Plemya [The Tribe] (2014)

Slovenski naslov: Pleme 
Država: Ukrajina, Nizozemska
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama 
Dolžina: 128' , Imdb
Režija: Miroslav Slabošpicki 
Scenarij: Miroslav Slabošpicki 
Igrajo: Grigori Fesenko, Jana Novikova, Rosa Babi, Aleksander Dsiadevič, Jaroslav Biletski, Ivan Tiško, Aleksander Osadči, Aleksander Sidelnikov, Aleksander Panivan

Pleme je zagotovo najbolj izpostavljen film canskega Tedna kritike, dobitnik velike nagrade (in še dveh manj pomembnih nagrad), ki je nato prepričal ocenjevalce več festivalov in se počasi profiliral v eno največjih odkritij letošnje sezone. Ukrajinski režiser Miroslav Slabošpicki je zame, in verjamem za večino tistih, ki ne spremljajo dogajanja na področju kratkega filma, prava neznanka, vendar ob pregledu njegovega ustvarjanja hitro ugotovimo, da tako odmeven prvenec ni prišel od nikoder. Slabošpicki je pred režijo prve dolgometraže za svoje kratke filme prejel več uglednih nagrad (Berlin, Locarno) in tako napovedal, da nanj lahko resno računamo tudi v kategoriji celovečernega filma. 

Ukrajinčev prvenec je v marsikakšnem pogledu posebna izkušnja, ki z nami ostane še dolgo po zadnjem kadru in film, ki bo v spominu večine uspešno kljuboval zobu časa. Filmi brez glasbe in dialoga niso prevelika posebnost, a v tem primeru odsotnost teh elementov ni nobena modna muha ali produkt avtorjevih stilističnih zamisli. Takšen način podajanja zgodbe je v prvi vrsti motiviran z željo po čim bolj realističnem prikazu sveta gluhonemih, kamor Slabošpicki inštalira svojo zgodbo. Po moji oceni je zelo pomembna tudi odločitev, da se komunikacije protagonistov v znakovnem jeziku ne podnaslavlja, saj se s tem dodatno poudari izoliranost gluhonemih in njihova odrinjenost na družbene margine, na drugi strani pa se na ta način gledalca učinkovito postavi v položaj, ki je zelo podoben položaju gluhonemega človeka v svetu nehendikepirane večine. 

Naša vstopna točka v svet tišine je prihod mladega Sergeja v internat za gluhoneme. Ta takoj pritegne pozornost skupine fantov, ki so v tem skorajda hermetično zaprtem svetu ustvarili nekakšno organizacijo, ki v zavodu regulira vse aspekte izvenšolskega življenja. Vodja druščine preizkusi prišleka, ki se za članstvo v tej izbrani skupini mora spopasti z več nasprotniki in dokazati iz kakšnega testa je. Po uspešno prestani iniciaciji Sergej hitro napreduje po plemenski hierarhični lestvici: po nekaj tednih prodajanja igrač na vlakih že sodeluje v prvem roparskem napadu in postane stalni član ekipe, ki v nočnih urah ropa nič hudega sluteče naključne žrtve. Ropanje ni edina dejavnost, s katero organizacija služi denar. Ana je ena izmed dveh punc, ki se pod njenim okriljem, v sodelovanju z nekaterimi uslužbenci šole, prodaja na nekem počivališču za tovornjakarje. Ko mladenič, ki je na nočnih izletih skrbel za varnost deklet doživi nesrečo, njegovo mesto zapolni Sergej. Tako se naposled približa Ani, ki mu je všeč že od prvega dne in po prvi (plačani) spolni izkušnji je fant že do ušes zaljubljen. V tej neobičajni situaciji so naenkrat vpletena silovita čustva, ki ogrožajo dobro utečen biznis in to je stanje, ki ga vodje organizacije ne mislijo tolerirati. Zato pride do spora, ki sproži sosledje dogodkov z neslutenimi posledicami. 

Spoznavanje dela novega, neznanega avtorja je vedno posebno doživetje. Pri filmih režiserjev s katerimi že imamo nekaj izkušenj, imamo tudi določeno predstavo, kaj lahko pričakujemo, med tem ko film novega avtorja prinaša tisto dobrodošlo nevednost in nepredvidljivost. Miroslav Slabošpicki je v mnogih pogledih že s prvim filmom pokazal, da je režiser, na katerega v prihodnosti lahko resno računamo. Avtor, ki zna s tako predanostjo in studioznostjo pristopiti prvemu celovečercu, nedvomno ima zamisel za še kakšno zanimivo zgodbo, ki jo lahko podelil z nami. Že sam koncept filma, ki se povsem osredotoča na svet gluhonemih in iz dogajanja popolnoma izključi ostanek sveta, filmu daje določeno stopnjo izvirnosti in zanimivosti. Slabošpicki je od samega začetka iskal avtentičnost; želel je snemati z naturščiki, vendar je iskanje ustreznih kandidatov bilo toliko težje, ker je potreboval slušno prizadete ljudi. Iskanje je trajalo skoraj eno leto, za glavne vloge so pred končno odločitvijo preizkusili okoli 300 kandidatov. Tudi izbira pripovedne tehnike podpira težnjo avtorja po čim večji avtentičnosti: zgodba teče linearno, v dolgih nekajminutnih prizorih posnetih v enem kadru. Kamera pri tem ves čas ohranja distanco in s primerne razdalje opazuje dogajanje, brez close-up posnetkov in poskusov poglabljanja v notranji svet protagonistov. Tu je, da prikaže zgodbo karseda objektivno, brez čustev, hladno, kar še bolj poudari neizprosno surovost sveta, ki ga prikazuje. Delo s kamero in orkestracija posameznih prizorov so naravnost fantastični, pri tem pa najbolj pade v oči, koliko se pove s kombinacijo statične kamere in minimalnimi premiki le-te. Na drugi strani imamo dolge kader-sekvence, posnete iz roke v hodnikih in sobah internata, v katerih se kamera hitro premika pred, oz. za protagonisti, na ta način na gledalca učinkovito prenaša dinamiko dogajanja, ter obenem posreduje občutek za slabe življenjske pogoje, v katerih živijo akterji. Na nekem splošnem vidiku zgodba svojo kritično ost usmerja proti inštitucijam in družbi, v kateri so takšni scenariji mogoči, iz drugega, zame še bolj zanimivega vidika pa film pokaže, da tudi v teh nemogočih pogojih in razmerah ljubezni ni mogoče zatreti. Sklepno dejanje filma je zame ena izmed najbolj intenzivnih izkušenj v zadnjem obdobju, ki zelo grafično pokaže, kako močno orožje je ljubezen in kako močno lahko trešči v tiste, ki ji stopijo na pot. (+4)

Ocena: