Leviafan [Leviathan] (2014)

Slovenski naslov: Leviatan
Država: Rusija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Andrej Zvjagincev 
Scenarij: Oleg Negin, Andrej Zvjagincev
Igrajo: Aleksej Serebrijakov, Elena Ljadova, Vladimir Vdovičenkov, Roman Madjanov, Ana Ukolova, Aleksej Rozin, Sergej Pokodajev

Leviatan nas pelje v majhno mesto na severu Rusije, tik ob Barentsovem morju. V enem izmed zalivčkov malo izven mesta, na zemlji, ki je že stoletja v družinski lasti, živi Koljina mala družinica. Najstniški sin Roma se nikdar ni sprijaznil s tem, da se je oče po smrti njegove matere ponovno poročil z mlajšo, prikupno Liljo. Odnosi med pastorkom in mačeho so včasih napeti, a družina kljub temu živi umirjeno in prijetno življenje dokler na njihovo adreso ne pride občinski odlok, s katerim občina Kolji in družini odvzema vso zemljišče in družinsko hišo. Idilična lokacija v majhnem zalivčku je pritegnila župana Vadima Šelevjatova, ki si pod pretvezo višjega družbenega interesa želi prilastiti Koljino zemljo. Toda Kolja se ne misli vdati brez boja, zato na pomoč pokliče starega znanca Dmitrija, izkušenega odvetnika z moskovsko adreso. Ta s seboj prinese mapo polno obremenilnih informacij, s katerimi želi pritisniti na župana. Odvetnik pozna nekaj vplivnih ljudi, ki so mu priskrbeli potrebne informacije in sprva se zdi, da bo taktika, ki sta jo izbrala Kolja in njegov odvetniški prijatelj, jeziček na tehtnici prevesila na njuno stran. Računajo, da bo Kolja ali obdržal posest, ali zanjo prejel odškodnino, ki bo krepko presegala smešno nizko vrednost zapisano v veljavnem odloku. A po začetnem optimizmu se izkaže, da je župan veliko nevarnejši nasprotnik, ki je znake popuščanja kazal samo zato, da pridobi na času in pravilno oceni, kako daleč lahko gre v tem sporu.

Čeprav ruski mojster Andrej Zvjagincev v svojem opusu ima samo štiri celovečerce, 50-letnemu Moskovčanu mnogi danes pripisujejo vlogo enega izmed največjih sodobnih ruskih režiserjev. Svojo zgodbo o uspehu je začel pisati s prvencem Vrnitev (Vozvrashchenie, 2003), ki je prejel 28 različnih festivalskih nagrad, med njimi tudi zlatega leva v Benetkah. Zvjagincev je bil manj uspešen z Izgonom (Izgnanie), svojim drugim filmom posnetim tri leta kasneje, potem pa je prišla Elena (2011), s katero mu je v festivalskem krogotoku znova uspelo pobrati respektabilno število nagrad. Leviatan je v Cannesu dobil nagrado za scenarij, a zdaj je že jasno, da prvenec Vrnitev  ostaja največkrat nagrajeni (in po mojem prepričanju najboljši) film Andreja Zvjaginceva. V isti sapi je ob moji subjektivni oceni potrebno poudariti, da režiser tudi s četrim filmom ostaja na visokem kakovostnem nivoju in se s svojo stvaritvijo zlahka uvršča med najvidnejše naslove tekočega leta. Zvjagincev je tudi tokrat sodeloval s preverjeno ekipo: scenarij sta spisala skupaj z Olegom Neginom (stalni sodelavec od Izgona dalje), za fotografijo pa je poskrbel Mihail Krišman, človek, ki že od samega začetka skrbi za razkošno vizualno podobo njegovih filmov. Izjemna fotografija je tudi pri Leviatanu ena izmed najmočnejših komponent, ki oko najbolj spektakularno razvaja v kadrih, ko pred kamero ne stoji nihče, v širokokotnih posnetkih čudovite obmorske pokrajine. Odlična fuzija vizualnosti in vsebine še posebej pride do izraza v pomembnih prizorih, kot je tisti z okostjem kita na obali, ki nas opominja a minljivost vsega, ali denimo v zadnjem Liljinem, s simboliko nabitem prizoru, ko ta s skalnate obale opazuje mogočnega kita in skokom v globino sprejme moralno-čustveni poraz. Beseda leviatan označuje biblično morsko pošast, uporablja se tudi  kot nekakšen sinonim za vodne pošasti (v romanu Moby-Dick beseda opisuje velike kite; v hebrejščini izraz za kita), v istoimenski knjigi Thomasa Hobbesa iz leta 1651 je beseda uporabljena kot metafora za državo.

S to zadnjo metaforo se najbolje približamo simboliki naslova filma, saj nam zgodba ponudi več kot dovolj razlogov, da pošast iz naslova enačimo s sistemom, ki se z brutalno surovostjo igra s človeškimi usodami. Leviatan torej ni nič drugega kakor ekvivalent državniških struktur, v katerih vlada nepredstavljiva sinhronizacija interesov in skorumpiranost na vseh nivojih odločanja. Zvjagincev v svoj portret sodobne Rusije ne pozabi vključiti niti duhovščine, ki se je  očitno lepo znašla v teh postkomunističnih časih. Mize cerkvenih dostojanstvenikov so polne dobrot, lokalni veljaki pa so njihove najljubše ovčice in najbolj spoštovani gostje. Popolna sinergija duhovnega in političnega. Poznavalce režiserjevega opusa bo verjetno nekoliko presenetil nepričakovano velika doza okoliščinam fino prilagojenega humorja. Vodka, ki teče v potokih je ob prispevku Liljine simpatične najboljše prijateljice glavni generator komičnih zapletov. Leviatan torej ima vse: družbeno kritično noto, simboliko, vizualno privlačnost, humor…, in v vseh teh segmentih funkcionira odlično. A v enem pomembnem segmentu po moji oceni vendarle ne doseže tako dobrih rezultatov. V iskanju kompleksnosti / širine zgodba stopi na teritorij družinske drame, vendar z motivi odraščajočega uporniškega najstnika in nepričakovanim ljubezenskim trikotnikom ne doseže veliko. Seciranje relacije sin-oče ostane nedorečeno, ključni problem pa sem zaznal v (ne)verodostojnosti ljubezenskega trikotnika. Liljina razpetost med možem in ljubimcem me nekako ni prepričala, še manj pa pripetljaj na skupnem izletu, ki postane glavni dejavnik čustvenih pretresov, ki sledijo. Ne prepriča niti naivnost in netaktnost moskovskega odvetnika, ki ga Zvjagincev, potem ko ta zgodbi da potreben zagon, povsem diskreditira. Iz istih razlogov nagrado za scenarij v Cannesu doživljam kot pretirano in verjetno je v tem primeru šlo za nekakšen kompromis. Škoda, saj bi ob bolj izpiljenem scenariju v tem segmentu imeli pravi masterpis.

Ocena: