St. Vincent (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 102',  Imdb
Režija: Theodore Melfi
Scenarij: Theodore Melfi
Igrajo: Bill Murray, Jaeden Lieberher, Melissa McCarthy, Naomi Watts, Chris O'Dowd,Terrence Howard  

Težko bi rekli, da Bill Murray v zadnjem obdobju snema malo filmov. V obdobju od leta 2010 do danes je sodeloval pri sedmih filmih in nekaterih televizijskih projektih, vendar je pri kar šestih naslovih končal v stranskih vlogah. Dokaj povprečna biografska komična drama Hyde Park na reki Hudson (Hyde Park on Hudson, Roger Michell, 2012), v kateri je igral ameriškega predsednika Roosevelta, je v resnici njegova edina glavna vloga v zadnjih petih letih. Zato ne preseneča entuzijazem, s katerim s(m)o trume spoštovalcev Murrayjeveg lika in dela sprejele njegov najnovejši film, pri katerem se je končno znašel v (glavni) vlogi, ki mu je pisana na kožo. 

Vincent MacKenna je upokojeni vojni veteran, ki živi samotno življenje v zapuščeni predmestni hiški. Asocialni pijanec, verižni kadilec, mizantrop. To so etikete, s katerimi so ga upravičeno oblepili vsi tisti, ki so se z njim srečali v zadnjih nekaj letih. Jasno je, da se za njegovo fuck off držo skriva zgodba, ki jo Vincent ni pripravljen deliti z nikomur. Edina oseba, ki se nekoliko bolje razume z zagrenjenim samcem, je noseča ruska prostitutka Daka (Watts), ki ga je uspela prepričati, da je otrok, ki raste v njenem trebuhu, njegov. Nato se v sosednjo hišo preseli Maggie (McCarthy) in njen 12-letni sin Oliver. Maggie se je pravkar ločila od nezvestega moža in je sredi boja za skrbništvo nad njunim sinom. Svež začetek v novem okolju od nje zahteva veliko odrekanja (beri: nadur na urgenci), nič bolj prijazen začetek ne čaka niti Oliverja v njegovi novi katoliški šoli. Nasilneži mu med športno vzgojo izmaknejo torbo z oblačili, ključi in mobitelom, zato se Oliver kar v športni opremi odpravi domov. Odloči se, da bo novega neprijaznega soseda prosil za pomoč. Tudi največji človekomrznež bi težko zavrnili takšno prošnjo, nedolžen otroški obraz pa lahko omehča tudi najbolj trdo srce. To je začetek neobičajnega prijateljstva, ki  bo počasi preoblikovalo Vincentov nič kaj prijetni značaj.

St. Vincent je celovečerni prvenec Theodorja Melfija, o katerem pred tem filmom nisem vedel nič. In čeprav včasih imamo občutek, da se je novo režisersko ime pojavilo od nikoder, v veliki večini primerov za takšnim debitantom stojijo leta mukotrpnega dela na različnih s filmom povezanih področjih. Melfi je tako zelo cenjeno ime v oglaševalskem biznisu, režiral je kar nekaj nagrajenih oglasov in se uveljavil v producentskih vodah, predvsem v produkciji malih, neodvisnih projektov. Njegova prva ljubezen je bila scenaristika in scenarij za St. Vincent je produkt te ljubezni. Z dokončanim scenarijem v rokah je Melfi poskušal navezati stik z Murrayjem, ki je od samega začetka bil njegova prva izbira in kmalu spoznal, da vzpostavitev stika s posebnežem njegovega kova, ni lahka naloga. Toda vztrajnost se je na koncu izplačala, Murray je vlogo sprejel in potem je vse bilo veliko lažje. Debitantu je na koncu uspelo zbrati impresivno igralsko zasedbo, ki je nedvomno eden glavnih adutov filma. St. Vincent resda ne prinaša nič revolucionarno novega, a vseeno govorimo o filmu, ki gledalcu ponudi veliko drobnih zadovoljstev, ki v seštevku imajo odličen kumulativni učinek. V osrčju zgodbe stoji klasični filmski motiv zbliževanje med moškim in otrokom, ki vključuje vse standardne obrazce: otroka, ki potrebuje očetovsko figuro in moškega, v katerem ta otrok prebuja očetovsko-zaščitniški gen. Murrayjev lik ni zastavljen povsem realistično in v mnogih primerih bi karakter vpet v takšne vzorce težko funkcioniral zadovoljivo, toda igralčeva karizma in njegov smisel za komedijo sta kot naročena za dramedije podobnega kova. Murray s svojim nastopom iz spomina prikliče Neskončen dan (Groundhog Day, Harold Ramis, 1993), eden izmed komičnih vrhuncev 90-ih let. Menim, da so ustvarjalci s odlično selekcionirali igralski kader. Ključna naloga je nedvomno bila najti pravega otroka in mladi Jaeden Lieberher se je kljub neizkušenosti zelo dobro znašel v vlogi 12-letnega Oliverja. Všeč mi je tudi ideja, da se Naomi Watts in Melisso McCarthy postavi v povsem netipični vlogi. Wattsova je tako v svoji over-the-top kreaciji zelo zabavna ruska prostitutka, McCarthyjeva, ki smo jo vajeni gledati v bolj komičnih vlogah, pa tu pokaže svojo vsestranskost. (Wattsova je v nekem intervjuju izjavila, da je ob branju scnarija bila prepričana, da ji je ponujena vloga, ki jo igra McCarthyjeva). K temu dodajmo prispevka Terrenca Howarda in meni osebno vedno simpatičnega Chrisa O'Dowda, in imamo kakovosten, odlično orkestriran igralski ansambel, ki s skupinskim naporom izvleče maksimum iz svojih vlog. Čeprav občasno zaide na spolzki teritorij pretirane sentimentalnosti in je v osnovi dokaj predvidljiv, Melfiju pod črto vseeno uspe zložiti zmagovalno kombinacijo, ki nas pusti v dobrem razpoloženju. Režiser, ki ve, kaj im kdo so njegovi aduti in jih obenem zna pravilno uporabiti, bo nedvomno dobil še kakšno priložnost za dokazovanje in z veseljem bom preveril tudi njegov naslednji izdelek. (+3)

Ocena: