Norte, hangganan ng kasaysayan [Norte, the End of History] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Norte, the End of History
Država: Filipini
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 250' ,  Imdb
Režija: Lav Diaz
Scenarij: Rody Vera, Lav Diaz
Igrajo: Sid Lucero, Archie Alemania, Angeli Bayani, Mae Paner, Soliman Cruz

Lav Diaz je poleg Lisandra Alonsa, nedavno upokojenega Béle Tarra in Alberta Serre nedvomno eden izmed zastavonoš t.i. počasnega filma (slow cinema), fundamente tovrstnega filmskega izraza pa sta dolgo nazaj položila Michelangelo Antonioni in Andrei Tarkovsky. Značilnost te oblike art filma so dolgi, opazovalni, premišljeno minimalistični posnetki in zelo malo ali nič naracije. 56-letni filipinski režiser Lav Diaz je s svojimi filmi v nekaj zadnjih letih stalnica festivalskega dogajanja na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Norte, the End of History  je tako pred skoraj dvema letoma doživel premiero v canski sekciji Poseben pogled, produktivni režiser pa je že lani predstavil svoj novi film From What Is Before, ki je pobral kar pet nagrad na uglednem festivalu v Locarnu (med njimi tudi najžlahtnejšo - zlatega leoparda). 

250 minut bo po vsej verjetnosti za marsikoga prevelik zalogaj, a s tem zapisom želim opogumiti tiste, ki imajo dovolj časa in volje, da vendarle ponudijo priložnost tem zares lepem kosu celuloida. Istočasno bi želel opozoriti, da po približno uri filma zagotovo ne boste čutili kakšnega posebnega navdušenja. Obstaja celo velika verjetnost, da boste v tej etapi premišljevali o tem, da ugasnete televizijo in se posvetite stvarem, ki vam lahko ponudijo nekaj več užitka. Diaz namreč v prvi uri filma največ pozornosti nameni Fabianu, enemu izmed osrednjih protagonistov: najbistrejšemu študentu svoje generacije, ki ga enako visoko cenijo profesorji in prijatelji. Opazujemo njegove debate s profesorji in besedičenja ob pločevinkah piva v družbi prijateljev. Edina podrobnost, ki obljublja možnost razvoja nekakšnega zapleta je njegova skrivna afera s punco najboljšega prijatelja. A iz te moke na koncu ni bilo veliko kruha in ko sem se po ogledu ozrl nazaj sem uvidel namen uvoda, ki je po moji oceni tu zato, da nam približa protagonistovo stanje duha, ki je temelj njegovih dejanj v nadaljevanju. V tej prvi uri spoznamo tudi revna zakonca Joaquina in Elizo, ki težko shajata iz meseca v mesec. Ko si Joaquin poškoduje nogo in potrebuje denar za zdravljenje, Eliza izkoristi edino možnost in si denar sposodi pri premožni lokalni oderuhinji. Pri isti ženski se zadolžuje tudi Fabian in to je tista stična točka, ki bo v nadaljevanju usodno krojila življenja treh glavnih likov. 

Pozor: branje naslednjih vrstic lahko pokvari ogled filma.

Diaz je večkrat poudaril svojo navdušenost nad Dostojevskim in velik vpliv, ki ga je na njegovo ustvarjanje imel Tarkovsky. Po ogledu filma tako ni težko razbrati, da je roman Zločin in kazen predstavljal izvorni material, ki ga je avtor prilagodil filipinskim prilikam. Po osnovnem zapletu in dvojnem umoru, ki ga zagreši narcistični študent nadaljevanje zgodbe več ni preslikava dogajanja iz literarne predloge, ampak nekoliko modificirana različica razpleta, ki sicer še vedno nudi motive morilčevega spopadanja z občutki krivde, vendar Diaz enako, če ne večjo pozornost posveča usodi po krivem obsojenega Joaquina (ki so mu naprtili dvojni umor) in njegove žene Elize z otrokoma, ki jih brez njegove pomoči čaka težek eksistencialni boj. Preko teh osebnih zgodb Diaz izrisuje socialno panoramo družbe in nam približuje dejavnike, ki oblikujejo filipinski družbeni mozaik. Denar, družbeni sloji, religija, zakonodaja, pravosodni in izobraževalni sistem, vse to so teme in področja, ki gledalcu nudijo sliko okolja, v katerem je stopnja depriviligiranosti najnižjih slojev že zdavnaj prestopila mejo sprejemljivega. V vsej tej bedi Diazu uspe ujeti tiste redke trenutke sreče, ki te avtsajderje ženejo naprej in jim vlivajo moč in pogum, ob teh preprostih utrinkih pa se najboljše počuti tudi gledalec, ki čuti močno povezanost z liki. Eden takih je prizor, v katerem utrujena mati proti domu potiska leseno samokolnico s preostankom sadja in zelenjave, ki ga čez dan ni prodala v mestu. Stemnilo se je že, otroka se igrata na osvetljeni verandi, mlada sorodnica, ki čez dan pazi na njiju, z bližnje ročne črpalke prinaša vodo. Mati se za kratek čas ustavi ob verandi, poboža otroka in gre v posteljo. Časa za počitek ni veliko, saj še pred zoro mora biti pokonci in pripraviti svežo robo. V tej vizualno izjemni kader-sekvenci Diaz in njegov snemalec Larry Manda dogajanje opazujeta z distance in čeprav so premiki snemalca minimalnimi, v vidnem polju kamere je ogromno informacij, ki gledalcu pomagajo razumeti bivanjsko izkušnjo protagonistov. Med gledanjem te magične kader-sekvence človek enostavno pozabi, da gleda film, glede na spontanost in naravnost ljudi pred kamero pa se zdi, da tudi oni pozabijo, da jih snemajo. Zanimivo je spremljati tudi Joaquinovo življenje v zaporu, ki za rešetkami preide v nekakšno nenavadno stanje milosti in njegovo svetniško držo v odnosu z brutalnim sojetnikom, ki je strah in trepet vseh ostalih zapornikov. Še posebej so se mi prikupile sekvence z lebdečim junakom, ki v sanjah obiskuje svojo družino. Najmanj jasna in za moj okus najmanj užitna je študentova zgodba, njegovo življenje z zločinom, ki ga je zagrešil, in počasno pogrezanje v norost. Northe… je film, ki gledalcu ponudi veliko, a od njega obenem zahteva kar nekaj potrpljenja. Ciljna publika so nedvomno gledalci, ki znajo ceniti užitke počasnega filmanja, za ljubitelje dinamičnih zgodb pa je najbrž bolje, da se v to avanturo sploh ne spuščajo. (-4)

Ocena:

St. Vincent (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Theodore Melfi
Scenarij: Theodore Melfi
Igrajo: Bill Murray, Jaeden Lieberher, Melissa McCarthy, Naomi Watts, Chris O'Dowd,Terrence Howard  

Težko bi rekli, da Bill Murray v zadnjem obdobju snema malo filmov. V obdobju od leta 2010 do danes je sodeloval pri sedmih filmih in nekaterih televizijskih projektih, vendar je pri kar šestih naslovih končal v stranskih vlogah. Dokaj povprečna biografska komična drama Hyde Park na reki Hudson (Hyde Park on Hudson, Roger Michell, 2012), v kateri je igral ameriškega predsednika Roosevelta, je v resnici njegova edina glavna vloga v zadnjih petih letih. Zato ne preseneča entuzijazem, s katerim s(m)o trume spoštovalcev Murrayjeveg lika in dela sprejele njegov najnovejši film, pri katerem se je končno znašel v (glavni) vlogi, ki mu je pisana na kožo. 

Vincent MacKenna je upokojeni vojni veteran, ki živi samotno življenje v zapuščeni predmestni hiški. Asocialni pijanec, verižni kadilec, mizantrop. To so etikete, s katerimi so ga upravičeno oblepili vsi tisti, ki so se z njim srečali v zadnjih nekaj letih. Jasno je, da se za njegovo fuck off držo skriva zgodba, ki jo Vincent ni pripravljen deliti z nikomur. Edina oseba, ki se nekoliko bolje razume z zagrenjenim samcem, je noseča ruska prostitutka Daka (Watts), ki ga je uspela prepričati, da je otrok, ki raste v njenem trebuhu, njegov. Nato se v sosednjo hišo preseli Maggie (McCarthy) in njen 12-letni sin Oliver. Maggie se je pravkar ločila od nezvestega moža in je sredi boja za skrbništvo nad njunim sinom. Svež začetek v novem okolju od nje zahteva veliko odrekanja (beri: nadur na urgenci), nič bolj prijazen začetek ne čaka niti Oliverja v njegovi novi katoliški šoli. Nasilneži mu med športno vzgojo izmaknejo torbo z oblačili, ključi in mobitelom, zato se Oliver kar v športni opremi odpravi domov. Odloči se, da bo novega neprijaznega soseda prosil za pomoč. Tudi največji človekomrznež bi težko zavrnili takšno prošnjo, nedolžen otroški obraz pa lahko omehča tudi najbolj trdo srce. To je začetek neobičajnega prijateljstva, ki  bo počasi preoblikovalo Vincentov nič kaj prijetni značaj.

St. Vincent je celovečerni prvenec Theodorja Melfija, o katerem pred tem filmom nisem vedel nič. In čeprav včasih imamo občutek, da se je novo režisersko ime pojavilo od nikoder, v veliki večini primerov za takšnim debitantom stojijo leta mukotrpnega dela na različnih s filmom povezanih področjih. Melfi je tako zelo cenjeno ime v oglaševalskem biznisu, režiral je kar nekaj nagrajenih oglasov in se uveljavil v producentskih vodah, predvsem v produkciji malih, neodvisnih projektov. Njegova prva ljubezen je bila scenaristika in scenarij za St. Vincent je produkt te ljubezni. Z dokončanim scenarijem v rokah je Melfi poskušal navezati stik z Murrayjem, ki je od samega začetka bil njegova prva izbira in kmalu spoznal, da vzpostavitev stika s posebnežem njegovega kova, ni lahka naloga. Toda vztrajnost se je na koncu izplačala, Murray je vlogo sprejel in potem je vse bilo veliko lažje. Debitantu je na koncu uspelo zbrati impresivno igralsko zasedbo, ki je nedvomno eden glavnih adutov filma. St. Vincent resda ne prinaša nič revolucionarno novega, a vseeno govorimo o filmu, ki gledalcu ponudi veliko drobnih zadovoljstev, ki v seštevku imajo odličen kumulativni učinek. V osrčju zgodbe stoji klasični filmski motiv zbliževanje med moškim in otrokom, ki vključuje vse standardne obrazce: otroka, ki potrebuje očetovsko figuro in moškega, v katerem ta otrok prebuja očetovsko-zaščitniški gen. Murrayjev lik ni zastavljen povsem realistično in v mnogih primerih bi karakter vpet v takšne vzorce težko funkcioniral zadovoljivo, toda igralčeva karizma in njegov smisel za komedijo sta kot naročena za dramedije podobnega kova. Murray s svojim nastopom iz spomina prikliče Neskončen dan (Groundhog Day, Harold Ramis, 1993), eden izmed komičnih vrhuncev 90-ih let. Menim, da so ustvarjalci s odlično selekcionirali igralski kader. Ključna naloga je nedvomno bila najti pravega otroka in mladi Jaeden Lieberher se je kljub neizkušenosti zelo dobro znašel v vlogi 12-letnega Oliverja. Všeč mi je tudi ideja, da se Naomi Watts in Melisso McCarthy postavi v povsem netipični vlogi. Wattsova je tako v svoji over-the-top kreaciji zelo zabavna ruska prostitutka, McCarthyjeva, ki smo jo vajeni gledati v bolj komičnih vlogah, pa tu pokaže svojo vsestranskost. (Wattsova je v nekem intervjuju izjavila, da je ob branju scnarija bila prepričana, da ji je ponujena vloga, ki jo igra McCarthyjeva). K temu dodajmo prispevka Terrenca Howarda in meni osebno vedno simpatičnega Chrisa O'Dowda, in imamo kakovosten, odlično orkestriran igralski ansambel, ki s skupinskim naporom izvleče maksimum iz svojih vlog. Čeprav občasno zaide na spolzki teritorij pretirane sentimentalnosti in je v osnovi dokaj predvidljiv, Melfiju pod črto vseeno uspe zložiti zmagovalno kombinacijo, ki nas pusti v dobrem razpoloženju. Režiser, ki ve, kaj im kdo so njegovi aduti in jih obenem zna pravilno uporabiti, bo nedvomno dobil še kakšno priložnost za dokazovanje in z veseljem bom preveril tudi njegov naslednji izdelek. (+3)

Ocena:

Still Alice (2014)

Slovenski naslov: Še vedno Alice
Država: ZDA, Francija
Leto: 2014 
Žanri: Drama
Dolžina: 101' ,  Imdb
Režija: Richard Glatzer, Wash Westmoreland
Scenarij: Richard Glatzer, Wash Westmoreland, Lisa Genova (knjiga)
Igrajo: Julianne Moore, Alec Baldwin, Kristen Stewart, Kate Bosworth, Hunter Parrish 


Zgodba

50-letna Alice Howland (Moore) je ugledna profesorica jezikoslovja, ki je skupaj s soprogom Johnom (Baldwin), prav tako renomiranim strokovnjakom na področju nevrologije, vzgojila tri krasne otroke. Najstarejša hčerka Anna (Bosworth) je uspešna, srečno poročena mlada dama, ki se tudi sama pripravlja na starševsko vlogo, mlajša Lydia (Stewart) se še vedno išče in se poskuša uveljaviti kot igralka, med tem ko sin Tom (Parrish) sledi očetov zgled in že uspešno gradi kariero v medicini. S tako idilično družinsko sliko in kariero na vrhuncu je Alice nedvomno prototip zelo srečne osebe. Težave v raju se začnejo, ko nekega dne med rekreativnim tekom Alice naenkrat več ne zna najti poti domov. Stvari se potem vrnejo v normalo, a v naslednjih dneh ji spomin znova začne povzročati preglavice. Zaskrbljena Alice obišče zdravnika, ki posumi na začetke Alzheimerjeve bolezni. Dodatne preiskave potrdijo črni scenarij in naša junakinja in njeni najbližji se naenkrat morajo sprijazniti z bolečo resnico: čeprav je hitrost napredovanja bolezni težko predvideti, vsem skupaj je jasno, da bodo luknje v spominu iz dneva v dan bolj ogrožale njeno sposobnost za poučevanje na univerzi in, kar je še pomembneje, trajno brisale koščke njene intime in družinske preteklosti.

Vtis

Verjetno ste seznanjeni z informacijo, da je Julianne Moore za svoj nastop prejela zlati globus. Igralka bo obenem najresnejša kandidatka na bližajoči se podelitvi zlatih kipcev 22. februarja. Med drugim tudi zato, ker je to njena peta nominacija in verjamem, da so možnosti, da tudi petič ostane brez nagrade, resnično zelo majhne. Podatek o 21-ih nagradah in 13-ih nominacijah je impresiven že sam po sebi, še bolj fascinanten pa je podatek, da zraven skoraj vseh 21-ih nagrad stoji ime Julianne Moore. Že iz teh številk lahko sklepamo, da je najkvalitetnejša »sestavina« filma Julianne Moore, vsi ostale vitalne točke, po katerih vrednotimo kvaliteto izdelka pa žal ne dosegajo tega nivoja. Še vedno Alice je tako dokaj povprečen film, ki nam poleg impresivnega nastopa glavne igralke ne ponudi prav veliko dodatne vrednosti. Ustvarjalci nekaj »soka« iztisnejo iz prizorov, v katerih gledamo interakcijo med materjo in njeno mlajšo hčerko (solidna interpretacija Kristen Stewart), zadovoljiv je tudi prispevek Aleca Baldwina, ki so mu podobne vloge pisane na kožo. Pri celotni zadevi me je najbolj zmotila želja ustvarjalcev, da življenja glavne junakinje in ljudi iz njene bližine prikažejo tako tipsko urejena, če izvzamemo nesrečno bolezen, pravzaprav popolna, brez kakršnekoli težnje po graditvi večplastnih likov in kompleksnejših odnosov med njimi. Še vedno Alice je pod črto tipična televizijska melodrama, ki ji ziheraško sledenje ustaljenih obrazcev preprečuje dvig iz povprečja. Film, ki se ga čez čas bomo spomnili samo zato, ker je velika igralka v njem dobila svojega prvega oskarja.

Zanimivosti

Film je posnet po istoimenski knjižni uspešnici priznane nevrobiologinje Lise Genova, ki je odločila svojo znanstveno ekspertizo izkoristiti za lansiranje pisateljske kariere. Genova je napisala še dva romana, vse tri knjige pa v fokus postavljajo protagoniste z nevrobiološkimi okvarami. 

Film podpisuje režiserski tandem Richard Glatzer-Wash Westmoreland, ki sta partnerja tudi v zasebnem življenju. Skupaj sta režirala indie dramo Quinceanera (2006), za katero sta na festivalu Sundance prejela nagrado občinstva in žirije.

Ko-režiser Richard Glatzer boleha za ALS boleznijo in ne more govoriti, zato si je pri režiranju filma pomagal z računalniškim programom, ki natipkane besede pretvarja in predvaja kot glasovna sporočila. ALS, ali amiotrofična lateralna skleroza, je napredujoča bolezen motoričnih (gibalnih) živčnih celic v možganski skorji (zgornji motorični nevroni), ter v možganskem deblu in v hrbtenjači (spodnji motorični nevroni). Več tukaj.

Zlivanje ledeno mrzle vode na glavo v dobrodelne namene, ali Ice Bucket Challenge, je odmevna akcija, s katero so pobudniki želeli opozoriti na ALS in tako spodbuditi zbiranje sredstev za znanstvene raziskave na tem področju. Julianne Moore in Kristen Stewart sta svoj ledeni izziv posvetili Richardu Glatzerju.

Ocena:

Me & Earl & the Dying Girl veliki zmagovalec festivala Sundance

Me and Earl and the Dying Girl

Veliki zmagovalec letošnjega Sundanca je drama Me and Earl and the Dying Girl, ki je poleg glavne nagrade v programskem sklopu U.S. Dramatic prejel tudi največ glasov občinstva. Pripoved se osredotoča na življenje asocialnega srednješolca Grega in njegovega najboljšega prijatelja Earla, ki se spoprijateljita s sošolko, ki boleha za levkemijo. Najboljši režiser je postal Robert Eggers, ki je v Park Cityju predstavil The Witch, edino grozljivko v glavnem tekmovalnem programu. Nagrada za najboljši dokumentarec v ameriški konkurenci je šla v roke Crystal Moselle, za njeno debitantsko stvaritev The Wolfpack, za najboljšega režiserja v istem sklopu pa je razglašen Matthew Heineman, za režijo filma Cartel Land. V mednarodni konkurenci je v sklopu igranega filma slavil škotski režiser John Maclean, ki je predstavil vestern Slow West, ki je na račun zvezdniške zasedbe zagotovo eden izmed naslovov, ki je pritegnil največ pozornosti. Za najboljši film mednarodnega dokumentarnega sklopa je razglašen v luči ukrajinsko-ruskega konflikta zelo aktualni The Russian Woodpecker, v režiji Chada Gracie.

Slow West

Nagrade v pomembnejših kategorijah:

• U.S. (Drama): Me and Earl and the Dying Girl, Režija: Alfonso Gomez-Rejon
• U.S. (Dokumentarni): The Wolfpack, Režija: Crystal Moselle
• World Cinema (Drama): Slow West, Režija: John Maclean
• World Cinema (Dokumentarni): The Russian Woodpecker, Režija: Chad Garcia
• Nagrada občinstva U.S. (Drama): Me and Earl and the Dying Girl, Režija: Alfonso Gomez-Rejon
• Nagrada občinstva U.S (Dokumentarni): Meru, Režija: Jimmy Chin and Elizabeth Chai Vasarhelyi
• Nagrada občinstva World Cinema (Drama): Umrika, Režija: Prashant Nair
• Nagrada občinstva World Cinema (Dokumentarni): Dark Horse, Režija: Louise Osmond
• Nagrada občinstva v sekciji Next:  James White, Režija: Josh Mond
• Režija (U.S. Drama): The Witch, Robert Eggers
• Režija (U.S. Dokumentarni): Cartel Land, Matthew Heineman
• Režija World Cinema (Drama):  The Summer of Sangaile, Alanté Kavaïté
• Režija World Cinema (Documentarni): Dreamcatcher, Kim Longinotto
• Nagrada za scenarij Waldo Salt (Drama): The Stanford Prison Experiment, Tim Talbott

'71 (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB 
Leto: 2014 
Žanri: Akcija, Drama, Triler 
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Yann Demange
Scenarij: Gregory Burke
Igrajo: Jack O'Connell, Sam Reid, Sean Harris, Killian Scott, David Wilmot, Paul Anderson, Charlie Murphy

Prebivalci severnoirske prestolnice Belfast so skoraj tri desetletja živeli nadvse stresna življenja vedoč, da jih lahko že za naslednjim vogalom čaka bomba, ki jih lahko ubije, rani ali trajno poškoduje. Enkrat je počilo v katoliško-republikanski četrti, drugič v predelih mesta, ki jih poseljujejo protestantski lojalisti. Najbolj nemirna so bila 70-ta, ko so prevrnjeni goreči avtomobili in ulične barikade na razmejitvenih črtah med protestanti in katoliki bili vsakdanja slika na ulicah prestolnice. Leta 1971 se je med britanskimi vojaki, ki so iz Anglije poslani na sever, znašel tudi mladi Gary Hook (O'Connell). Njegova enota bi morala oditi v Nemčijo, toda na koncu so končali v Belfastu. Časa za prilagoditev na novo okolje in razumevanje zapletene situacije v mestu ni bilo veliko, saj Garyjevo enoto že naslednji dan pošljejo v sovražno razpoloženi del mesta. Naelektreno situacijo še dodatno zaostrijo pripadniki lokalne policije, ki s svojo agresivnostjo in brutalnostjo na ulico privabijo prve protestnike. Situacija se iz minute v minuto zaostruje, nezadovoljna masa je vedno številčnejša in agresivnejša. Zaradi surovega ravnanja policije med aretacijo nekega meščana, kar tam, pred očmi protestantov, stvari dokončno uidejo izpod nadzora. Poletijo prvi kamni, mlade in neizkušene vojake grabi panika, nekateri z razbitimi glavami obležijo na tleh. V vsesplošnem kaosu poveljnik ukaže umik, Gray in še en vojak pa ostaneta zadaj, odrezana in obkrožena z razjarjeno množico. In ko nekdo iz mase potegne pištolo in v glavo ustreli njegovega soborca, se Gary instinktivno poda v beg. Za njim se zapodijo vročekrvni mladci iz IRE, ki želijo še en okupatorski skalp.  Po belfastskih ulicah se začne lov na človeka. 

Britanska kinematografija je v zadnjih letih ena izmed najvitalnejših v Evropi, nosilci te vitalnosti pa so nova režiserska imena kot so: Steven Knight, Ben Wheatley, Jonathan Glazer…, ki so vnesla nemalo svežine v britanski film. Med njimi je tudi v Parizu rojeni Yann Demange, ki je odraščal in filmsko dozorel v Angliji. Najprej je delal kot snemalec, montažer in asistent režije pri različnih glasbenih projektih in reklamah, pred celovečernim prvencem '71 pa je režiral nekaj odmevnih britanskih tv serij kot sta Dead Set in Criminal Justice. Nato mu je v roke prišel scenarij Gregoryja Burka in Demange je ocenil, da je to njegova priložnost za preboj na veliko sceno. Film je na začetku lanskega leta premierno predvajan v Berlinu in od takrat je o njem bilo moč slišati in prebrati pretežno pozitivna menja in odzive. O »težavah« na Severnem Irskem je posneto kar nekaj filmov — Krvava  nedelja Paula Greengrassa je en boljših primerov — in '71 je po ocenah mnogih eden tistih naslovov, ki se uvršča v sam vrh filmov s tovrstno tematiko. Demangu je uspelo v format na videz preprostega akcijskega trilerja, ki se vrti okoli boja za preživetje mladega britanskega vojaka zapakirati veliko več: v prvi vrsti dovolj natančno in večsmerno orisati položaj in razmerje sil na Severnem Irskem v tem kritičnem obdobju in obenem izkristalizirati univerzalno formulo zakulisnih iger, ki jo lahko brez večjih prilagajanj apliciramo na katerokoli konfliktno situacijo v svetu.

Filmu poleg tega uspe izoblikovati kompleksno sliko delovanja republikanskega gibanja in notranjih trenj med radikalno in bolj umirjeno strujo znotraj organizacije, istočasno pa ponudi perspektivo običajnega človeka, ki poskuša v takšni situaciji ravnati človeško, v skladu s svojimi moralnimi načeli. Skupni imenovalec vseh elementov, ki jih lahko označimo kot politične, je žongliranje z usodo posameznika (v tem primeru mladega vojaka) in tendenca politike, da življenje običajnega posameznika žrtvuje za višje politične cilje. Ta spoznanja so po moji oceni poglavitna sporočilna vrednost filma, ki preko protivojne ideje pride so višje resnice: dvoličnosti politike, ki brez pomisleka maršira preko trupel (vseh) žrtev, vse dokler je takšno početje v funkciji doseganja »višjih« ciljev. Hvale vredna je tudi režisersko-scenaristična spretnost, s katero ustvarjalcem uspe v slabih 100 minutah sinhronizirati in ustrezno motivirati veliko število likov. Zaključne besede sem rezerviral za Jacka O'Connella, vzhajajočo zvezdo britanskega in svetovnega filma, ki je po odličnem nastopu v zaporniški drami Starred Up (David Mackenzie, 2013) zabeležil še eno bleščečo predstavo. Prepričljivost, s katero je O'Connell v tako kratkem časovnem razmaku odigral dve tako različni vlogi, mu je že odprla številna vrata in verjamem, da mu dela v prihodnje ne bo manjkalo. Mladeniča, ki je po kratkem kaljenju pri nekaterih televizijskih programih svoje prve filmske korake naredil v Meadowsovi mojstrovini To je Anglija (This Is England, 2006), te dni ga lahko vidite v biografski športni drami Neuklonljiv  (Unbroken, Angelina Jolie, 2014), ki bi brez njegove prisotnosti zagotovo zasedla precej nižje mestu na moji prioritetni listi. (-4)

Ocena:

Gomorra: La serie (2014– )

Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Gomorrah
Država: Italija
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 12 x 55', Imdb
Režija: Stefano Sollima, Francesca Comencini, Claudio Cupellini
Scenarij: Leonardo Fasoli, Roberto Saviano, Stefano Bises ...
Igrajo: Marco D'Amore, Salvatore Esposito, Fortunato Cerlino, Maria Pia Calzone, Walter Lippa, Fabio de Caro, Marco Palvetti, Massimiliano Rossi

Pred skoraj sedmimi leti je italijanska krimi drama Gomorra (režija:Matteo Garrone) prejela nagrado žirije v Cannesu in ob koncu leta našla mesto na mnogih relavantnih pregledih najboljših stvaritev leta 2008. Šest let kasneje je na italijanske tv zaslone prišla 12-delna istoimenska tv serija, navdihnjena s filmom in izvirnim gradivom: knjigo Roberta Saviana, ki zelo natančno opisuje ustroj in delovanje neapeljske Comorre. Italijanske tv serije v mojih očeh nikoli niso bile sinonim dobrega televizijskega programa, prej nasprotno, toda časi se spreminjajo in pri italijanskem Skyju so očitno začutili priložnost, da se tudi sami aktivno vključijo v aktualne trende in izkoristijo strmo naraščajočo popularnost televizijskih serij. K sodelovanju so povabili Saviana, ki je v kooperaciji z več pisci spisal scenarij za 12 epizod, posamezno epizoda pa je v Italiji v povprečju videlo približno 1 200 000 gledalcev. Na režiserski stolček je postavljen Stefano Sollima, človek, ki je poleg odmevnega celovečerca A.C.A.B. (2012), režiral Romanzo criminale (2008-2010), še eno žanrsko sorodno tv serijo, ki je v Italiji pritegnila veliko pozornosti. Sollima je podpisal sedem epizod, tri epizode je režiral Claudio Cupellini (Una vita tranquilla), preostali epizodi pa je podpisala Francesca Comencini (Lo spazio bianco). Angažiranje uveljavljenih režiserskih imen je nedvomen dokaz ambicioznosti projekta, ki je prepričal programske selektorje številnih televizij — pravice za predvajanje so prodane v 50 držav, avtorske pravice za ameriški rimejk pa je že odkupila produkcijska hiša bratov Weinstein.

Serija v središče dogajanja postavlja mafijsko družino, ki jo vodi brezkompromisni Don Pietro Savastano, največji igralec v Neaplju in bližnji okolici. Poročen je z gospo Immo, ki je povsem na tekočem z moževimi posli in mu čvrsto stoji ob strani. Njun edini potomec, dvajset in nekaj letni Genny bo nekoč nasledil očetov imperij, vendar mladec zaenkrat še ne kaže potrebnih »vrlin« za tako zahtevno vlogo. Don Pietrova desna roka pri vseh poslih je ambiciozni Ciro »L'immortale,«  človek, ki ga spoštujejo mlajši in starejši člani družine. Težavi, ki povzroča največ preglavic familiji Savastano je ime Salvatore Conte, kajti njegova roba je boljša od tiste, ki jo na svojih področjih razpečuje klan Savastano. Njegova moč in vpliv rastejo iz dneva v dan in Don Pietro se odloči, da je napočil čas za resno opozorilo mladem oponentu. Nalogo zaupa Ciru in njegovem partnerju, ki Conteju pošljeta ognjene (dobesedno) pozdrave, ki naj bi vzhajajoči zvezdi kriminalnega podzemlja pokazala, kdo v mestu vodi igro. A ker mladce dandanes nič ne izuči, Don Pietro pošlje svoje do zob oborožene vojake nad Contejevo uporišče. In med tem ko oče bije boj z nevarnimi oponenti, njegov razvajeni in otročji sin Genny počne neumnosti. Zaleti se z motorjem in med tem ko Don Pietro hiti v bolnišnico, ga ustavijo karabinjeri. Zaradi prehitre vožnje bi se še nekako izmazal, toda težava je polna torba krvavega denarja v njegovem prtljažniku. Stvari se zaradi njegove arogance še bolj zakomplicirajo in veliki boss konča za rešetkami. In med tem ko Don Pietro premišljuje o tem, koga postaviti na mesto »vršilca dolžnosti,« apetiti vpletenih rastejo. Ker Genny še vedno ni kos zahtevni nalogi vsi pričakujejo, da bo vajeti prevzel Ciro, toda tudi gospa Imma ima svoje načrte.

Če sodite med tiste, ki so po izteku Sopranovih (The Sopranos,  1999–2007), Skrivne naveze (The Wire, 2002-2008) in Imperija pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-2014) iščejo serijo, ki lahko adekvatno zapolni nastalo praznino, potem je, ob predpostavki, da niste omejeni s tujejezičnimi predsodki, vašega iskanja konec. Nepričakovano italijansko uspešnico lahko opišem kot nekakšen hibrid med Sporanovimi in Skrivno navezo. Gomora nas s prikazom ustroja mafijskega klana spominja na Sopranove, po umeščenosti zgodbe v revna blokovska naselja pa se v marsikakšnem pogledu približa motivom videnim v Skrivni navezi, a z eno pomembno razliko: tu ni prostora za policijske junake in policijsko perspektivo. Tu pravzaprav ni nobenega klasičnega junaka, saj so vsi sodelujoči tipični antijunaki, slabi,  pokvarjeni ljudje, ki svojo svetlejšo plat pokažejo le v tistem res najožjem družinskem krogu. Ustvarjalci so očitno od samega začetka imeli jasno vizijo končnega izdelka: vedli so, od kod njihovi liki prihajajo, vedli so, kakšne morajo biti snemalne lokacije in vedli so, da v naslovne vloge ne smejo postaviti velikih igralskih zvezd. Stavili so na avtentičnost, in po moji oceni dosegli zelo dober rezultat. Manj znani obrazi in neprofesionalni igralci kljub skromnejšemu igralskemu znanju  likom dajejo potrebno kredibilnost. V oči pade pozornost namenjena detajlom, kot so recimo prizori mladih fantičev, ki sredi blokovskega naselja skozi igro oponašajo svoje starejše vzornike. Verižni prenos novic in povelj poskrbi za hiter prenos skozi naselje, otroci pa so tako že od zgodnjega otroštva vpeti v mafijske posle in se na nek način pripravljajo na bodočo vlogo mafijskega vojaka. Med opazovanjem življenja v getu hitro dojamemo, da smo na kraju v katerem deluje dvojna, vzporedna oblast. 

Mafija je vključena v tako rekoč vse pore družbenega življenja, pohlevno prebivalstvo pa na pripadnike mafijskih klanov gleda z mešanico strahu in spoštovanja. Na seznamu mafijskih poslov najdemo standardne dejavnosti: na prvem mestu je trgovina z mamili, od koder se denar preteka v gradbeni sektor in dalje na nepremičninske trge, z naraščanjem finančne moči pa se krepi tudi politični vpliv. Gomorra nam med drugim pokaže, kako se kupujejo volitve, kako se legalni biznis z belo tehniko in robo široke potrošnje koristi za švercanje večjih količin droge in še mnoge načine mafijske vpetosti v gospodarstvo. Karakterizacija likov je kvalitetna, dobro uravnotežena in odmerjena, temačna fotografija pa se odlično sklada s pesimističnim tonom zgodbe. Gomorra ponudi veliko dobrih rešitev, ki so vredne občudovanja, a na koncu sem vseeno ugotavljal, da bi določene stvari lahko bile zastavljene nekoliko prepričljivejše. Trudim se, da bi razkril čim manj, zato se bom omejil zgolj zaplet z Don Pietrom, ki ima tolikšno moč in vpliv, da doseže skoraj vse, zatakne  pa se pri zadrtem upravniku zapora. Tu mafijski boss ne poseže po nobenem od »argumentov,« ki jih ima na voljo (beri: podkupnina, izsiljevanje, grožnje družini in ultimativno, umor). Pri tej nedoslednosti sem vseeno pripravljen zamižati na eno oko,  saj prav to omogoči zanimiv razvoj vsaj dveh likov; najprej gospe Imme in potem še »prestolonaslednika« Gennyja, ki gre skozi največjo in najbolj zanimivo karakterno preobrazbo. Finalna epizoda prve sezone napove razburljivo dogajanje v novi sezoni, v kateri bomo verjetno izvedeli še nekaj več o (načrtno) skrivnostnem Ciru in njegovi dejanski vlogi. (-4)

Ocena:

SUNDANCE 2015 - 3. DEL

15 najzanimivejših filmov iz sekcij

 Premiere, Park City at Midnight in Next 

Brooklyn

Novi film Johna Crowleyja (Intermission, Boy A)

Digging for Fire 

Zato ker je Joe Swanberg v vedno boljši formi (Drinking Buddies, The Sacrament)

Don Verdean 

Zato ker govorimo o novem filmu režiserja kultnega Napoleon Dynamite. 

Last Days in the Desert 

Zato ker je Ewan McGregor Jezus in ker režira Rodrigo Garcia (Nine Lives).

Mississippi Grind

Od avtorskega tandema, ki je posnel Sugar in It's Kind of a Funny Story. Pa še Ben Mendelsohn je zraven.

Mistress America 

Samo to povem: Noah Baumbach + Greta Gerwig.

Sleeping With Other People 

Zato ker Leslye Headland zna poiskati nove perspektive.

Ten Thousand Saints

Ker upam na novo Ameriško razkošje in ker ima zanimivo igralsko zasedbo.

Hellions 

Zato ker je Bruce McDonald legenda polnočne zabave.

It Follows 

Več o filmu v moji recenziji.

Knock Knock  

Zato ker je Eli Roth eno najbolj vročih imen hororja ta hip.

The Nightmare 

Zato ker je Soba 237  bila zelo cool.

Entertainment

Zato ker se mi zdi, da Rick Alverson (The Comedy) ima zanimive ideje.

Nasty Baby 

Na režiserskem stolčku je gsopod Sebastián Silva (Služkinja)

Tangerine

Zato, ker mi je bil všeč Starlet, prejšnji film istega režiserja.

Celoteni seznami + sekcije Spotlight in New Frontier Films




PREMIERES

A Walk in the Woods
Režija: Ken Kwapis
Igrajo: Robert Redford, Nick Nolte, Emma Thompson, Mary Steenburgen, Nick Offerman, Kristen Schaal

Brooklyn
Režija: John Crowley
Igrajo: Saoirse Ronan, Domhnall Gleeson, Emory Cohen, Julie Walters, Jim Broadbent

Digging for Fire
Režija : Joe Swanberg
Igrajo: Jake Johnson, Rosemarie Dewitt, Orlando Bloom, Brie Larson, Sam Rockwell, Anna Kendrick

Don Verdean
Režija: Jared Hess
Igrajo: Sam Rockwell, Jemaine Clement, Amy Ryan, Danny McBride, Leslie Bibb, Will Forte.

The End of the Tour
Režija: James Ponsoldt
Igrajo: Jesse Eisenberg, Jason Segel, Anna Chlumsky, Joan Cusack, Mamie Gummer, Mickey Sumner.

Experimenter
Režija: Michael Almereyda
Igrajo. Peter Sarsgaard, Winona Ryder, Jim Gaffigan, Kellan Lutz, Taryn Manning, John Leguizamo.

Grandma
Režija: Paul Weitz
Igrajo: Lily Tomlin, Julia Garner, Marcia Gay Harden, Judy Greer, Laverne Cox, Sam Elliott

I Am Michael
Režija: Justin Kelly
Igrajo: James Franco, Zachary Quinto, Emma Roberts

I'll See You in My Dreams
Režija: Brett Haley
Igrajo: Blythe Danner, Martin Starr, Sam Elliott, Malin Akerman, June Squibb, Rhea Perlman.

Last Days in the Desert
Režija: Rodrigo Garcia
Igrajo: Ewan McGregor, Ciarán Hinds, Ayelet Zurer, Tye Sheridan.

Lila & Eve
Režija: Charles Stone III
Igrajo: Viola Davis, Jennifer Lopez, Shea Whigham, Julius Tennon, Ron Caldwell, Aml Ameen.

Mississippi Grind
Režija: Ryan Fleck, Anna Boden
Igrajo: Ryan Reynolds, Ben Mendelsohn, Sienna Miller, Analeigh Tipton, Alfre Woodard, Robin Weigert.

Mistress America
Režija: Noah Baumbach
Igrajo: Greta Gerwig, Lola Kirke.

Seoul Searching
Režija: Benson Lee
Igrajo:Justin Chon, Jessika Van, In-pyo Cha, Teo Yoo, Esteban Ahn, Byul Kang.

Sleeping With Other People
Režija: Leslye Headland
Igrajo: Jason Sudeikis, Alison Brie, Adam Scott, Amanda Peet, Jason Mantzoukas, Natasha Lyonne

Ten Thousand Saints
Režija: Robert Pulcini, Shari Springer Berman
Igrajo: Ethan Hawke, Asa Butterfield, Emily Mortimer, Julianne Nicholson, Hailee Steinfeld, Emile Hirsch

Zipper
Režija: Mora Stephens
Igrajo: Patrick Wilson, Lena Headey, Richard Dreyfuss, Ray Winstone, John Cho, Dianna Agron


PARK CITY AT MIDNIGHT

Cop Car
Režija: Jon Watts
Igrajo: Kevin Bacon, James Freedson-Jackson, Hays Wellford, Shea Whigham, Camryn Manheim

The Hallow
Režija: Corin Hardy
Igrajo: Joseph Mawle, Bojana Novakovic, Michael McElhatton, Michael Smiley

Hellions
Režija: Bruce McDonald
Igrajo: Chloe Rose, Robert Patrick, Rossif Sutherland, Rachel Wilson, Peter DaCunha, Luke Bilyk. World Premiere

It Follows
Režija: David Robert Mitchell
Igrajo: Maika Monroe, Keir Gilchrist, Daniel Zovatto, Jake Weary, Olivia Luccardi, Lili Sepe

Knock Knock
Režija:Eli Roth
Igrajo:  Keanu Reeves, Lorenza Izzo, Ana De Armas, Aaron Burns, Ignacia Allamand, Colleen Camp

The Nightmare (dokumentarni)
Režija: Rodney Ascher
Igrajo: Yatoya Toy, Siegfried Peters

Reversal
Režija: J.M Cravioto
Igrajo: Tina Ivlev, Richard Tyson, Bianca Malinowski

Turbo Kid
Režija: Anouk Whissell, Francois Simard, Yoann-Karl Whissell
Igrajo: Munro Chambers, Laurence Leboeuf, Michael Ironside, Aaron Jeffery, Edwin Wright


NEXT

Bob and the Trees
Režija: Diego Ongaro
Ihrajo:Bob Tarasuk, Matt Gallagher, Polly MacIntyre, Winthrop Barrett, Nathaniel Gregory

Christmas, Again
Režija: Charles Poekel
Režija: Kentucker Audley, Hannah Gross, Jason Shelton, Oona Roche

Cronies
Režija: Michael Larnell
Igrajo: George Sample III, Zurich Buckner, Brian Kowalski

Entertainment
Režija: Rick Alverson
Igrajo: Gregg Turkington, John C. Reilly, Tye Sheridan, Michael Cera, Amy Seimetz, Lotte Verbeek

H.
Režija: Rania Attieh, Daniel Garcia
Igrajo: Robin Bartlett, Rebecca Dayan, Will Janowitz, Julian Gamble, Roger Robinson
James White

James White
Režija: Josh Mond
Igrajo: Chris Abbott, Cynthia Nixon, Scott Mescudi, Makenzie Leigh, David Call

Nasty Baby
Reažija: Sebastian Silva
Igrajo: Sebastian Silva, Tunde Adebimpe, Kristin Wiig, Reg E. Cathey, Mark Margolis, Neal Huff

The Strongest Man
Režija: Kenny Riches
Igrajo: Robert Lorie, Paul Chamberlain, Ashly Burch, Patrick Fugit, Lisa Banes

Take Me to the River
Režija: Matt Sobel
Igrajo: Logan Miller, Robin Weigert, Josh Hamilton, Richard Schiff, Ursula Parker, Azura Skye

Tangerine
Režija: Sean Baker
Igrajo: Kitana Kiki Rodriguez, Mya Taylor, Karren Karagulian, Mickey O'Hagan, Alla Tumanyan, James Ransone


NEW FRONTIER FILMS

The Forbidden Room
Režija: Guy Maddin, Evan Johnson
Igrajo:Geraldine Chaplin, Caroline Dhavernas, Roy Dupuis, Udo Kier, Charlotte Rampling, Karine Vanasse

Liveforever  Liveforever
Režija: Carlos Moreno
Igrajo: Paulina Davila, Alejandra Avila, Luis Arrieta, Juan Pablo Barragan, Nelson Camayo, Christian Tappan

The Royal Road  (dokumentarni)
Režija: Jenni Olson
Igrajo: Jenni Olson, Tony Kushner

Sam Klemke's Time Machine  (dokumentarni)
Režija: Matthew Bate

Station to Station
Režija: Doug Aitken

Things of the Aimless Wanderer
Režija: Kivu Ruhorahoza
Igrajo: Justin Mullikin, Grace Nikuze, Ramadhan Bizimana, Eliane Umuhire, Wesley Ruzibiza, Matt Ray Brown



SPOTLIGHT

Že uveljavljeni naslovi iz festivalskega krogotoka. Vsi brez izjeme vredni ogleda. Torej, celotni programski sklop gre na watch-listo.

6 Desires: DH Lawrence and Sardinia (dokumentarni)
Režija: Mark Cousins

'71
Režija: Yann Demange
Igrajo: Jack O'Connell, Paul Anderson, Richard Dormer, Sean Harris, Barry Keoghan, Martin McCann

99 Homes
Režija: Ramin Bahrani
Igrajo: Andrew Garfield, Michael Shannon, Laura Dern, Tim Guinee, Cullen Moss, J.D. Evermore

Aloft
Režija: Claudia Llosa
Igrajo: Jennifer Connelly, Cillian Murphy, Mélanie Laurent, William Shimell

Eden
Režija : Mia Hansen-Løve
Igrajo: Félix de Givry, Pauline Etienne, Greta Gerwig, Brady Corbet, Arsinee Khanjian, Vincent Macaigne

Girlhood
Režija. Céline Sciamma
Igrajo: Karidja Touré, Assa Sylla, Lindsay Karamoh, Mariétou Touré, Idrissa Diabaté, Simina Soumaré

The Tribe (o filmu sem že pisal)
Režija: Myroslav Slaboshpytskiy
Igrajo: Grigoriy Fesenko, Yana Novikova, Rosa Babiy, Alexander Dsiadevich

White God
Režija: Kornél Mundruczó
Igrajo: Zsófia Psotta, Sandor Zsótér, Szabolcs Thuróczy, Lili Monori, László Gálffi, Lili Horváth

Wild Tales
Režija: Damián Szifrón
Igrajo: Ricardo Darín, Julieta Zyberberg, Leonardo Sbaraglia, Darío Grandinetti, Erica Rivas, Oscar Martínez

20,000 Days on Earth (2014)

Slovenski naslov: 20. 000 dni na Zemlji
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni, Drama, Glasba 
Dolžina: 97' , Imdb
Režija: Iain Forsyth, Jane Pollard
Scenarij: Iain Forsyth, Jane Pollard, Nick Cave
Igrajo: Nick Cave, Warren Ellis, Thomas Wydler, Kylie Minogue, Blixa Bargeld, Kirk Lake, Darian Leader, Lizzie Phillips, Ray Winstone

Subjektivnost ocenjevalca je vedno prisotna in igra pomembno vlogo pri vrednotenju filmskih, glasbenih, in vseh ostalih stvaritev. Odnos, ki ga gledalec, oz. poslušalec skozi daljše časovno obdobje razvija z avtorjem, ali bolj precizno, z njegovimi deli, tako postane pomemben dejavnik pri vrednotenju vsega, kar je tako ali drugače povezano z avtorjem. Tema tega zapisa je dokumentarec, ki v epicenter postavi glasbenika, ki ga izjemno cenim, zato že v uvodu želim poudariti, da bo ta zapis nekoliko bolj subjektiven. Pristranski, če se drugače izrazim. Pričakovano je, da film gledalcu, ki glasbe Nicka Cava in Bad Seedsov ne pozna ali ne mara, ne prinese veliko zadovoljstva. Iain Forsyth in Jane Pollard sta se nedvomno že pred snemanjem zavedala, da film o življenju avstralskega glasbenika z angleško adreso ima ciljno publiko, ki, mimogrede, ni maloštevilna, zato ni bilo nobene potrebe po prilagajanju vsebine okusu širokih množic. Zgodba tako ne prinaša tipične biografije in se niti ne trudi, da bi portretiranca prikazal v doslej nikoli videni luči. Čeprav se mestoma dotakne nekaterih intimnih detajlov, pripoved nikoli globlje in resneje ne poseže v umetnikovo zasebnost. Stvari so nastavljene tako, da se v fokus postavi pevca, skladatelja, pisatelja, igralca…, skoraj nič pa ne izvemo o osebi, ki je sin, oče, soprog. To ni dokumentarec, v katerem glavno zvezdo gledamo v ponošeni, udobni bombažni majici, v vsakdanji interakciji z najbližjimi. Naš brezhibno urejeni in elegantni protagonist ves čas ohranja držo glasbene ikone, ki nikoli zares ne izstopi iz karakterja, če se izrazim v igralskem žargonu. Vse kar gledamo je v funkciji orisa umetnikove javne persone in njegovega kreativnega procesa. Glasbeno podlago filma tvorijo skladbe z najnovejšega studijskega albuma Push the Sky Away, večina nearhivskega video materiala pa je bila posneta v času studijskega snemanja skladb za omenjeno plato. 

Ustvarjalce poleg interesa za stvari in dogodke, ki so izoblikovale Cavov umetniški izraz zanima tudi širši kontekst, oziroma proces preobrazbe skozi katerega gre praktično vsak pevec/igralec, ko se znajde na podiju, v soju luči. Umetniki, ki pri svojem udejstvovanju koristijo glas in podobo za direktno ali indirektno komunikacijo s publiko tako imajo odličen izgovor, da postanejo nekdo drug in se transformirajo v svoj scenski alter ego. Ta ideja je obenem rdeča nit pogovorov z gosti, ki jim tu ni namenjena klasična vloga govorečih glav, ki z občudovanjem govorijo o portretirancu. Vsi Nickovi prijatelji, ki za kratek čas prisedejo na sedež njegovega jaguarja, od Rayja Winstona, ki je igral eno izmed glavnih vlog v vesternu The Proposition (scenarij je napisal Cave), do Kyle Minogue, s katero je posnel svojo komercialno najuspešnejšo pesem, govorijo o prestopanju te nejasno določene, izmuzljive meje med privatnim in javnim in sožitju teh dveh osebnosti v eni funkcionalni osebi. Tudi anekdota s koncerta Nine Simone, ki jo Cave omeni v pogovoru z blizkim prijateljem in sodelavcem Warrenom Ellisom (članom njegove spremljevalne zasedbe Bad Seeds in avstralsko-britanske alter rock atrakcije Grinderman), govori o on-stejdž preobrazbi in se dobro prilega temu idejnemu sklopu. Režiserski tandem Iain Forsyth-Jane Pollard, je pred tem za Nicka Cava in Bad Seedse posnel celo serijo (14) štiridesetminutnih kratkih filmov z naslovom Do you love me like I love you, v katerim pred kamero stopijo vsi pomembnejši akterji zgodbe, ki jo že več kot 30-let pišejo člani benda. Čeprav je 20.000 dni… njun dolgometražni prvenec, stvari v obrtnem smislu fukcionirajo na zelo visokem nivoju. Odlično režijo dopolnjuje izvrstna kamera Erika Wilsona (The Imposter , Submarine, Tyrannosaur) in zanimivi montažni prejemi (Jonathan Amos ). Pod črto se za konceptom namišljenega dvajsettisočega dneva v življenju Nicka Cava pravzaprav skriva kvazi dokumentarec, visoko stilizirani hibrid igranega in dokumentarnega filma, v katerem vse znotraj kadra ima svoj pomen in funkcijo. Vse kar vidimo v Nickovem delovnem kabinetu, od kupa na videz nemarno zloženih knjig, do starega pisalnega stroja in beležnice, v katero zapisuje ideje, misli in verze, vse to je del premišljene strategije, ki za cilj ima nadaljnjo mistifikacijo avtorja in njegovega ustvarjalnega procesa. In če vemo, da je Cave tu prevzel vlogo ko-scenarista, potem je popolnoma jasno, da je 20. 000 dni na Zemlji v resnici še en avdio-vizualni šov, ki ga je Cave pripravil za svoje zvesto občinstvo. In občinstvo mu se lepo zahvaljuje. 

Ocena:

SUNDANCE 2015 - 2. DEL

V programskem sklopu World Cinema je letos zbranih 12 filmov iz 11 držav. Začeli bomo v francosko govorečem delu Kanade, z dramo Chorus, ki je poleg selektorjev v Park Cityju prepričala tudi ocenjevalce bližajočega se Berlinskega festivala.  Film Françoisa Delisleja je zgodba o bivšim zakoncema, ki se po desetih letih znova srečata, ko ju obvestijo, da so našli ostanke njunega dolgo pogrešanega sina. Iz Italije prihaja Cloro, pripoved o 17-letnici, ki rada plava in se želi profesionalno ukvarjati s plavanjem. A nato se nekaj zgodi in družina se nepričakovano preseli na podeželje. Punca naenkrat mora skrbeti za bolnega očeta in mlajšega brata, njene sanje pa so oddaljene bolj kot kdajkoli. Glassland je irska drama, ki spremlja tegobe mladega dublinskega taksista, ki se zaradi težke družinske situacija poda v kriminalno podzemlje. Homesick je novi film norveške režiserke Anne Sewitsky, ki je na Sundancu pred petimi leti prejela nagrado žirije za svoj Happy Happy . Njen tretji celovečerec je še ena zgodba o družinski disfunkciji, glavna nosilca disfunkcije pa sta 27- letna Charlotte in njen 35-letni brat Henrik. Partisan je celovečerni prvenec avstralskega režiserja Ariela Kleimana, ki je s svojim kratkim filmom Deeper Than Yesterday pobral cel kup nagrad na uglednih lokacijah (Cannes, Karlovy Vary in tudi Park City). Eden glavnih adutov filma je vsekakor Vincent Cassel v vlogi karizmatičnega vodje od ostanka sveta izolirane skupnosti,  v kateri otroke usposabljajo za izvajanje zelo nevarnih nalog. Iz Izraela prihaja Princess, zgodba o 12-letni deklici Adar, ki živi s svojo deloholično mamo in brezposelnim mladim očimom. Ko mame ni doma si punca in očim krajšajo čas s čudnimi igricam. V Južni Ameriki otroke bolje stoječih družin pogosto vzgajajo varuške in hišne pomočnice, zato južnoameriški filmi dokaj pogosto tematizirajo razmerja med družinskimi člani in služkinjo. Izjema ni niti Brazilija, od koder prihaja drama The Second Mother , ki jo podpisuje uveljavljena scenaristka Anna Muylaert. Ko v filmu imaš Michaela Fassbenderja in Bena Mendelsohna, je odmevnost zagotovljena. Tega se najbrž zaveda tudi škotski režiser John Maclean, ki bo predstavil vestern Slow West, v katerem poleg omenjenega dvojca nastopa še mladi Kodi Smit-McPhee. Podobno izhodišče ima tudi avstralsko-irska koprodukcija Strangerland, v kateri med nastopajočimi najdemo Nicole Kidman, Josepha Fiennesa, Huga Weavinga. Igrani prvenec avstralske režiserke Kim Farrant je psihološki triler, ki pripoveduje zgodbo družine, ki se je pred kratkim preselila v odročno mestece sredi puščave. Nedolgo po prihodu v mesto, tik pred prihodom peščenega viharja izgineta oba potomca zakoncev Parker. Otvoritveni film tega programskega sklopa je romantična drama The Summer of Sangaile, litvansko-francoske režiserke Alante Kavaite.

----------------------------------------

WORLD CINEMA DRAMATIC

----------------------------------------

Cloro [Chlorine]

Režija: Lamberto Sanfelice, Scenarij: Lamberto Sanfelice, Elisa Amoruso

Igrajo: Sara Serraiocco, Ivan Franek, Giorgio Colangeli, Anatol Sassi, Piera Degli Esposti, Andrea Vergoni

Chorus

Režija in scenarij: François Delisle

Igrajo: Sébastien Ricard, Fanny Mallette, Pierre Curzi, Genevieve Bujold

Glassland

Režija in scenarij: Gerard Barrett

Igrajo: Jack Reynor, Toni Collette, Will Poulter, Michael Smiley

De nærmeste [Homesick]

Režija: Anne Sewitsky, Scenarij: Ragnhild Tronvoll, Anne Sewitsky

Igrajo: Ine Marie Wilmann, Simon J. Berger, Anneke von der Lippe, Silje Storstein, Oddgeir Thune, Kari Onstad

Ivy

Režija in scenarij: Tolga Karaçelik

Igrajo: Nadir Sarıbacak, Özgür Emre Yıldırım, Hakan Karsak, Kadir Çermik, Osman Alkaş, Seyithan Özdemiroğlu

Partisan

Režija: Ariel Kleiman, Scenarij: Ariel Kleiman, Sarah Cyngler

Igrajo: Vincent Cassel, Jeremy Chabriel, Florence Mezzara. World Premiere

Princess

Režija in scenarij: Tali Shalom Ezer

Igrajo: Keren Mor, Shira Haas, Ori Pfeffer, Adar Zohar Hanetz

The Second Mother

Režija in scenarij: Anna Muylaert

Igrajo: Regina Casé, Michel Joelsas, Camila Márdila, Karine Teles, Lourenço Mutarelli.

Slow West

Režija: John Maclean, Scenarij: John Maclean, Michael Lesslie

Igrajo: Michael Fassbender, Kodi Smit-McPhee, Rory McCann, Ben Mendelsohn, Brooke Williams, Caren Pistorius

Strangerland

Režija: Kim Farrant, Scenarij: Fiona Seres, Michael Kinirons

Igrajo: Nicole Kidman, Joseph Fiennes, Hugo Weaving, Lisa Flanagan, Meyne Wyatt, Maddison Brown

The Summer of Sangaile

Režija in scenarij: Alanté Kavaïté

Igrajo: Julija Steponaitytė, Aistė Diržiūtė

Umrika

Režija in scenarij: Prashant Nair)

Igrajo:: Suraj Sharma, Tony Revolori, Smita Tambe, Adil Hussain, Rajesh Tailang, Prateik Babbar

------------------------------------------------

WORLD CINEMA DOCUMENTARY

------------------------------------------------

V programski sklop posvečenem mednarodnem dokumentarnem filmu je uvrščeno 12 filmov, pretežno prvencev, o katerih  vam žal ne morem povedati veliko. Zato se bom na kratko ustavil pri nekaj naslovih, ki jih podpisujejo izkušenejši avtorji. Dreamcatcher je zgodba o ženski, ki se je v najstniških letih prodajala na vogalih in izkusila vse pasti odraščanja na socialnem robu. Ženski, ki je našla izhod iz začaranega kroga in že vrsto let pomaga tistim s podobno usodo v prizadevanjih, da storijo enako. Film je režirala priznana britanska dokumentaristka Kim Longinotto. Romunsko-britanska koprodukcija Chuck Norris vs Communism je dokumentarec z najbolj zabavnim naslovom v tej sekciji, na svoj račun pa bodo prišli tudi spoštovalci lika in dela Marlona Branda, ki ga portretira britanski dokumentarec Listen to Me Marlon. Sekcijo bo odprl How to Change the World, stvaritev uveljavljenega dokumentarista Jerryja Rothwella, ki pod drobnogled vzame začetke gibanja Greenpeace. Zaključil bom s prispevkom uveljavljenega danskega filmarja Michaela Madsena — The Visit govori o vesoljcih in vladnih organizacijah zadolženih za to področje.

The Amina Profile

Režija: Sophie Deraspe

Censored Voices

Rešija: Mor Loushy

The Chinese Mayor

Režija: Hao Zhou

Chuck Norris vs Communism

Režija: Ilinca Calugareanu

Dark Horse

Režija: Louise Osmond

Dreamcatcher

Režija: Kim Longinotto

How to Change the World

Režija: Jerry Rothwell

Listen to Me Marlon

Režija: Stevan Riley

Pervert Park

Režija: Frida Barkfors, Lasse Barkfors

The Russian Woodpecker

Režija: Chad Gracia

Sembene!

Režija: Samba Gadjigo, Jason Silverman

The Visit

Režija: Michael Madsen