbrž pripeljalo do še ene pametne/zabavne izbire pri sestavi igralskega ansambla. Za vlogo odličnega, a težavnega igralca Mika Shinerja je izbran Edward Norton, čigar značaj je na las podoben liku, ki ga upodablja. Govorimo o igralcu, zaradi katerega je režiser Tony Kaye zahteval, da se njegovega imena ne omenja v kontekstu režije uspešnice Generacija X (American History X, 1998). Generalno je celotna igralska zasedba na visokem nivoju: vsi pomembnejši liki — od Zacha Galifianakisa in Emma Stone, do Naomi Watts in Andrea Riseborough — so odigrani prepričljivo in mislim, da tu nihče ne bo imel večjih pripomb. Izvrstna je tudi kamera, kar je nekako pričakovano, če vemo, da v stolčku rezerviranem za direktorja fotografije sedi Iñárritujev rojak Emmanuel Lubezki, ta hip najbolj vroče ime v tej branši. Ena do najbolj učinkovitih posebnosti filma je iluzija, da je dogajanje posneto v enem samem kadru. Dobro zamaskirani rezi, ki so včasih skriti v horizontalnih premikih kamere, včasih v zatemnitvah med premikanjem skozi dolge hodnike gledališča, včasih v kameri, ki se obrne proti oblakom in čaka na naslednji dan, pri opazovalcu učinkovito zbudijo občutek kontinuiranega dogajanja. Gledalec tako dobi občutek, da se skupaj z junaki premika skozi čas in prostor, začuti utrip z vaj in živčnost pred bližajočo se premiero. Odličen tempo, podprt z nalezljivimi jazz ritmi naredi, da skoraj dve uri dolg film mine zelo hitro. Kvalitetnih sestavin je torej več kot dovolj in Iñárritu je človek, ki vse te sestavine zloži v skladno, kompaktno celoto. Po Birdmanu bo čakanje na novi film mehiškega cineasta, zdaj ko vemo, da je sposoben ustvarjati raznolike filme, za vse nas še toliko bolj razburljivo.    

Ocena:

Foxcatcher (2014)

Slovenski naslov: Foxcatcher: Boj z norostjo
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 134',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: E. Max Frye, Dan Futterman
Igrajo: Steve Carell, Channing Tatum, Mark Ruffalo, Sienna Miller, Vanessa Redgrave

Bennett Miller Foxcatcherja odpre s starimi dokumentarnimi posnetki, ki prikazujejo aristokracijo v lovu na lisice. Dokumentarni posnetek poleg utemeljitve naslova ponudi motiv dinastije v nastanku in nam pomaga dojeti, kako zelo dolgo nekatere najvplivnejše družine akumulirajo kapital in povečujejo svojo moč in vpliv. S filmom, ki pri nas nosi podnaslov Boj z norostjo, se Miller po drami Capote in vmesnem izletu na teritorij športne drame (Zmagovalec, 2011) vrača s filmom, ki je nekakšna žanrska mešanica obeh omenjenih. Po eni strani Miller tako še vedno ostaja v stiku s športom in športniki, vendar je samo jedro zgodbe bolj temačno, bazirano na psihološkem profiliranju likov, kar je potemtakem bližje vzdušju, ki smo ga občutili ob gledanju biografske zgodbe Trumana Capoteja. 

Miller nam najprej predstavi Marka Schultza (Tatum), olimpijskega rokoborskega prvaka, ki nikoli ni uspel unovčiti svojega velikega uspeha. Olimpijski prvaki so navadno nacionalni heroji, toda v deželi, v kateri je število osvojenih kolajn na velikih tekmovanjih vedno zelo visoko, zmagovalci v manj popularnih športih hitro tonejo v pozabo. Ne pomaga niti dejstvo, da je Mark vase zaprt samotar, ki je neroden v komunikaciji z ljudmi; v njegovih očeh je delni krivec za njegovo mizerijo starejši brat Dave (Ruffalo), prav tako olimpijski prvak z istih olimpijskih iger (Los Angeles, 1984), ki je zmagal v nižji kategoriji. Davu, ki zdaj v vlogi trenerja Marka pripravlja na naslednje svetovno prvenstvo in olimpijske igre v Seulu, veliko bolj leži vloga slavnega športnika. Dober v komunikaciji z novinarji, pokrovitelji in ljudmi iz olimpijskega komiteja, Dave je vedno bil prvo ime družine Schultz. 

Brata kljub vrhunskim dosežkom nimata najboljših pogojev za delo in ko na njuno adreso prispe povabilo multimilionarja Johna Du Ponta (Carrell), ki želi financirati priprave na naslednje veliko tekmovanje, Mark začuti, da mu nekdo končno namenja pozornost, ki si jo zasluži. Zato brez pomisleka sprejme Du Pontovo povabilo, ki je na svoji ogromni posesti zgradil moderno pripravljalno središče. Sodelovanje z premožnim dobrotnikom je zanj priložnost, da končno stopi iz bratove sence in vsem pokaže, kdo je največji športnik v družini Schultz. Dave je namreč družinski človek, ki se ne more tako enostavno preseliti na drugi konec Amerike in na tej točki se brata ločita. Mark tako začne s treningi pod okriljem Johna Du Ponta, velikega patriota in ljubitelja rokoborskega športa, ki v sodelovanju z olimpijskim prvakom vidi priložnost za samopromocijo in uresničitev lastnih trenerskih ambicij. Po začetni idili Du Pontov velikanski ego začne načenjati Markovo samozavest in ta počasi spoznava, da sodelovanje z Du Pontom mogoče ni bila najboljša odločitev.

Foxcatcher je pripoved, ki funkcionira na dveh poglavitnih nivojih. Na enem nivoju je to prikaz potlačenih čustev, nesoglasij in neizrečenih obtožb, ki zaznamujejo odnos bratov, predstavljen iz perspektive mlajšega Schultza, na drugem pa imamo opravka s kompleksno karakterno študijo vplivnega posameznika, v čigar narcisoidni personi se, skozi stoletja akumuliranja moči in vpliva, manifestira prepričanje o lastni izjemnosti in večvrednosti. In ker govorimo o enemu izmed najsijajnejših predstavnikov ameriške družbe, primerjava z ameriškim kompleksom večvrednosti se ponuja kot samoumevna paralela. Miller te motive zapakira v počasno, atmosferično izkušnjo, ki se na gledalca v največji meri prinaša preko vizualne komponente filma, saj je dialoški aspekt tu predvsem zato, da nudi adekvatno podporo podobam na zaslonu. Večina filmov s športno tematiko koristi dosežke in zmagoslavja športnikov kot sredstvo za graditev suspenza in doseganje čustvenih vrhuncev. Miller v film sicer vključi scene s tekmovanj in prikaže pot mlajšega Schultza do naslova svetovnega prvaka, vendar te prizore slika hladno, nečustveno, brez evforije, ki navadno spremlja takšna zmagoslavja. Zmagoslavje je v tem primeru prazno, v njem je celo čutiti kanček razočaranja, saj nihče izmed ključnih akterjev v teh trenutkih ne čuti pravega zadoščanja. Športnik zato, ker si največ zaslug za njegovo zmago pripisuje namišljeni kvazi trener, taisti trener pa med hlinjenjem navdušenja ves čas nekje globoko v sebi ve, da si pripisuje preveč zaslug, istočasno pa ga razjeda spoznanje, da sam nikoli ne bo dosegel takšne izjemnosti. 

Čeprav sprva dobimo občutek, da bo film v epicenter zgodbe postavil mlajšega Schultza in njegov odnos s starejšim bratom, Miller relativno zgodaj fokus preusmeri na ekscentričnega bogataša in njegovo disfunkcijo. Potapljanje v njegovo norost je postopno, njegova okvara je jasna in dobro utemeljena. Pravijo, da je kvaliteta filma sorazmerno enaka kvaliteti njenega glavnega antagonista. Glavna odlika kvalitetnih filmov je sposobnost, da nam na dovolj prepričljiv in logičen način približa disfunkcijo antagonista in njegov boj z notranjimi demoni. Bajeslovno bogastvo tako Du Pontu ne pomaga pregnati občutka osamljenosti, ne zrasti v materinih očeh, ki sina v nobenem trenutku ne doživlja kot sebi enakovredno bitje. Za konstrukcijo tako kompleksnega karakterja je Miller potreboval vrhunskega igralca. Nekoliko nepričakovano ga je našel v Stevu Carellu, ki je po moji oceni tu ustvaril najboljšo vlogo v karieri in nobeno presenečenje ni, da ga mnogi vidijo, kot enega izmed resnih kandidatov za zlati kipec. Foxcatcher je očitno film rezerviran za netipčno selekcijo igralskega kadra. Tudi Channingu Tatumu uspe več kot solidno upravičiti izkazano zaupanje — Tatum  je menda bil Millerjev prvi pick že pred osmimi leti, ob prvem neuspešnem poskusu realizacije projekta Foxcatcher, čeprav je ta takrat bil še zelenec, ki ga je režiser opazil v indie uspešnici A Guide to Recognizing Your Saints (R: Dito Montiel, 2006). Standardno zanesljivi Mark Ruffalo zaokroži odlično izpolnjeno igralsko križanko,  ki jo je osebno sestavljal Bennett Miller. Filmu lahko očitamo nekatere pomanjkljivosti (denimo podhranjenost obeh pomembnejših ženskih likov), a tudi s temi pripombami je Foxctcher še vedno ena izmed najbolj užitnih filmskih izkušenj tekočega leta. (+4)

Ocena:

Kis uykusu [Winter Sleep] (2014)

Slovenski naslov: Zimsko spanje 
Država: Turčija; Francija, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 196' , Imdb
Režija: Nuri Bilge Ceylan
Scenarij: Ebru Ceylan, Nuri Bilge Ceylan
Igrajo: Haluk Bilginer, Melisa Sözen, Demet Akbag, Ayberk Pekcan, Serhat Mustafa Kiliç, Nejat Isler, Tamer Levent

Zimsko spanje je poleg Leviatana že od samega začetka bil eden izmed mojih favoritov v programski ponudbi pravkar končanega Liffa. O ruskem filmu, ki kljub zelo dobremu vtisu ni povsem izpolnil mojih pričakovanj, sem že pisal nekaj dni nazaj, zadaj pa je prišel čas za članek o drugem osebnem favoritu. O Zimskem spanju sem, tako kot pri večini naslovov, ki me močno zanimajo, želel vedeti čim manj. Zadostovalo je že ime Nurija Bilge Ceylana, nemogoče pa je bilo preslišati informacijo, da so film v Cannesu nagradili z zlato palmo, kar je še nekoliko dvignilo pričakovanja. V začetnih minutah pripovedi postavljene v čudovito Kapadokijo, regijo v osrednji Anatoliji, še ni bilo čutiti režiserjevega odmika od zanj značilnega pripovednega sloga. Sprva je kazalo, da nadaljujemo tam, kjer se je končal njegov prejšnji film, Bilo je nekoč v Anatoliji. Tu se je zanimivo spomniti enega detajla, oziroma prizora, v katerem mlad fant vrže kamen v glavo morilca. O tem prizoru sem potem še dolgo premišljeval in v mislih sestavljal različne teorije in pomene (najbolj vznemirljivo pa je zvenel scenarij, po katerem je morilec fantovega očeta njegov pravi oče).

Cilj turškega cineasta je vedno bil angažiran, premišljujoč gledalec in tudi tokrat ni nič drugače, saj pripoved v pogon spravi dejanje, podobno zgoraj opisanemu dogodku iz režiserjevega prejšnjega filma. Tudi tu imamo fanta, ki vrže kamen, le da tokrat v avtomobilsko steklo. Način, na kateri je fant malo pred tem strmel v človeka, ki sedi na sovoznikovem sedežu, je očiten namig, da steklo ni razbito po naključju. Že takrat je namreč jasno, da za otrokovim dejanjem tičijo veliko globlje konotacije in v nadaljevanju dobimo potrditev takšnih predvidevanj. Človek na sovoznikovem sedežu je Aydin, nekoč igralec, ali natančneje, gledališki igralec, ki je v teh krajih eden izmed najbolj premožnih in spoštovanih mož. Aydin je lastnik manjšega hotela v hribih malo izven mesta in več stavb v samem mestu, ki jih oddaja raji (večina najemnikov je najemnino plačevala že njegovem pokojnem očetu). Ugledni gospod je poročen z lepo in veliko mlajšo Nihal — njun odnos je korekten, vendar med njima že dolgo ni nobene strasti. Aydin večino časa preživi v svojem kabinetu, kjer piše kolumne za lokalni časopis in pripravlja knjigo o zgodovini turškega teatra, Nihal pa se posveča dobrodelnim projektom. V hotelu živi tudi Aydinova sestra Necla, ki se je po propadu zakona vrnila na očetovo posest, da bi ugotovila kako in kaj naprej. Na videz banalen dogodek iz uvoda je tista iskrica, ki zaneti ogenj, požene narativno kolesje in na plano prikliče prave obraze protagonistov.

Prvo in največje presenečenje, ki nam ga servira Ceylan, je zanj netipična graditev zgodbe na dialoških temeljih, če vemo, da so njegovi filmi z gledalcem doslej komunicirali pretežno preko podob in veliko manj preko samih dialogov. Zimsko spanje je izrazito dialoški film in v tem pogledu predstavlja konkreten odmik od dosedanje prakse, presenečenje pa je toliko večje, če vemo, da je film posnet v prelepi Kapadokiji. Ceylan je v nekem intervjuju celo poudaril, da je bil zelo pozoren pri rabi posnetkov pokrajine, ki bi v prevelikem odmerku lahko ogrozili načrtovano narativno usmeritev. Ceylan scenarije, od filma Tri opice (Three Monkeys, 2008) dalje, piše s soprogo Ebru in pri Zimskem spanju je to sodelovanje nedvomno doseglo vrhunec. Zakonca Ceylan sta imela idealno izhodišče za pisanje dobrega scenarija; dialoge sta lahko pisala iz perspektive zakoncev, v pomoč pa je nedvomno bila tudi možnost, da povsem odkrito zoperstavljata žensko in moško perspektivo in na ta način najdeta optimalne rešitve. Iz teh prizadevanj je nastala izrazito kompleksna karakterna študija glavnih likov, med katerimi izstopa izjema dodelanost glavnega moškega lika, ki je deležen največje minutaže. Diapazon obravnavanih tem je širok, od odnosa med moškim in žensko, oziroma seciranja zakonitosti, ki določajo dinamiko in kvaliteto teh relacij, politike in religije, do analize družbenih razmerij, s katero se natančno skicirajo razredne razlike in temeljni razlogi za nastanek prepada med revnimi in bogatimi. Neverjetna prepletenost vseh teh elementov in sposobnost finih prehodov med posameznimi motivi je tisti ključna sestavina, ki Zimsko spanje povzdigne v višave. Ta prepletenost najbolj pride do izraza pri odlično  napisanem in izvrstno odigranem liku Aydina, ki ga je upodobil izkušeni turški igralec Haluk Bilginer. V spominu bo ostala tudi prelestna Melisa Sözen, ki v vlogo Nihal vnese prepričljivo mešanico inteligence, odločnosti, negotovosti in melanholije, ki jo takšna vloga potrebuje. Čeprav je Zimsko spanje film, ki ne skriva svoje gledališkosti, v njem najdemo nekatere prizore, ki gledalcu nudijo čisti kinematografski užitek. Najočitnejši primer je scena z brzdanjem divjega konja, a ne manjka niti malih trikov, ki bogatijo izkušnjo gledanja (mojstrska raba ogledal in ostalih odsevnih površin, ki pomembno povečujejo količino in kvaliteto ponujenih informacij). Izkušnja bi bila verjetno še boljša, če bi med 196 minut dolgim filmom bili osvobojeni branja podnapisov, ki na določeni točki postane utrujajoče. Ceylan želi povedati in tudi pove zelo veliko, a ravno ta širina je odgovorna za zaznano pomanjkanje fokusa. Na koncu bi želel poudariti, da pozdravljam novo dimenzijo v ustvarjalnem opusu turškega mojstra, a v isti sapi ugotavljam, da mi je bolj pri srcu stari Ceylan, ki je manj govoril in puščal veliko več prostora za svobodno interpretacijo videnega. (+4)

Ocena:

Charlie's Country (2013)

Slovenski naslov: Čarlijeva dežela
Država: Avstralija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 108',  Imdb
Režija: Rolf De Heer
Scenarij: David Gulpilil, Rolf de Heer
Igrajo: David Gulpilil, Peter Djigirr, Luke Ford, Jennifer Budukpuduk Gaykamangu, Peter Minygululu

Naslovna zgodba v središče postavlja avstralskega staroselca Charlieja, ki vedno težje prenaša nesmiselne, diskriminacijske ukrepe oblasti, ki aboriginom iz dneva v dan krči pravice in neposredno vpliva na kvaliteto njihovih življenj. Zakoni, ki jih s silo implementira bela oblast nimajo niti trohice posluha za tradicionalne običaje aboriginov in njihov način življenja. Tudi v rezervatih, na skrajnji družbeni margini, staroselci ne morejo živeti tako, kot bi želeli. Trn v Charliejevi peti je na novo postavljena policijska postaja in policisti, ki izkoristijo vsako priložnost, da domačinom pokažejo, kdo je v mestu šerif. Nekega dne Charlie ima vsega dovolj; zapusti skupnost, ki se bolj ko ne podreja volji belih vladarjev in se odpravi v divjino. Odloči se, da bo živel tako kot predniki, brez urejenega prebivališča, od lova in različnih plodov, ki mu jih ponuja mati narava. Toda Charlie več ni mladenič, dolga leta življenja v rezervatu, po standardih belega človeka, so naredila svoje. Dodatna težava je slabo vreme: deževnem obdobju ni in ni konca, on pa nima suhega bivališča. Kmalu zboli in kdo ve, kako bi se njegova avantura v divjini končala, če ga nemočnega in hudo bolnega nebi našli njegovi sovaščani. Konča v bolnišnici v velikem mestu in se kmalu postavi na noge, ter samoiniciativno zapusti bolnico. Odloči se, da bo nekaj časa ostal v mestu, ne vedoč, da tudi urbana džungla skriva številne nevarnosti.   

Čarlijeva dežela je štirinajsti celovečerec, med skoraj štiridesetimi naslovi, v ustvarjalnem opusu na Nizozemskem rojenega avstralskega režiserja Rolfa de Heera. Film, ki je premierno predvajan na festivalu v južno-avstralski prestolnici Adelaide, se je mednarodni javnosti predstavil v Cannesu, v programskem sklopu Poseben pogled, kjer je glavni igralec David Gulpilil prejel nagrado za najboljšega igralca. De Heer in Gulpilil sta prijatelja in stara znanca, ki sta pred dvanajstimi leti skupaj posnela zelo odmevnega Sledilca (The Tracker) in potem štiri leta kasneje še Deset kanujev (Ten Canoes). Režiser je po projekciji filma (De Heer je bil eden izmed gostov Liffa) povedal anekdoto o nastanku Sledilca, posnetem po scenariju, ki je celo desetletje stal v predalu, preden je šel v realizacijo. De Heer je namreč na začetku 90-ih prejel naročilo, naj napiše scenarij za film, ki se odvija med avstralskimi staroselci. Zato se je odpravil v aboriginsko skupnost in odkril, da zgodovina njegove domovine, ki jo učijo v šolah, povsem ignorira mračno resnico o zločinih bele večine nad avtohtonim avstralskim prebivalstvom. Vpliv teh spoznanj je močno zaznamoval njegovo režisersko pot in v sprožil nastanek neformalne aboriginske trilogije, katere stalnica je najbolj znani aboriginski igralec David Gulpilil, ki je svojo kariero začel pred več kot štiridesetimi leti, z nastopom v avstralski klasiki Walkabout iz leta 1971.

De Heer s Čarlijevo deželo preko zgodbe posameznika izrisuje usodo celotnega aboriginskega ljudstva, ki nas v marsičem spominja na usodo ameriških Indijancev. Režiser nam položaj in tegobe staroselcev približa skozi preprosto zgodbo, ki jo na svojih plečih suvereno nosi David Gulpilil. Njegovo ime najdemo tudi pod postavko scenarij, saj je David med pisanjem le-tega De Heeru pomagal z različnimi anekdotami in nasveti, ki so bistveno izboljšali avtentičnost končnega izdelka. Ne glede na prepoznavnost in slavo, ki jo Gulpilil uživa v Avstraliji moramo vedeti, da govorimo o človeku, ki je kljub uspehu v svetu šov biznisa še naprej živel na tradicionalen način, v aboriginski vasi, med svojimi bližnjimi in daljnimi sorodniki. Čeprav Čarlijeva dežela ni biografska zgodba, v njej vseeno najdemo nekaj biografskih elementov iz življenja glavnega igralca. Gulpilil se je namreč pred snemanjem filma znašel v nezavidljivem položaju: brez denarja, skregan s sovaščani in z resnimi težavami s prekomernim pitjem, je celo nekaj časa preživel za rešetkami. V zaporu ga je obiskal De Heer, kjer je tudi padla odločitev o njunem tretjem skupnem projektu. Skupaj sta spisala preprosto zgodbo, ki nam na intimnem nivoju približa globino kulturnega prepada med Aborigini in belo večino, ter pogubne učinke sprejemanja slabih navad, ki so jih na staroselce prenesli prišleki. Tu v prvi vrsti velja izpostaviti problem alkoholizma, enega izmed največjih sovražnikov tega nesrečnega ljudstva. Del krivde vsekakor nosijo tudi sami Aborigini, vendar je  za razumevanje položaja  potrebno poznati dogovore na nekatera kompleksna vprašanja, povezana z življenjsko filozofijo tega ljudstva in odnosi, ki vladajo med njimi. Nesporno dejstvo je, da so večino slabih stvari s seboj prinesli kolonialisti, ki so staroselce inficirali z dotlej neznanimi boleznimi, za katere ti enostavno niso imeli ne cepiva, ne zdravila. Potrebno je omeniti, da je Čarlijeva dežela kljub resni tematiki prežeta s poštenim odmerkom humorja, s katerim nam De Heer približa še eno plat naroda, ki sivo realnost pogosto premaguje s šalami in duhovitimi domislicami. Režiser je v spremni besedi poudaril, da se stvari za aboriginsko ljudstvo v dogledni prihodnosti ne bodo spremenile na bolje in čeprav se s filmi kot je ta ne da doseči veliko, vseeno ostaja upanje, da so podobni poskusi vendarle majhen korak v smeri razumevanja problematike, kot enega izmed predpogojev za pozitivne spremembe. (-4) 

Ocena:

Im Keller [In the Basement] (2014)

Slovenski naslov: V kleti
Država: Avstrija
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 85' ,  Imdb
Režija: Ulrich Seidl 
Scenarij:Veronika Franz, Ulrich Seidl
Igrajo: Alessa Duchek, Gerald Duchek, Inge Ellinger, Manfred Ellinger, Walter Holzer, Cora Kitty, Alfreda Klebinger, Fritz Lang

Ob prvemu stiku s filmi Ulricha Seidla se večina navadno odzove tako da: A) zapusti kinodvorano / ugasne domači predvajalnik, ali B) hipnotizirano opazuje dogajanje in kljub občasnem nelagodju z zanimanjem pričakuje naslednji prizor. Mislim, da je zelo malo tistih, ki obtičijo nekje vmes. Opcija A je odločitev, ki jo sprejmeš zavestno, opcija B pa se ti enostavno zgodi in jaz sem eden tistih, ki se mu je Seidl zgodil. In ko se enkrat inficiraš s tem virusom, ta postane tvoj doživljenjski sopotnik. Po odlični Paradiž trilogiji se Avstrijec vrača k dokumentarnemu filmu s temo, ki v luči nekaterih odmevnih zgodb, v katerih so nastopali njegovi sodržavljani in njihove kleti, zrcali anomalije sodobne (ne samo avstrijske) družbe. Josefu Fritzlu nedvomno lahko pripišemo del "zaslug" za nastanek naslovnega dokumentarca, v katerem Seidl na njemu svojstven način ohranja nevtralno držo, ne posega v dogajanje in pusti svojim protagonistom, da sami z besedami in nastopom formirajo lastno podobo.

Film je zastavljen kot serija izpovednih intervjujev z resničnimi protagonisti, ki se v kleteh in drugih podzemnih prostorih prepuščajo / ukvarjajo s stvarmi, ki so na površju, v očeh okolja smešne, absurdne ali celo družbeno nesprejemljive. Večina člankov posvečenih Seidlovem filmu ponuja kratek povzetek najbolj čudaških nagnjen in hobijev sodelujočih protagonistov, jaz se pa bom temu poskušal izogniti. Mislim, da je za gledalca najzanimivejši aspekt filma prav nevednost, oziroma presenečenje ob odkrivanju vseh teh čudnih hobijev, navad in bizarnosti. Povedal bom le, da film ponuja širok spekter teh nenavadnosti: vse od običajnih fiksacij s povsem nedolžnimi konjički, do perverznih seksualnih praks in fascinacij z največjimi zločinci in najbolj temačnim obdobjem v zgodovini človeštva. V kleti v določenem obsegu vsekakor doživljam kot provokacijo, s katero Seidl testira gledalčev tolerančni prag in ga sili v razmislek o tem, kje se konča normalno in začne abnormalno. Kljub temu sem prepričan, da vsak gledalec lahko v filmu najde vsaj eno epizodo, v kateri v početju in razmišljanju akterjev ne bo zaznal nič čudnega ali nenormalnega. V največjih težavah s samim seboj pa bo najbrž tisti, ki bo v čisto vsem, kar nam film pokaže, videli abnormalnost in nesprejemljivost. 

Verjamem, da bi bilo zelo zanimivo opazovati reakcije gledalcev na posamezne prizore (tudi tistih, ki niso zdržali do konca filma) in ugotavljati raznolikost njihovih odzivov. Nekaj, kar enemu deluje absurdno ali nagnusno, drugega lahko nasmeje do solz, pri tretjemu pa mogoče izzove določeno stopnjo razumevanja. Moram priznati, da sem eden izmed tistih, ki se je med ogledom pogosto smejal, četudi sem nekajkrat moral nagonsko umakniti pogled s platna. Skratka, percepcija normalnosti in meja sprejemljivega sta variabilni vrednosti in filmi kot je ta so dobra priložnost za testiranje teh omejitev. Po ogledu Seidlovih filmov sem se večkrat spraševal, kako mu vedno znova uspeva najti ljudi, ki so pred kamero pripravljeni razkriti svoje najbolj intimne skrivnosti? A potem sem se hitro spomnil, da na svetu ne manjka ljudi, ki so za pet minut "slave" pripravljen storiti marsikaj. Razmišljanje v tej smeri me pripelje do spoznanja, ali bolje rečeno občutka, da so deli posameznih epizod zmanipulirani, oziroma nekoliko prikrojeni za potrebe filma z eno samo mislijo – doseči šokiranost gledalca. S tem ne želim spodkopavati kredibilnosti prikazanega, toda dejstvo, da najbolj provokativne epizode dobijo največ prostora, podpira takšno razmišljanje. A prav te epizode prinašajo največ dodane vrednosti in tu nekako obvelja trditev, da cilj upravičuje izbrana sredstva. V kleti pod črto na sporočilnem nivoju ne ponuja veliko, a je kljub temu dovolj zabaven in izzivalen, da zadovolji Seidlove privržence in spotoma rekrutira še kakšnega novega. (+3)

Ocena:

Plemya [The Tribe] (2014)

Slovenski naslov: Pleme 
Država: Ukrajina, Nizozemska
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama 
Dolžina: 128' , Imdb
Režija: Miroslav Slabošpicki 
Scenarij: Miroslav Slabošpicki 
Igrajo: Grigori Fesenko, Jana Novikova, Rosa Babi, Aleksander Dsiadevič, Jaroslav Biletski, Ivan Tiško, Aleksander Osadči, Aleksander Sidelnikov, Aleksander Panivan

Pleme je zagotovo najbolj izpostavljen film canskega Tedna kritike, dobitnik velike nagrade (in še dveh manj pomembnih nagrad), ki je nato prepričal ocenjevalce več festivalov in se počasi profiliral v eno največjih odkritij letošnje sezone. Ukrajinski režiser Miroslav Slabošpicki je zame, in verjamem za večino tistih, ki ne spremljajo dogajanja na področju kratkega filma, prava neznanka, vendar ob pregledu njegovega ustvarjanja hitro ugotovimo, da tako odmeven prvenec ni prišel od nikoder. Slabošpicki je pred režijo prve dolgometraže za svoje kratke filme prejel več uglednih nagrad (Berlin, Locarno) in tako napovedal, da nanj lahko resno računamo tudi v kategoriji celovečernega filma. 

Ukrajinčev prvenec je v marsikakšnem pogledu posebna izkušnja, ki z nami ostane še dolgo po zadnjem kadru in film, ki bo v spominu večine uspešno kljuboval zobu časa. Filmi brez glasbe in dialoga niso prevelika posebnost, a v tem primeru odsotnost teh elementov ni nobena modna muha ali produkt avtorjevih stilističnih zamisli. Takšen način podajanja zgodbe je v prvi vrsti motiviran z željo po čim bolj realističnem prikazu sveta gluhonemih, kamor Slabošpicki inštalira svojo zgodbo. Po moji oceni je zelo pomembna tudi odločitev, da se komunikacije protagonistov v znakovnem jeziku ne podnaslavlja, saj se s tem dodatno poudari izoliranost gluhonemih in njihova odrinjenost na družbene margine, na drugi strani pa se na ta način gledalca učinkovito postavi v položaj, ki je zelo podoben položaju gluhonemega človeka v svetu nehendikepirane večine. 

Naša vstopna točka v svet tišine je prihod mladega Sergeja v internat za gluhoneme. Ta takoj pritegne pozornost skupine fantov, ki so v tem skorajda hermetično zaprtem svetu ustvarili nekakšno organizacijo, ki v zavodu regulira vse aspekte izvenšolskega življenja. Vodja druščine preizkusi prišleka, ki se za članstvo v tej izbrani skupini mora spopasti z več nasprotniki in dokazati iz kakšnega testa je. Po uspešno prestani iniciaciji Sergej hitro napreduje po plemenski hierarhični lestvici: po nekaj tednih prodajanja igrač na vlakih že sodeluje v prvem roparskem napadu in postane stalni član ekipe, ki v nočnih urah ropa nič hudega sluteče naključne žrtve. Ropanje ni edina dejavnost, s katero organizacija služi denar. Ana je ena izmed dveh punc, ki se pod njenim okriljem, v sodelovanju z nekaterimi uslužbenci šole, prodaja na nekem počivališču za tovornjakarje. Ko mladenič, ki je na nočnih izletih skrbel za varnost deklet doživi nesrečo, njegovo mesto zapolni Sergej. Tako se naposled približa Ani, ki mu je všeč že od prvega dne in po prvi (plačani) spolni izkušnji je fant že do ušes zaljubljen. V tej neobičajni situaciji so naenkrat vpletena silovita čustva, ki ogrožajo dobro utečen biznis in to je stanje, ki ga vodje organizacije ne mislijo tolerirati. Zato pride do spora, ki sproži sosledje dogodkov z neslutenimi posledicami. 

Spoznavanje dela novega, neznanega avtorja je vedno posebno doživetje. Pri filmih režiserjev s katerimi že imamo nekaj izkušenj, imamo tudi določeno predstavo, kaj lahko pričakujemo, med tem ko film novega avtorja prinaša tisto dobrodošlo nevednost in nepredvidljivost. Miroslav Slabošpicki je v mnogih pogledih že s prvim filmom pokazal, da je režiser, na katerega v prihodnosti lahko resno računamo. Avtor, ki zna s tako predanostjo in studioznostjo pristopiti prvemu celovečercu, nedvomno ima zamisel za še kakšno zanimivo zgodbo, ki jo lahko podelil z nami. Že sam koncept filma, ki se povsem osredotoča na svet gluhonemih in iz dogajanja popolnoma izključi ostanek sveta, filmu daje določeno stopnjo izvirnosti in zanimivosti. Slabošpicki je od samega začetka iskal avtentičnost; želel je snemati z naturščiki, vendar je iskanje ustreznih kandidatov bilo toliko težje, ker je potreboval slušno prizadete ljudi. Iskanje je trajalo skoraj eno leto, za glavne vloge so pred končno odločitvijo preizkusili okoli 300 kandidatov. Tudi izbira pripovedne tehnike podpira težnjo avtorja po čim večji avtentičnosti: zgodba teče linearno, v dolgih nekajminutnih prizorih posnetih v enem kadru. Kamera pri tem ves čas ohranja distanco in s primerne razdalje opazuje dogajanje, brez close-up posnetkov in poskusov poglabljanja v notranji svet protagonistov. Tu je, da prikaže zgodbo karseda objektivno, brez čustev, hladno, kar še bolj poudari neizprosno surovost sveta, ki ga prikazuje. Delo s kamero in orkestracija posameznih prizorov so naravnost fantastični, pri tem pa najbolj pade v oči, koliko se pove s kombinacijo statične kamere in minimalnimi premiki le-te. Na drugi strani imamo dolge kader-sekvence, posnete iz roke v hodnikih in sobah internata, v katerih se kamera hitro premika pred, oz. za protagonisti, na ta način na gledalca učinkovito prenaša dinamiko dogajanja, ter obenem posreduje občutek za slabe življenjske pogoje, v katerih živijo akterji. Na nekem splošnem vidiku zgodba svojo kritično ost usmerja proti inštitucijam in družbi, v kateri so takšni scenariji mogoči, iz drugega, zame še bolj zanimivega vidika pa film pokaže, da tudi v teh nemogočih pogojih in razmerah ljubezni ni mogoče zatreti. Sklepno dejanje filma je zame ena izmed najbolj intenzivnih izkušenj v zadnjem obdobju, ki zelo grafično pokaže, kako močno orožje je ljubezen in kako močno lahko trešči v tiste, ki ji stopijo na pot. (+4)

Ocena:

Leviafan [Leviathan] (2014)

Slovenski naslov: Leviatan
Država: Rusija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Andrej Zvjagincev 
Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev
Igrajo: Aleksej Serebrijakov, Elena Ljadova, Vladimir Vdovičenkov, Roman Madjanov, Ana Ukolova, Aleksej Rozin, Sergej Pokodajev

Leviatan nas pelje v majhno mesto na severu Rusije, tik ob Barentsovem morju. V enem izmed zalivčkov malo izven mesta, na zemlji, ki je že stoletja v družinski lasti, živi Koljina mala družinica. Najstniški sin Roma se nikdar ni sprijaznil s tem, da se je oče po smrti njegove matere ponovno poročil z mlajšo, prikupno Liljo. Odnosi med pastorkom in mačeho so včasih napeti, a družina kljub temu živi umirjeno in prijetno življenje dokler na njihovo adreso ne pride občinski odlok, s katerim občina Kolji in družini odvzema vso zemljišče in družinsko hišo. Idilična lokacija v majhnem zalivčku je pritegnila župana Vadima Šelevjatova, ki si pod pretvezo višjega družbenega interesa želi prilastiti Koljino zemljo. Toda Kolja se ne misli vdati brez boja, zato na pomoč pokliče starega znanca Dmitrija, izkušenega odvetnika z moskovsko adreso. Ta s seboj prinese mapo polno obremenilnih informacij, s katerimi želi pritisniti na župana. Odvetnik pozna nekaj vplivnih ljudi, ki so mu priskrbeli potrebne informacije in sprva se zdi, da bo taktika, ki sta jo izbrala Kolja in njegov odvetniški prijatelj, jeziček na tehtnici prevesila na njuno stran. Računajo, da bo Kolja ali obdržal posest, ali zanjo prejel odškodnino, ki bo krepko presegala smešno nizko vrednost zapisano v veljavnem odloku. A po začetnem optimizmu se izkaže, da je župan veliko nevarnejši nasprotnik, ki je znake popuščanja kazal samo zato, da pridobi na času in pravilno oceni, kako daleč lahko gre v tem sporu.

Čeprav ruski mojster Andrej Zvjagincev v svojem opusu ima samo štiri celovečerce, 50-letnemu Moskovčanu mnogi danes pripisujejo vlogo enega izmed največjih sodobnih ruskih režiserjev. Svojo zgodbo o uspehu je začel pisati s prvencem Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003), ki je prejel 28 različnih festivalskih nagrad, med njimi tudi zlatega leva v Benetkah. Zvjagincev je bil manj uspešen z Izgonom (Izgnanie), svojim drugim filmom posnetim tri leta kasneje, potem pa je prišla Elena (2011), s katero mu je v festivalskem krogotoku znova uspelo pobrati respektabilno število nagrad. Leviatan je v Cannesu dobil nagrado za scenarij, a zdaj je že jasno, da prvenec Vrnitev  ostaja največkrat nagrajeni (in po mojem prepričanju najboljši) film Andreja Zvjaginceva. V isti sapi je ob moji subjektivni oceni potrebno poudariti, da režiser tudi s četrim filmom ostaja na visokem kakovostnem nivoju in se s svojo stvaritvijo zlahka uvršča med najvidnejše naslove tekočega leta. Zvjagincev je tudi tokrat sodeloval s preverjeno ekipo: scenarij sta spisala skupaj z Olegom Neginom (stalni sodelavec od Izgona dalje), za fotografijo pa je poskrbel Mihail Krišman, človek, ki že od samega začetka skrbi za razkošno vizualno podobo njegovih filmov. Izjemna fotografija je tudi pri Leviatanu ena izmed najmočnejših komponent, ki oko najbolj spektakularno razvaja v kadrih, ko pred kamero ne stoji nihče, v širokokotnih posnetkih čudovite obmorske pokrajine. Odlična fuzija vizualnosti in vsebine še posebej pride do izraza v pomembnih prizorih, kot je tisti z okostjem kita na obali, ki nas opominja a minljivost vsega, ali denimo v zadnjem Liljinem, s simboliko nabitem prizoru, ko ta s skalnate obale opazuje mogočnega kita in skokom v globino sprejme moralno-čustveni poraz. Beseda leviatan označuje biblično morsko pošast, uporablja se tudi  kot nekakšen sinonim za vodne pošasti (v romanu Moby-Dick beseda opisuje velike kite; v hebrejščini izraz za kita), v istoimenski knjigi Thomasa Hobbesa iz leta 1651 je beseda uporabljena kot metafora za državo.

S to zadnjo metaforo se najbolje približamo simboliki naslova filma, saj nam zgodba ponudi več kot dovolj razlogov, da pošast iz naslova enačimo s sistemom, ki se z brutalno surovostjo igra s človeškimi usodami. Leviatan torej ni nič drugega kakor ekvivalent državniških struktur, v katerih vlada nepredstavljiva sinhronizacija interesov in skorumpiranost na vseh nivojih odločanja. Zvjagincev v svoj portret sodobne Rusije ne pozabi vključiti niti duhovščine, ki se je  očitno lepo znašla v teh postkomunističnih časih. Mize cerkvenih dostojanstvenikov so polne dobrot, lokalni veljaki pa so njihove najljubše ovčice in najbolj spoštovani gostje. Popolna sinergija duhovnega in političnega. Poznavalce režiserjevega opusa bo verjetno nekoliko presenetil nepričakovano velika doza okoliščinam fino prilagojenega humorja. Vodka, ki teče v potokih je ob prispevku Liljine simpatične najboljše prijateljice glavni generator komičnih zapletov. Leviatan torej ima vse: družbeno kritično noto, simboliko, vizualno privlačnost, humor…, in v vseh teh segmentih funkcionira odlično. A v enem pomembnem segmentu po moji oceni vendarle ne doseže tako dobrih rezultatov. V iskanju kompleksnosti / širine zgodba stopi na teritorij družinske drame, vendar z motivi odraščajočega uporniškega najstnika in nepričakovanim ljubezenskim trikotnikom ne doseže veliko. Seciranje relacije sin-oče ostane nedorečeno, ključni problem pa sem zaznal v (ne)verodostojnosti ljubezenskega trikotnika. Liljina razpetost med možem in ljubimcem me nekako ni prepričala, še manj pa pripetljaj na skupnem izletu, ki postane glavni dejavnik čustvenih pretresov, ki sledijo. Ne prepriča niti naivnost in netaktnost moskovskega odvetnika, ki ga Zvjagincev, potem ko ta zgodbi da potreben zagon, povsem diskreditira. Iz istih razlogov nagrado za scenarij v Cannesu doživljam kot pretirano in verjetno je v tem primeru šlo za nekakšen kompromis. Škoda, saj bi ob bolj izpiljenem scenariju v tem segmentu imeli pravi masterpis.

Ocena: