sreda, 19. september 2018

Breath (2017)



Slo naslov: -
Država: Avstralija
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: drama, šport
Režija: Simon Baker
Scenarij: Gerard Lee, Simon Baker
Igrajo: Simon Baker, Samson Coulter, Ben Spence, Elizabeth Debicki, Richard Roxburgh


Zgodbe o odraščanju so v rokah talentiranega pripovedovalca hvaležen material in verjetno je podobno razmišljal tudi avstralski igralec Simon Baker (najbolj znan po glavni vlogi v priljubljeni tv seriji The Mentalist), ko je za svoj režiserski debi izbral ekranizacijo romana Breath (2008) avstralskega pisatelja Tima Wintona. Zgodba postavljena v 70-ta leta v malo avstralsko priobalno mesto se vrti okoli dveh štirinajstletnikov, umirjenega in nekoliko sramežljivega Pikeleta (Samson Coulter) in njegovega bolj divjega prijatelja Loonieja (Ben Spence). Fanta se s kolesi odpravita do obale in po enem popoldnevu v družbi deskarjev sta tako očarana, da vso energijo usmerita v zbiranje denarja za njuni prvi deski. Nekaj priložnostnih del kasneje sta fanta ponosna lastnika dveh najslabših surfov v stokilometrskem radiusu in po nekaj dneh na valovih sta že del majhne surferske skupnosti. Nato ju opazi Sando (Simon Baker) lokalna surferska legenda – fanta v njegovi lopi nedaleč od obale najprej začneta shranjevati svoja surfa, nekaj tednov kasneje pa že vsi trije surfajo skupaj. Ta postane njun mentor in fanta začneta vedno več časa preživljata na njegovi posesti. Sando je poročen z Evo, depresivno smučarko, ki se po hudi poškodbi kolena ne more sprijazniti z življenjem brez smučk. Eva je sprva zadržana, nenavdušena nad njuno prisotnostjo, vendar se ji fanta, še posebej nekoliko senzibilnejši Pikelet, počasi prikupita. 

Skozi zgodbo nas z glasom v offu vodi zdaj že odrasli Pikelet. To je prejem, ki Bakerju v kombinaciji z drugimi relativno enostavnimi scenskimi rešitvami pomaga vzpostavi nostalgičen podton zgodbe in želeni retro učinek. Naravne lepote zahodnoavstralske obale prispevajo čudovit okvir za zasanjano zgodbo o mladih protagonistih, ki prvič v življenju odkrivajo pomen pravega prijateljstva, se prvič soočajo s silovitostjo ljubezenskih čustev, prvimi seksualnimi izkušnjami in ostalih stvarmi, ki definirajo odraščanje mladega človeka. Ena rdečih niti filma, ki jo Baker vzpostavi že s prvim prizorom, je univerzalni motiv strahu in različni načini na katere se protagonisti nosijo s tem. Film ves čas prevprašuje varljivo, težko določljivo mejo med zdravo dozo strahu, ki nas varuje pred vsem hudim in strahom, kot varovalko in oviro, ki junakom ne dovoljuje živeti polnega življenja, v vsej njegovi silovitosti in lepoti. To je motiv, ki morda še najbolj stopi v ospredje v trenutkih, ko se Loonie in Pikelet poženeta v bližajoče se valove in za nekaj trenutkov na svojih deskah testirata to nevidno mejo. Breath je surferski film, vendar bi zlahka bil tudi film o kakšnem drugem športu, v katerem sta uspeh in užitek neločljivo povezana z ravnijo tveganja. Breath je tako v prvi vrsti drama o odraščanju, v kateri ključni vlogi pripadeta mladostnikoma, ki ju zelo prepričljivo upodobita debitanta Ben Spence in Samson Coulter. Snemalca Marden Dean (zadolžen za kopenske prizore) in Rick Rifici (ki je snemal prizore v vodi) sta odlično ujela vzdušje življenja ob morju in razburljivo lepoto razmerja med surferji in valovi. Solidna tehnična plat filma je le ena izmed nujnih sestavin, ki sama po sebi ne bi štela veliko, če Baker iz knjižne predloge in scenarija Grarda Leeja ne bi znal izluščiti kompleksnosti razmerij in čustev, ki so v preteklosti povezovali glavne protagoniste. Breath je v seštevku zelo soliden prvenec, po katerem bom z zanimanjem čakal Bakerjev naslednji režiserski korak.


Ocena



ponedeljek, 17. september 2018

Beoning (2018)

aka Burning
 Ah-In Yoo, Steven Yeun, and Jong-seo Jeon in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films


Slo naslov: -
Angleški naslov: Burning
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2018
Dolžina: 148' Imdb
Žanri: drama, misterij
Režija: Lee Chang-dong
Scenarij: Lee Chang-dong, Oh Jung-Mi
Igrajo: Ah-in Yoo, Steven Yeun, Jong-seo Yun



Za južnokorejskega mojstra Lee Chang-donga lahko rečemo, da je stalni gost festivala v Cannesu. Od šestih celovečercev, kolikor jih je posnel do danes, so na Azurni obali zavrteli štiri. Pred osmimi leti so mu za izjemno dramo Poezija (Shi, 2010) podelili nagrado za scenarij, letošnji Burning (Beoning) pa je odnesel »zgolj« nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Večine filmov iz osrednje tekmovalne sekcije še nisem videl, a kljub temu ne dvomim, da je Leejev film eden izmed vrhuncev canskega festivala in ena izmed največjih poslastic tekočega leta. 

Svobodno adaptacijo kratke zgodbe Barn Burning japonske literarne ikone Harukija Murakamija odpre seulsko srečanje mladega Jongsuja (Ah-in Yoo) in Haemi (Jong-seo Yun). Potem ko Jongsu ne prepozna punce, s katero sta odrasla v isti vasici izven Seula, se vse odvije hitro. Srečanje zjutraj, zmenek zvečer in seks naslednji dan – tempo, ki mu malce zmedeni Jongsu sledi instinktivno, saj iz njegovega vedenja ni težko razbrati, da nima veliko izkušenj z dekleti. Časa za romanco ni, saj Haemi za nekaj časa odhaja v Afriko, zato ga prosi, da med njeno odsotnostjo prevzame skrb za njeno muco. Vse kar mora storiti je vsakih nekaj dni priti v njeno stanovanje in napolniti posodo s hrano in vodo. Dejstvo, da se muca ves čas nekje skriva in jo Jongsu v resnici nikoli ni vidi nekako namigne, da je pred nami zgodba, v kateri stvari morda niso takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled. In ko se Haemi iz Afrike vrne v družbi novega premožnega prijatelja Bena (Steven Yeun) začutimo napetost, ki jo Lee mojstrsko vzdržuje do samega konca. Ben ima vse, kar Jongsu nima in zdi se, da je za slednjega bitka za Haemi in njeno naklonjenost vnaprej izgubljena. Toda Lee na teh temeljih vzpostavi trikotnik, v katerem ni enostavno določiti, kakšen je dejansko odnos med Benom in Haemi in zakaj njen novi, recimo mu »fant,« tolerira srečanja z Jongsujem in jih celo sam spodbuja. Imamo torej trikotnik, podoben tistemu v Velikem Gatsbyju, kot na neki točki pripomni Jongsu (ki je sicer študiral kreativno pisanje in poskuša napisati svoj prvi roman). 

Ah-In Yoo in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films

Jongsu zaradi očetovih težav z zakonom mora skrbeti za neugledno družinsko posest izven Seula. Tam ga z nenapovedanim obiskom, ki še bolj zaplete razmerja znotraj trikotnika, presenetita Haeimi in Ben. Vino in marihuana poskrbita za zanimivo popoldansko druženje, ki se zavleče v noč. Tekom druženja se Ben in Jongsu zapleteta v pogovor v katerem so razkrite informacije, ki morda imajo določeno težo. Zažiganje odsluženih steklenikov je ena teh »izmuzljivih« informaciji, za katero nikoli ne dobimo pravega odgovora. Lee na prehodu iz dneva v noč postavi enega najbolj dovršenih prizorov filma: v enem samem neprekinjenem kadru zadeta in napol naga Haemi ob sončnem zahodu in glasbi Milesa Davisa (sposojeni iz Mallejevega Dvigala za morišče) izvede ples, v katerem Lee z izjemno senzibilnostjo ujame erotični naboj trenutka in naraščajočo napetost med protagonisti. Film na nekem nivoju lahko analiziramo tudi skozi prizmo socialnih razmerij – zanimivo je predvsem kako se velike razredne razlike manifestirajo v interakciji med pripadniki različnih kast in kako te razlike vplivajo na razpoloženje in duševnost akterjev. In potem je tu še izjemno postavljeno in režirano sklepno dejanje – ne glede na realno možnost, da se stvari razpletejo tako kot so se razpletle, me je konec vseeno ujel v razkoraku, nepripravljenega. Gre za občutek, ki ga ni enostavno pojasniti, toda šele sklepno dejanje in surova energija le-tega, je dokončno utrdila mojo negotovost glede tega, kaj se je zares zgodilo. Ko se ozrem nazaj je jasno, da je film poln dogodkov in trditev, ki jih je mogoče interpretirati na več načinov in šele kasnejša analiza razkriva Leejevo mojstrstvo in spodbuja k ponovnemu ogledu. Burning je film, ki je po ogledu le še rastel in bolj ko sem razmišljal o tem kar sem videl, bolj sem občudoval njegovo kompleksnost. O njem bi se dalo debatirati na dolgo in široko, jaz pa bom ta prispevek zaključil s pohvalo na račun izvrstne glasbe in navdihnjenih igralskih nastopov osrednjega igralskega tria. 


Ocena



sobota, 15. september 2018

A Simple Favour (2018)

Anna Kendrick and Blake Lively in A Simple Favor (2018), Foto: Lionsgate



Slo naslov: Milo za drago
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 117'Imdb
Žanri: krimi, drama, misterij
Režija: Paul Feig
Scenarij: Jessica Sharzer, Darcey Bell (knjiga)
Igrajo: Anna Kendrick, Blake Lively, Henry Golding, Ian Ho, Joshua Satine



Koliko časa moraš preživeti z nekom, da ga zares spoznaš? Koliko dni, let, mesecev, situacij, dogodkov in še česa se mora akumulirati, da nekoga začneš doživljati kot pravega, ali celo najboljšega prijatelja/prijateljico? Stephanie (Anna Kendrick) je dovolj že slab teden, par kozarcev martinija, nekaj uric prijetnega klepetanja in kakšna pikantna podrobnost. Ali bolje rečeno, Emily (Blake Lively) potrebuje le nekaj dni, da očara Stephanie in postane njena najboljša prijateljica. Vse bi verjetno trajalo dlje, če Emily ne bi bila tako glamurozna, če ne bi živela v tako lepi hiši in če ne bi spala ob tako privlačnem moškemu. Nekaj malega je  prispevalo tudi dejstvo, da njuna sinova hodita v isti razred, veliko več pa Stephaniejina  pretirana želja ugajati vsem in vsakomur, ki ga vsaj bežno pozna. In morda zato do neke mere razumemo vnemo, s katero se loti iskanja nove najboljše prijateljice, ko ta nekega dne nepričakovano izgine. Olajševalna okoliščina za njo in nas gledalce je radovednost, oziroma spoznanje, da je Emilyjina preteklost zavita v tančico skrivnosti, vendar je obenem vsaj malo nelogično, da za skrivnostno preteklost izginule pretiranega interesa ne kažeta ne soprog, ne policija. In potem je tu še ena malenkost – nedavno sklenjena življenjska polica s štirimilijonsko klavzulo. Življenje na visoki nogi ima svojo ceno in po smrti enega izmed partnerjev je pač potrebno ohraniti določene standarde. 

Režiser Paul Feig, ki se je najbolj uveljavil s komedijama Dekliščina (Bridesmaids, 2011) in Vohunka (Spy, 2015), je to pot v obdelavo dobil frišno knjižno uspešnico nove nadobudne avtorice Darcey Bell, ki jo je v scenarij priredila Jessica Sharzer. Zdi se, da je 58-letni Američan želel ugajati kar se da širšem krogu občinstva, med ostalim tudi zato, ker je selekcija dveh glavnih igralk ponujala soliden komercialni potencial. Poskušal je postaviti zgodbo, ki naj bi delovala kot šokanten triler, zabavna komedija in kot sem nekje prebral, srhljivka. Toda na srh lahko kar pozabite – kopanje po preteklosti skrivnostne Emily je sicer ponudilo nekaj priložnosti, vendar so ti poskusi preveč sramežljivi in tonalno neprepričljivi, da bi Feig iz njih izvlekel karkoli konkretnega. Veliko bolje mu ne ležijo niti triler elementi – ne verjamem, da bo kdorkoli med ogledom v dvomih glede tega, kdo in kaj stoji za izginotjem, pravih razburjenj žal ne ponudi niti neprepričljivi finale, v katerem Feig še enkrat ne najde pravega razmerja med napetostjo in humorjem. Film vseeno ni čisti strel v prazno, vsaj ne v uvodnem delu in odsekih, ko so v ospredju komični elementi zgodbe. Zanimiva je predvsem Blake Lively, oziroma njena Emily, med tem ko sicer simpatična Ana Kendrick ne deluje kot najboljša izbira za vse (beri erotične) karakterne črtice njene Stephanie. Glavni problem je po moji oceni tonalna neusklajenost izdelka, ki se preprosto ne more odločiti, kaj želi biti: komedija, triler, ali celo film nior. Glede na videno menim, da bi Feig boljši rezultat dosegel, če bi moči usmeril v komedijo, ki mu dokazano najbolje leži.

Ocena



petek, 14. september 2018

Sharp Objects (2018)


Amy Adams, Patricia Clarkson, and Eliza Scanlen in Sharp Objects (2018), Foto:HBO



Slo naslov: Ostrina 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 8 x 55-61'Imdb
Žanri: krimi, drama, misterij
Režija: Jean-Marc Vallée
Scenarij: Marti Noxon, Gillian Flynn
Igrajo: Amy Adams, Patricia Clarkson, Chris Messina, Elizabeth Perkins, Eliza Scanlen, Matt Craven




Z mini-serijo Ostrina (Sharp Objects) je ekraniziran še zadnji (sicer prvi po vrsti) roman priljubljene avtorice žanrske literature Gillian Flynn. Po izjemnem uspehu filmske adaptacije njenega romana Ni je več (Gone Girl, 2014, David Fincher) in konkretno slabšem rezultatu, ki ga je z adaptacijo njenega drugega romana Dark Places dosegel francoski režiser Gilles Paquet-Brenner, smo spet dobili zelo dobro adaptacijo knjižne uspešnice, to pot realizirano v televizijskem formatu. 

Po izteku predvajanja se je Ostrina hitro uveljavila kot ena izmed najodmevnejši HBO-jevih produkcij tekočega leta in ena tistih serij, ki z gledalcem ostane še dolgo po ogledu. Verjamem, da tudi z daljše časovne distance ključnih karakteristik serije ne bo težko priklicati iz spomina. Camille Preaker (Amy Adams) bo v prihodnosti verjetno zgled ustvarjalcem, ki bodo svoje zgodbe gradili okoli duševno problematičnih junakinj, njena mati Adora (Patricia Clarkson) pa bo referenčna točka za nevarno posesivnost mater in škodljive vplive domačega okolja. Z njeno mlajšo potomko, Camillino 14-letno polsestro Ammo (Eliza Scanlen), je zaokrožen tercet osrednjih protagonistk naslovne zgodbe, postavljene na ameriški jug,  v fiktivno mestece Wind Gap v Missouriju. 

Matt Craven and Madison Davenport in Sharp Objects (2018), Foto: HBO

Tam se po daljši odsotnosti vrne glavna junakinja Camille, novinarka časopisne hiše iz (2015) St. Louisa, da bi raziskala umor ene in izginotje druge 14-letnice. Poročanje o zločinu je njena priložnost za oživitev novinarske kariere, ki je zavoljo njenega krhkega duševnega zdravja in s tem povezanega bivanja v psihiatrični ustanovi, že nekaj časa na čakanju. Camille je nekje vmes postala funkcionalna alkoholičarka, zato vrnitev v rojstni Wind Gap le spodbudi njeno »žejo« in odpre stare rane, a ji po drugi strani tudi ponudi priložnost, da se dokončno sooči s preteklostjo, iz katere izhajajo njene disfunkcije. Počasen ritem in odsotnost konkretnega dogajanja od gledalca zahtevata nekaj potrpljenja, saj si kanadski režiser Jean-Marc Vallee (C.R.A.Z.Y., Café de Flore, Dallas Buyers Club) vzame čas za graditev vzdušja in vzpostavitev relacij med ključnimi akterji.  S pretežno hladno barvno paleto zunaj, temo in pridušeno svetlobo prizorov v zaprtih prostorih, nelagodno temačnostjo nekajsekundnih flashbackov, ki morijo glavno junakinjo, počasnim premikanjem protagonistov, švic madeži na srajcah, konstantno vrtečih se ventilatorjih in še čem, Vallee vzpostavi avtentično vzdušje južnjaške gotike. Z galerijo manj in bolj pomembnih likov nastaja mozaik relacij, iz katerih izvemo kdo je kdo v Wind Gapu.

Preiskavi zločina vzporedno vodita lokalni šerif (Matt Craven) in detektiv iz Kansas Cityja (Chris Messina), ki nista pretirano kompatibilna. S premišljenim doziranjem informacij in napredovanjem preiskave, ki je primarno podana iz perspektive glavne protagonistke, odkrivamo tudi detajle iz njene preteklosti, s tem povezan misterij pa je vsaj toliko zanimiv, če celo zanimivejši od preiskave zločina, ki jo je pripeljal v Wind Gap. Vallee s flashbacki vleče vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, sanjam podobni prebliski pa vzbujajo občutke ujetosti junakinje, ki preprosto ne more najti izhoda iz labirinta bolečih spominov. Morda zato, ker tudi sedanjost do nje ni nič bolj prijazna.

Amy Adams je skozi celotno kariero, v praktično vseh odigranih vlogah kazala svoj razkošni igralski talent, toda vloga Camille je ena tistih, ki jo velja posebej podčrtati. Serija istočasno predstavlja zelo dober kolektivni dosežek celotne igralske zasedbe. Ob bok Adamsovi najprej velja postaviti Patricio Clarkson, ki odlično pooseblja zadržanost in hladno preračunljivost aristokratinje, ki v prvi plan vedno postavlja svoje potrebe in prepričanja, ter prispevka dveh pomembnejših moških likov, Chrisa Messine in vedno zanesljivega Matta Cravena. Ostrina ni serija visokega ritma in napetih preobratov – nekaj časa traja, da se sinhroniziramo s počasnim ritmom in temačnim vzdušjem, toda interes gledalca je nadvse kvalitetno nagrajen v nadaljevanju in presenetljivem finalu, v katerem dobimo odgovore na oba ključna vprašanja in razumemo neločljivo povezanost le-teh.

Ocena



torek, 11. september 2018

A Prayer Before Dawn (2017)

Joe Cole in A Prayer Before Dawn (2017)

Slo naslov: -
Država: VB, Francija
Jezik: angleščina, tajščina
Leto: 2017
Dolžina: 116'Imdb
Žanri: akcija, biografija, krimi
Režija: Jean-Stéphane Sauvaire
Scenarij: Jonathan Hirschbein, Nick Saltrese
Igrajo: Joe Cole, Billy Moore, Preecha Vithaya, Pansringarm, Pornchanok Mabklang, Panya Yimmumphai, Somluck Kansing


Francoski režiser Jean-Stéphane Sauvaire je pozornost širše filmske javnosti pritegnil pred natanko desetimi leti, ko je v kanski sekciji Poseben pogled predstavil svoj igrani prvenec Johnny Mad Dog, zgodbo o otrocih-vojakih v neimenovani afriški državi. A Prayer Before Dawn je po TV-filmu Punk šele njegov drugi celovečerec, ki je našel pot v kino dvorane (znova s premiero v Kanu), navdihnjen z dogodki iz življenja angleškega amaterskega boksarja Billyja Moora, ki je nekaj let preživel v tajskem zaporu. Sauvaire nas v zgodbo vrže brez veliko ovinkarjenja: Moora pokaže na Tajskem, v boksarskem dvoboju v nekem zakotnem skladišču, med preprodajo mamil »na drobno« in nato je na vratih njegove motelske sobe že policija, ki ga aretira in odpelje v zapor. Od tu naprej gledamo dokaj konvencionalno zaporniško dramo. Junaka, ki se med bivanjem za rešetkami mora boriti z odvisnostjo od mamil, najti svoje mesto v zaporniški hierarhiji, zaradi povzročanja težav preživeti kar nekaj dni v samici… Vse dokler ga ne sreča pamet in ne dojame, da je njegov izhod v sili priključitev zaporniški boksarski ekipi. Nekje vmes Sauvaire v miks vrže še junakovo bežno romanco z bivšo zapornico/hermafroditom, nekaj solidnih, s tresočo kamero in hitrimi rezi posnetih pretepov, konkreten odmerek brutalnosti, trenja med zaporniškimi klani in klasični motiv zlorabe najšibkejših. Če bi moral izpostaviti glavni adut filma, potem je to brez dvoma zelo dober nastop mladega Joeja Cola (dobro ga poznajo predvsem ljubitelji britanske gangsterske sage Peaky Blinders). Vse ostalo sodi v kategorijo solidno, a brez presežka. Sauvaire enostavno naredi premalo na polju karakterizacije likov in razen prvinskega boja za preživetje junaka, ki se najprej mora odločiti, ali sploh želi preživeti, zgodba ne ponudi pravih opornih točk, na katerih bi lahko vzniknila kakšna globlja povezanost gledalca z liki.      

Ocena



nedelja, 09. september 2018

Support the Girls (2018)

Regina Hall and Haley Lu Richardson in Support the Girls (2018), © Magnolia Pictures

Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 90' Imdb
Žanri: komedija
Režija: Andrew Bujalski
Scenarij: Andrew Bujalski
Igrajo: Regina Hall, Haley Lu Richardson, Shayna McHayle, James Le Gros, Lea DeLaria, Dylan Gelula, Zoe Graham



Andrew Bujalski je eden izmed pionirjev mumblecore filmanja. Od prvenca Fanny Ha Ha (2002) do danes je posnel šest celovečercev in prav vsi so vredni ogleda. Letošnja, šesta dolgometraža ponuja 90 zelo prijetnih in zabavnih minut, ki se pretežno odvrtijo na eni sami lokaciji, znotraj in okoli športnega bara in restavracije Double Whammies. Gre za fiktivno, Hootersu podobno restavracijo, ki se reklamira s sloganom »Športni bar z oblinami.« Lokal vodi Lisa (Regina Hall) predana in sposobna menedžerka, ki je z zaposlenimi zgradila odličen odnos. Z njo smo že od jutranjih ur, med pripravami na odprtje lokala, ko v službo ena za drugo prihajajo natakarice in ostalo osebje. Lisa je ženska sposobna koordinirati številne aktivnosti: ob vseh obveznostih ji uspeva na prvi delovni dan pripraviti več kandidatk za zaposlitev, pod kontrolo držati situacijo z vlomilcem, ki se je med poskusom vloma zagozdil v ventilacijskem jašku, organizirati akcijo pranja vozil strank, s katero zbirajo denar za eno izmed sodelavk…  

Počasi spoznavamo tudi ostale ključne protagonistke: nalezljivo optimistično, vedno nasmejano Maci (prepričljivo jo upodobi vzhajajoča zvezda indie produkcije Haley Lu Richardson), izkušeno Danyelle (odlična debitantka Shayna McHayle), stalno stranko Bobo (Lea DeLaria) in ostale bolj ali manj pomembne like. Bujalski je po lastnem scenariju posnel tipičen film brez zgodbe, ki v precep vzame običajen dan na delovnem mestu, za junake pa izbere pretežno ženske pripadnice delavskega razreda. Avtor v prijazno minutažo zapakira presenetljivo veliko: tu so pravila o rasni raznolikosti, ki skrbijo za prijetno vzdušje pretežno belih, moških obiskovalcev, preko reakcij taistih obiskovalcev in osebnih zgodb, ki se občasno vrinejo v osrednjo narativno linijo, pa postopoma nastaja zanimiva študija položaja žensk v sodobni družbi. Po drugi plati je film karakterna študija osrednje protagonistke v izvrstni interpretaciji Regine Hall, ki tu pokaže, da njen igralski potencial močno presega vloge v filmih tipa Scary Movie, po katerih je najbolj znana. Službe krojijo življenje sodobnega človeka in to je morda najbolj očitno na Lisinem primeru, ki v delovne obveznosti in odnose s sodelavci investira izjemno veliko energije, čeprav za svoja prizadevanja ne dobi ustreznega nadomestila. Vsaj v materialnem smislu ne. Toda Lisa je ne glede na vse za svoja prizadevanja nagrajena s spoštovanjem, iskrenim prijateljstvom in ljubeznijo sodelavk in to je bogastvo, ki se ga ne da izraziti v nobeni valuti. Prav te vezi, ki jih pod dirigentsko palico Andrewa Bujaskega prepričljivo vzpostavi talentirana in nadvse simpatična igralska zasedba, film dvigajo nad povprečje in ga promovirajo v eno najboljših feelgood izkušenj tekočega leta.  


Ocena


petek, 07. september 2018

BlacKkKlansman (2018)

John David Washington in Adam Driver, BlacKkKlansman, © 2018 - Focus Features LLC


Slo naslov: Črni KKKlanovec 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 134'Imdb
Žanri: biografija, komedija, krimi 
Režija: Spike Lee
Scenarij: Charlie Wachtel, David Rabinowitz, Kevin Willmott, Spike Lee
Igrajo: John David Washington, Adam Driver, Laura Harrier, Jasper Pääkkönen, Topher Grace, Michael Buscemi


V vročici noči (Do the Right Thing, 1989) je bil moj prvi Spike Lee. Kasneje sem videl (skoraj) vse kar je posnel, toda omenjeni je bil in ostal moj najljubši "A Spike Lee Joint." Tega ni spremenil niti Črni KKKlanovec, ki je letos pritegnil veliko pozornosti in med drugim odnesel veliko nagrado žirije v Cannesu. Lee se skozi celotno kariero »vrti« okoli rasne problematike, njegove zgodbe pogosto temeljijo na konfliktih med (njegovimi newyorškimi) sosedi,  ti spori pa ustvarijo pogoje za naslavljanje pomembnih političnih vprašanj. To pot je Lee za izhodišče izbral resnično zgodbo Rona Stallwortha, prvega temnopoltega detektiva v Colorado Springsu, ki je svojo zgodbo objavil v knjigi, iz katere so razvili ključne elemente scenarija za Črnega KKKlanovca

Upoštevajoč aktualne razmere in politično ozračje v ZDA (in svetu) je zanimivo, da se je Lee odločil pripoved vstaviti v žanrski okvir – v formo tipične komedije, ki se komično, a hkrati dovolj resno, loteva rasne problematike in položaja temnopoltih Američanov v 70-ih. Tudi brez nekaj drobnih namigov ne bi bilo težko povleči vzporednice s trenutno družbeno-politično sliko, pri tem pa je posebej zanimivo, kako Leeju uspe v ustaljene žanrske obrazce zapakirati pripoved, ki nam približa počutje temnopoltih Američanov v obravnavanem zgodovinskem obdobju. Povezavo preteklost-sedanjost nekoliko samorefernčno podčrta tudi selekcija glavnega igralca Johna Davida Washingtona, ki je svojo prvo filmsko vlogo ostvaril ravno v Leejevi biografski drami Malcom X (1992), in sicer ob očetu Denzelu Washingtonu, ki je tam odigral glavno vlogo. Washington mlajši se dobro znajde v vlogi prvega temnopoltega detektiva Rona Stallwortha, podobno velja za Adama Driverja, s katerim tvorita moralni center filma.


Driver igra Flipa Zimmermana, detektiva židovskih korenin, ki se zavoljo bele poti in ateistične drže  nikoli ni počutil izobčeno in degradirano. Lee tu lepo izkoristi priložnost, ki jo je ponujala zgodba resničnega Rona Stallworta – ta se je po telefonu izdajal za belega rasista, se večkrat pogovarjal z vodjo KKK-ja (David Duke, ki ga igra Topher Grace) in pri njem celo izposloval člansko izkaznico s svojim imenom. In ker se Ron iz očitnih razlogov ni mogel udeležiti lokalnih zborovanj KKK-ja, v živo ga je »nadomeščal« Zimmerman. Lee je tako dobil priložnost v čevlje temnopoltega protagonista postavi nerasističnega, a za tovrstna vprašanja nezainteresiranega belega junaka. Junaka, ki v stiku z lokalnimi rasisti iz prve roke spoznava resnost rasistične grožnje in počasi začenja dojemati, kakšne so lahko posledice njegove ignorance. Nobenega dvoma ni, da Lee s tem trka na vest številnih belih Američanov, ki nimajo nič z rasizmom, a obenem ne čutijo potrebe, da se resno zoperstavijo naraščajoči moči skrajne desnice. Zveni zelo resno, a brez skrbi. Črni KKKlanovec je polnokrvna komedija, ki z zamenjavo vlog, duhovitimi opzkami in karikiranjem, gledalca ves čas drži v dobrem razpoloženju. Morda celo nekoliko preveč dobrem, glede na obravnavano temo. Za spust iz udobnega lebdenja na satiričnem oblaku poskrbijo finalni dokumentarni posnetki nacističnega shoda in napada z vozilom v Charlottesvillu, ki so domiselno podloženi z izjavami Donalda Trumpa in resničnega Davida Duka.


Ocena


sreda, 05. september 2018

V.I.P. (2017)

Foto: Warner Bros. Korea 

Slo naslov: -
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Dolžina: 128'Imdb
Žanri: akcija, krimi, triler
Režija: Park Hoon-Jung
Scenarij: Park Hoon-Jung
Igrajo: Jang Dong-Gun, Kim Myung-Min, Park Hee-Soon, Lee Jong-Suk, Peter Stormare


Pod režijo in scenarij korejskega akcijskega trilerja V.I.P. se je podpisal Park Hoon-Jung, človek, ki se je naprej uveljavil kot scenarist dveh odmevnih filmov, Jee-woon Kimovega Videl sem hudiča (I Saw Devil/Akmareul boatda, 2010) in The Unjust (Bu-dang-geo-rae, Seung-wan Ryoo, 2010). Potem je začel samostojno režirati in po mlačnem prvencu The Showdown (2011) je malokdo pričakoval, da mu bo v drugo uspelo posneti tako dober film, kakršen je bil njegov gangsterski ep Novi svet (New World/Sinsegye, 2013). Dve leti kasneje je prišel še solidni The Tiger (Daeho).

V fokusu njegovega četrtega celovečerca je nekoliko netipičen lov na serijskega morilca, toda Park v ta okvir vplete še veliko več. V igri so agenti južnokorejskih, severnokorejskih in ameriških obveščevalnih služb, detektivi seulske policije in vplivneži na visokih političnih položajih. Pripoved nas po uvodu v Hong-Kongu pelje v Severno Korejo – tam se zgodi masaker, v katerem je ubita cela družina, glavni osumljenec pa je sin vplivnega politika in njegovi pajdaši. Detektiv severnokorejske policije mu je za petami, toda nato pride ukaz "od zgoraj" in sadistični morilec Gwang-Il se izogne roki pravice. Tri leta kasneje smo v Južni Koreji. Udarna novica v časopisju je še eno truplo mladega dekleta, ki je zadnja žrtev serijskega morilca. Gwang-Il je vmes dobil politično zatočišče v Južni Koreji, kjer so na plano znova udarila njegova pošastna nagnjenja. To pot mu je za petami brezkompromisni detektiv seulske policije Yi-Do, ki Gwang-Ila kmalu tudi aretira. Aretacija je podkrepljena s trdnimi dokazi, a nato vmes ponovno poseže politika.

Foto: Warner Bros. Korea 

Po povzetku vsebine in osnovnega zapleta se morda zdi, da je V.I.P. proceduralna detektivka, v kateri dobri fantje lovijo serijskega morilca. Toda zgodba je zastavljena bolj kompleksno, brez klasičnega osrednjega junaka, glavnemu antagonistu družbo dela kar nekaj več ali manj negativnih likov. Tako tudi tri osrednja pozitivca na vesti imajo kakšno nečednost, zato je širša slika sveta, kot ga slika V.I.P., dokaj pesimistična. Park v miks vrže številne like: agente, vohune treh držav, politike in seulsko policijo. Tu velja pohvaliti njegovo spretnost v koordiniranju teh likov in usklajevanju vseh narativnih linij, ki v seštevku tvorijo depresivno sliko družbe, v kateri tudi najbolj gnusni zločini lahko ostanejo nekaznovani. Mislim, da film zelo dobro skicira delovanje v mrežo najrazličnejših interesov vpetega državnega aparata in kanale, po katerih politika uveljavlja svoje interese. Če V.I.P. analiziramo iz politične perspektive, potem ne morem mimo razpleta zgodbe, s katerim Park brez ovinkarjenja zaploska sodelovanju z rojaki s severa in obrne palec navzdol južnokorejskemu servisiranju ameriških interesov. Škoda je, da Park vseh teh dobrih elementov ni zgradil na trših temeljih. Nemogoče je spregledati, da dobre momente zgodbe poganja neprepričljiva zaplet, ki močno precenjuje moč in vpliv psihopatskega mladeniča pod zaščito vplivnega očeta. V mojih očeh je še bolj zgrešena odločitev, da se vloga morilca zaupa mladi korejski najstniški zvezdni Lee Jong-Suku (moteče pogosta praksa korejskega mainstreama), ki ne seže do kolen trojcu Jang-Kim-Park, ki tvori moralno hrbtenica filma. Prav zato je V.I.P, zgolj soliden izdelek, ki bi z bolj izpiljenim scenarijem in boljšo selekcijo glavnega antagonista dosegel veliko boljši rezultat.


Ocena



ponedeljek, 03. september 2018

Krotkaya (2017)

aka A Gentle Creature
Vasilina Makovceva in Krotkaya (2017)

Slo naslov: Krotko dekle
Angleški naslov: A Gentle Creature
Država: Francija, Nemčija, Nizozemska, Litva
Jezik: ruščina
Leto: 2017
Dolžina: 143'Imdb
Žanri: drama, misterij
Režija: Sergej Loznica 
Scenarij: Sergej Loznica 
Igrajo: Vasilina Makovceva, Marina Kleščeva, Lija Ahedžakova, Valeriu Andrjuce, Boris Kamorzin


Rusija, sedanjost. Nekje na ruralnem podeželju ženska prejme sporočilo o prispeli pošiljki. Naslednjega dne se odpravi v mesto in na pošti prevzame paket, ki ga je pred časom poslala soprogu, ki prestaja kazen v nekemu zaporu v Sibiriji. Pravega pojasnila ni, le skopa obrazložitev neprijazne poštne uslužbenke, da so v zaporu zavrnili sprejetje pošiljke. Zaskrbljena ženska ne more priti do informacij o razlogih zavrnitve in moževem zdravju, zato sklene paket osebno odnesti v Sibirijo in iz prve roke izvedeti, kaj se dogaja. Po dolgi vožnji z vlakom prispe v mesto, v katerem je velikanski zapor glavna atrakcija in najpomembnejši vir zaslužka lokalnega prebivalstva. Odpravi se v zapor, toda na okencu njen paket ponovno brez pojasnila zavrnejo. Bolj kot zavrnitev paketa jo skrbi odsotnost kakršnihkoli informacij o moževi usodi. Edine kolikor-toliko koristne, četudi kontradiktorne  informacije sliši od številnih svojcev, ki se potikajo v okolici zapora. Odloči se, da bo poskusila ponovno, toda tu se njena pot skozi labirint slepih ulic šele začne.




Krotko dekle je tretji igrani celovečerec ukrajinskega režiserja Sergeja Loznice, ki za ohlapno izhodišče vzame istoimensko kratko zgodbo F. M. Dostojevskega. Z igranim prvencem My Joy (Schaste moe, 2010) in naslednjim filmom In the Fog (V tumane, 2012) je Loznica, primarno dokumentarist, svoje področje delovanja razširil na segment igranega filma in po tretjem filmu, ki je premiero doživel na festivalu v Cannesu, je njegov prispevek v tem segmentu še nekoliko pomembnejši. V še enem sodelovanju z romunskim mojstrom kamere Olegom Mutujem je Loznica po lastnem scenariju ustvaril še eno vrhunsko vizualno izkušnjo. Zgodba se v največjem delu odvije v nepomembnem ruskem mestu v Sibiriji, katerega bistvo je tamkajšnji zapor – ta Loznici ponudi okvir za parabolo o nemoči posameznika ujetega v uničujoče kolesje surovega, korumpiranega državnega aparata. Naše krotko dekle je redkobesedna junakinja brez imena (prepričljiv nastop Vasiline Makovceve), ki poskuša dobiti informacijo o moževi usodi. A kaj ko je tudi takšna primarna pravica – pravica vedeti, kaj se je zgodilo z bližnjimi, v tem hermetično zaprtem sistemu privilegij, za katerega se nesrečna ženska mora boriti kako zna in ve. Najprej po uradni poti, v sprejemni pisarni zapora in nato z drugimi sredstvi: z varljivo pomočjo lokalnih zvodnikov, mafijcev, oportunistične najemodajalke, in, na koncu, ko so izčrpane vse možnosti, preko lokalne pisarne za zaščito človeških pravic. V mestu, v katerem je vse tako ali drugače povezano z zaporom (policija, mafija, prostitutke, številno osebje, ki je v zaporu našlo zaposlitev) življenja ljudi krojijo zaporniška pravila. Tistih v zaporu in tistih, ki so zunaj zidov zapora. V tej ideji ni težko prepoznati metaforo stanja ruske družbe, ki je po mojem mnenju vendarle nekoliko pretirana in v luči ukrajinsko-ruskega spora gotovo nosi politične konotacije. Krotko dekle je v osnovi film, ki prevprašuje pozicijo moči, oziroma režima. V tem smislu film morda najbolje opredeli režiserjevo pojasnilo o tem, kako režim v resnici ni nič drugega kakor skupni napor večje skupine nepomembnih ljudi. Vsak izmed teh ljudi, voden z ozkimi osebnimi interesi, z vsakodnevnimi dejanji hrani režim in omogoča njegovo delovanje. In režimu, kot takemu, preprosto ni mar za posameznika.


Ocena



sobota, 01. september 2018

Deoking (2017)

aka The King
Jung Woo-Sung and Jo In-sung in Deoking (2017)


Slo naslov: -
Angleški naslov: The King
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2017
Dolžina: 134' Imdb
Žanri: akcija, krimi, drama
Režija: Han Jae-Rim
Scenarij: Han Jae-Rim
Igrajo: Jo In-Sung, Jung Woo-Sung, Bae Sung-Woo, Ryoo Joon-Yeol, Kim A-Joong



Južnokorejski režiser Han Jae-rim nam že v prologu krimi sage The King da vedeti, od kod črpa navdih. Z glasom v "offu," podobno kot Ray Liota v Scorsesejevi klasiki Dobri fantje (Goodfellas, 1990), naš vodnik postane osrednji antijunak Tae-soo (Cho In-sung). Ta je v uvodu udeležen v spektakularno posneti avtomobilski nesreči, po kateri se vrnemo na začetek, v čas ko se Tae-soo na prehodu iz najstniških let v odraslost odloča, kaj narediti s svojim življenjem. Svetovna kinematografija je polna primerov, ki v vlogo "kul" protagonista postavlja like na nasprotnih straneh zakona, bodisi ravbarje, bodisi žandarje. Posebnost južnokorejske kinematografije je nadpovprečno veliko število filmov, ki v vlogo "kul" akterja postavljajo tožilce, ljudi, ki jim ostanek filmskega sveta odmevnejše vloge navadno namenja v proceduralnih sodnih trilerjih in dramah.
  
Tae-sooja, potomec nepomembnega tatiča in prevaranta, šola ga ni nikoli pretirano zanimala. Raje se je pretepal s sovrstniki (hobi, v katerem je bil zelo dober), dokler nekega dne ni videl okrožnega tožilca kako klofuta njegovega očeta (še  ena značilno korejska oblika poniževanja in dokazovanja superiornosti), ki na kolenih prosi za milost. Večina bi v tej situaciji čutila jezo in ponižanje, toda naš antijunak je ravno v tem trenutku dojel, kam usmeriti svojo energijo. Dojel je kakšno moč v rokah imajo tožilci in sklenil, da želi postati eden izmed njih. Obrnil je list, se resno lotil učenja in na koncu uspel. Postal je tožilec in že po nekaj mesecih samostojnega dela se mu ponudi priložnost za napredovanje: sprejet bo v zvezdniško ekipo tožilcev, če opusti kazenski pregon učitelja, ki jo zlorabil več študentk. Po krajšem premisleku ponudbo sprejme — ta odločitev označi začetek vzpona po karierni lestvici in začetek njegovega moralnega propada. 

Han zgodbo zgradi po klasični formuli kriminalnega epa: ambiciozni nepomembnež iz štartne vloge avtsajderja poseže po zvezdah, nekaj časa veselo pleše z zvezdami in na neki točki doseže vrhunec, po katerem zanj ostane le še pot navzdol. Toda našega antijunaka v zadnji trenutek reši ugotovitev, da je ves čas plesal v drugi ligi, med tem ko je resnična moč vedno bila ekskluziva političnih elit v prvi ligi. Težava je predvsem v tem, da nas film ne uspe prepričati, da je Tae-soo material za prvo ligo. The King nam v dobrih 130-ih minutah ponudi vse elemente klasičnega gangsterjade s tožilci v glavnih rolah, vendar z elementi, ki žal vsebujejo bore malo izvirnosti. Vse je tu: korupcija, politični oportunizem, povezave državnih uslužbencev z mafijo, ekskluzivni klubi s prostitutkami, šampanjec, ki teče v potokih, propadel zakon, ki ga antijunak mora rešiti… Vtis bi glede na solidne igralske nastope in brezhibno tehnično plat filma kljub temu bil boljši, ako bi vsaj kakšen izmed akterjev bil samosvoj, poseben. Odbijajoči in zgrešeni so po moji oceni tudi razvedrilni elementi – Tae-soojeve učne metode in glasbene točke, ob katerih ekipa veselih tožilcev demonstrira svoje plesne sposobnosti – prizori, v katerih kot gledalec nisem našel ne smisla, ne užitka. 


Ocena