torek, 09. december 2014

It Follows (2014)


Slovenski naslov: Zlo za petami
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka
Dolžina: 107' ,  Imdb
Režija: David Robert Mitchell 
Scenarij: David Robert Mitchell
Igrajo: Maika Monroe, Keir Gilchrist, Daniel Zovatto, Jake Weary, Olivia Luccardi, Lili Sepe

Zlo za petami je drugi celovečerec mladega ameriškega režiserja Davida Roberta Mitchella, ki so ga najbolj pozorni spremljevalci dogajanja na ameriški neodvisni sceni opazili že ob izidu prvenca Myth of the American Sleepover (2010), ki je tako kot njegov drugi film premierno predvajan v sklopu canskega Tedna kritike.  Oba filma v središče postavljata motive odraščanja in naslavljata tisto obdobje v naših življenjih, v katerem so perspektive mladega uma omejene z mladostniškim idealiziranjem sveta in manj prijetno realnostjo odraščanja. Prve seksualne izkušnje so nedvomno pomemben korak v tej smeri, ki se nemalokrat izteče v travmatično izkušnjo in to je motiv, ki ga Mitchell izbere za rdečo nit svojega filma.

Uvod v zgodbo je epizoda s prestrašenim dekletom, ki sredi belega dne kriče priteče ven iz hiše in začne brezglavo bežati. Prizor pritegne pozornost sosedov, kmalu iz iste hiše izstopi še mladenkin oče, ki zmedeno poskuša razumeti čudno situacijo. A še preden uspe ugotoviti kaj za vraga se dogaja, punca zbeži. Ob gledanju prizora imamo občutek, da nekdo ali nekaj zasleduje nesrečno dekle, ki jo naslednje jutro najdejo mrtvo na peščeni plaži ob jezeru. 
Nato spoznamo 19-letno Jay, ki se zadnje čase bolj malo druži s prijatelji in ekipo iz sosedstva. Razlog je njen novi fant Hugh in njena odločitev, da je napočil čas za prvo seksualno izkušnjo. Izguba nedolžnosti na zadnjem sedežu fantovega avta je ameriška klasika, na nek način je klasično tudi obžalovanje, ko enkrat ugotovijo, da izbranec ni bil povsem iskren. A to kar doleti Jay vseeno presega vse meje pričakovanega. Punca se potem ko je bila omamljena zbudi v zapuščenem objektu, privezana na stol. Fant ji zagotavlja, da je ne bo poškodoval in ji pokaže bližajočo se srhljivo postavo. »To, kar se nam pravkar približuje, je čisto zlo!« ji pove. Zdaj, ko sta seksala, je prekletstvo zamenjalo lastnika. Prej je sledilo njemu, od zdaj naprej bo sledilo njej. Zlo lahko prevzame različne oblike: podobo grozljivega razpadajočega trupla, normalnega, naključnega neznanca, ali nekoga, ki ti je blizu. Giblje se počasi, a na koncu te vedno dohiti. Zato lahko le bežiš in vmes poskušaš najti nekoga, na katerega boš prenesel prekletstvo. Če te dohiti, umreš, nova tarča pa postane tisti, ki se je pred tem znebil prekletstva. Fant Jay nato odveže in zbeži, njej pa predlaga, naj tudi sama sledi njegov zgled.
Otvoritvena sekvenca je očiten poklon grozljivkam s konca 70-ih in začetka 80-ih, predvsem kultni klasiki Noč čarovnic: predmestje, hiše, mladenka v zelo visokih petkah, vse to nas spominja na soseščino in obdobje, v katerem je Michael Myers bil najhujša nočna mora milijonskega avditorija. Kljub všečnosti uvoda sem, poznavajoč grobo premiso, pomislil, da je pred mano 90 minut brezglavega tekanja pomanjkljivo oblečenih najstnic, ki ena za drugo umirajo v bizarnih okoliščinah. Pri tej računici pa sem povsem pozabil, da Zlo za petami ni studijska grozljivka, posneta po enemu izmed studijskih kalupov, temveč indie produkcija, pri kateri avtor ima veliko kreativno svobodo. In Mitchell nedvomno zna, kako izkoristiti to svobodo. Tako nas v nadaljevanju namesto pomanjkljivo oblečenih najstnic čaka zgodba o Jay in njenih prijateljih, ki ne igrajo samo epizodnih vlog in so zraven samo zato, da postanejo ena izmed ovir med zlobno silo in glavno junakinjo. Mitchell stvari zloži tako, da nas skupina najstnikov z dinamiko odnosov in kemijo prepriča v pristnost medsebojnih razmerij. Režiser si pri tem pomaga z dobro premišljeno strukturo skupine: eni so rodbinsko povezani, drugi so zraven predvsem iz prijateljskih motivov in tretji (zanimivi Keir Gilchrist opažen v indie uspešnici It's Kind of a Funny Story) zaradi simpatične zatrapanosti v glavno protagonistko. Eden glavnih adutov filma je nedvomno kreacija prepričljivega, na pol sanjskega sveta, skozi katerega Mitchell gledalcu učinkovito posreduje najstniško percepcijo realnosti. Pri grozljivki je lepo videti doslednost v izvajanju vnaprej zastavljenih pravil: zlobna sila se vedno premika počasi, spoštuje vnaprej določeno logiko, za boj proti njej pa ni nobenega po naključju odkritega protiorožja, itn. Ugaja tudi rešitev, da groza/zlo večino časa ostane izven kadra, ali na samem robu, kar v kombinaciji s potapljanjem v psiho akterjev generira učinek življenja pod konstantno grožnjo. Na tem mestu velja pohvaliti prispevek Mika Gioulakia, talentiranega direktorja fotografije (John Dies at the End, je eden odmevnejših naslovov v njegovi dosedanji karieri), ki odlično koristi snemalne lokacije in s kadriranjem fino sledi tej ideji. Zelo pomembno vlogo igra tudi glasba (Disasterpeace), ki zveni kot nekakšna posodobljena različica tem, kakršne je nekoč skladal Carpenter. Vse te prvine skupaj kreirajo vrhunsko vzdušje, nepogrešljiv člen vsake kvalitetne grozljivke/srhljivke. Zlo za petami ni film brez pomanjkljivosti (hermetičnost najstniškega sveta, odsotnost mobilnih naprav in scenografija sporočajo - 80-ta, medtem ko ena izmed punc vneto prebira e-knjigo), a to so pomanjkljivosti, ki bistveno ne pokvarijo več kot solidnega vtisa. Kakorkoli, Mitchellovo ime je zdaj podčrtano in z zanimanjem bom spremljal nadaljnji razvoj njegove kariere. (-4)


Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar