20,000 Days on Earth (2014)

Slovenski naslov: 20. 000 dni na Zemlji
Država: VB
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni, Drama, Glasba 
Dolžina: 97' , Imdb
Režija: Iain Forsyth, Jane Pollard
Scenarij: Iain Forsyth, Jane Pollard, Nick Cave
Igrajo: Nick Cave, Warren Ellis, Thomas Wydler, Kylie Minogue, Blixa Bargeld, Kirk Lake, Darian Leader, Lizzie Phillips, Ray Winstone

Subjektivnost ocenjevalca je vedno prisotna in igra pomembno vlogo pri vrednotenju filmskih, glasbenih, in vseh ostalih stvaritev. Odnos, ki ga gledalec, oz. poslušalec skozi daljše časovno obdobje razvija z avtorjem, ali bolj precizno, z njegovimi deli, tako postane pomemben dejavnik pri vrednotenju vsega, kar je tako ali drugače povezano z avtorjem. Tema tega zapisa je dokumentarec, ki v epicenter postavi glasbenika, ki ga izjemno cenim, zato že v uvodu želim poudariti, da bo ta zapis nekoliko bolj subjektiven. Pristranski, če se drugače izrazim. Pričakovano je, da film gledalcu, ki glasbe Nicka Cava in Bad Seedsov ne pozna ali ne mara, ne prinese veliko zadovoljstva. Iain Forsyth in Jane Pollard sta se nedvomno že pred snemanjem zavedala, da film o življenju avstralskega glasbenika z angleško adreso ima ciljno publiko, ki, mimogrede, ni maloštevilna, zato ni bilo nobene potrebe po prilagajanju vsebine okusu širokih množic. Zgodba tako ne prinaša tipične biografije in se niti ne trudi, da bi portretiranca prikazal v doslej nikoli videni luči. Čeprav se mestoma dotakne nekaterih intimnih detajlov, pripoved nikoli globlje in resneje ne poseže v umetnikovo zasebnost. Stvari so nastavljene tako, da se v fokus postavi pevca, skladatelja, pisatelja, igralca…, skoraj nič pa ne izvemo o osebi, ki je sin, oče, soprog. To ni dokumentarec, v katerem glavno zvezdo gledamo v ponošeni, udobni bombažni majici, v vsakdanji interakciji z najbližjimi. Naš brezhibno urejeni in elegantni protagonist ves čas ohranja držo glasbene ikone, ki nikoli zares ne izstopi iz karakterja, če se izrazim v igralskem žargonu. Vse kar gledamo je v funkciji orisa umetnikove javne persone in njegovega kreativnega procesa. Glasbeno podlago filma tvorijo skladbe z najnovejšega studijskega albuma Push the Sky Away, večina nearhivskega video materiala pa je bila posneta v času studijskega snemanja skladb za omenjeno plato. 

Ustvarjalce poleg interesa za stvari in dogodke, ki so izoblikovale Cavov umetniški izraz zanima tudi širši kontekst, oziroma proces preobrazbe skozi katerega gre praktično vsak pevec/igralec, ko se znajde na podiju, v soju luči. Umetniki, ki pri svojem udejstvovanju koristijo glas in podobo za direktno ali indirektno komunikacijo s publiko tako imajo odličen izgovor, da postanejo nekdo drug in se transformirajo v svoj scenski alter ego. Ta ideja je obenem rdeča nit pogovorov z gosti, ki jim tu ni namenjena klasična vloga govorečih glav, ki z občudovanjem govorijo o portretirancu. Vsi Nickovi prijatelji, ki za kratek čas prisedejo na sedež njegovega jaguarja, od Rayja Winstona, ki je igral eno izmed glavnih vlog v vesternu The Proposition (scenarij je napisal Cave), do Kyle Minogue, s katero je posnel svojo komercialno najuspešnejšo pesem, govorijo o prestopanju te nejasno določene, izmuzljive meje med privatnim in javnim in sožitju teh dveh osebnosti v eni funkcionalni osebi. Tudi anekdota s koncerta Nine Simone, ki jo Cave omeni v pogovoru z blizkim prijateljem in sodelavcem Warrenom Ellisom (članom njegove spremljevalne zasedbe Bad Seeds in avstralsko-britanske alter rock atrakcije Grinderman), govori o on-stejdž preobrazbi in se dobro prilega temu idejnemu sklopu. Režiserski tandem Iain Forsyth-Jane Pollard, je pred tem za Nicka Cava in Bad Seedse posnel celo serijo (14) štiridesetminutnih kratkih filmov z naslovom Do you love me like I love you, v katerim pred kamero stopijo vsi pomembnejši akterji zgodbe, ki jo že več kot 30-let pišejo člani benda. Čeprav je 20.000 dni… njun dolgometražni prvenec, stvari v obrtnem smislu fukcionirajo na zelo visokem nivoju. Odlično režijo dopolnjuje izvrstna kamera Erika Wilsona (The Imposter , Submarine, Tyrannosaur) in zanimivi montažni prejemi (Jonathan Amos ). Pod črto se za konceptom namišljenega dvajsettisočega dneva v življenju Nicka Cava pravzaprav skriva kvazi dokumentarec, visoko stilizirani hibrid igranega in dokumentarnega filma, v katerem vse znotraj kadra ima svoj pomen in funkcijo. Vse kar vidimo v Nickovem delovnem kabinetu, od kupa na videz nemarno zloženih knjig, do starega pisalnega stroja in beležnice, v katero zapisuje ideje, misli in verze, vse to je del premišljene strategije, ki za cilj ima nadaljnjo mistifikacijo avtorja in njegovega ustvarjalnega procesa. In če vemo, da je Cave tu prevzel vlogo ko-scenarista, potem je popolnoma jasno, da je 20. 000 dni na Zemlji v resnici še en avdio-vizualni šov, ki ga je Cave pripravil za svoje zvesto občinstvo. In občinstvo mu se lepo zahvaljuje. 

Ocena: