The Place Beyond the Pines (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 140' ,  Imdb
Režija: Derek Cianfrance
Scenarij: Derek Cianfrance, Ben Coccio
Igrajo:  Ryan Gosling, Bradley Cooper, Eva Mendes, Dane DeHaan,  Emory Cohen, Ben Mendelsohn, Rose Byrne, Ray Liotta

Tisti najbolj sistematični spremljevalci ameriške neodvisne produkcije so Dereka Cianfranca spoznali že leta 1998, ko je predstavil svoj prvenec Brother Tied, vsi ostali pa smo v njem prepoznali novega vznemirljivega filmarja šele ob izidu njegovega drugega celovečerca Otožno valentinovo (Blue Valentine,2010). The Place Beyond the Pines je Cianfrancov tretji film in njegov drugi projekt z Ryanom Goslingom v eni izmed glavnih vlog. Tokrat Gosling igra Luka Glantona, osamljenega akrobatskega motorista, ki se preživlja z nastopi v potujočem cirkusu. Luke je pred enim letom že nastopal v Schenectadyju (v jeziku Indijancev iz plemena Mohawk je to beseda, ki označuje mesto za borovci) in zdaj se je cirkus znova vrnil v mesto. Po nastopu ga pred šotorom pričaka Romina (Eva Mendes), dekle, ki jo je Luke spoznal med lanskim gostovanjem. Pove mu, da ga je prišla le pozdraviti, Luke pa upa, da se iz vsega lahko izcimi kaj več. A v drugo ne bo šlo tako enostavno, saj mu Romina pojasni, da je v njeno življenje že vstopil drugi moški. Nekaj v njenem nastopu mu vseeno ne da miru, zato se že naslednji večer ustavi pri Rominini hiši. Takoj ko zagleda fantka na vhodnih vratih, mu postane jasno, da je pred njim bitjece, ki je bilo spočeto v tisti strastni noči, ki jo je preživel z Romino. 

Luke  potrebuje nekaj ur, da si razbistri misli, a naslednje jutro že ve, kaj mora storiti. Sam je odraščal brez očeta, zato ne bo dovolil, da njegovega sina doleti enaka usoda. Toda pot do družinske idile je trnova, saj mati njegovega otroka že ima partnerja (povsem spodobnega za povrh), Luke pa je brezposeln akrobatski motorist, ki mora najti stalni vir prihodkov, da se lahko enakopravno vključi v boj za svojo družino. Nato spozna prijateljskega motorista Robina (Ben Mendelsohn), ki na obrobju mesta vodi manjšo mehanično delavnico. Ta mu ponudi streho nad glavo in slabo plačano službo in Luke in Robin postaneta prijatelja. A denarja je premalo za enega, kaj šele za dva, zato Robin predlaga Luku, da svoje motoristično spretnost izkoristi za kaj dobičkonosnega. Za ropanje bank denimo, s katerim Robin očitno ima kar nekaj izkušenj …  In ne, niste napačno prebrali, v filmu res nastopa tudi Bradley Cooper, ki v zgodbo vstopi v drugi tretjini, kot mladi policist Avery Cross, ki s svojim patruljnim vozilom zasleduje predrznega motorističnega roparja, ki na vesti ima več bančnih ropov.     

The Place Beyond the Pines je strukturno razdeljen v tri pripovedne sklope, v katerih spremljamo dve generaciji dveh družin, zaznamovani z dogodkom iz preteklosti. Film skozi petnajstletno časovno obdobje raziskuje zgodbe štirih moških in trdnost neločljivih vezi, ki povezujejo očetje in sinove. Cianfrance je zgodbo postavil v skorajda epske okvirje in jo zapolnil s temami kot so družinska disfunkcija, iskanje ljubezni, odraščanje in s tem povezano idejo prevpraševanja  identitete … Če se analize lotim po posameznih sklopih, ugotavljam, da se mi najbolj dopade prav prvi sklop, v katerem glavno besedo vodi prepričljivi Gosling. Cianfrance tako kot v svojem prejšnjem filmu pokaže veliko smisla za vizualno interpretacijo notranjega počutja svojih junakov. V spomin sta mi se posebej vtisnila dva odlična prizora — prvi, iz uvodnih minutah, z Evo Mendes v izzivalni zeleni majčki, brez modrca, v katerem Cianfrance odlično povzame neizrečno obljubo sladkega življenja, ki jo Romina daje očetu njenega otroka skozi svoj podzavestno preračunljivi nastop. V teh nekaj minutah režiser položi trdne temelje Lukovih bodočih dejanj. V drugem prizoru Luke vstopi v cerkev, kjer se odvija krst njegovega sinčka. Vsi navzoči so v finih nedeljskih oblekah in Luke se prvič počuti kot popolni izobčenec. Usede se zadaj, v odmaknjeni kot, opazuje slovesnost in vse njegove prejšnje izbire se v tem trenutku zdijo napačne. 

Naslednji segment se vrti okoli Averyja Crossa, drugega očeta v naši zgodbi — mladega policista, ki se nikakor ne more sprijazniti s posledicami dogodka, ki je iz njega ustvaril heroja. Ta poskuša občutek krivice zatreti z bojem proti korupciji v policijskih vrstah, kar njegovo kariero zasuče v nepričakovano smer. Ta osrednji del je kljub dobri igri Bradleyja Cooperja in zadovoljstvu, ki mi ga prinaša prisotnost Rayja Liotte, najšibkejši del pripovedi, saj se mi zdi najmanj konsistenten z rdečo nitjo celotne pripovedi. Tretji sklop se osredotoča na sinova, ki v svojih genih nosita zapuščino svojih očetov. Ta sklepni del je že dosti boljši, saj režiserju uspe odlično ujeti dinamiko odnosa oče-sin, v katerem kraljujejo potlačena čustva in hrepenenje po očetovski ljubezni. Zanimiva kost za glodanje je razmislek  o okoliščinah, v katerih se srečata sinova obeh glavnih protagonistov. Končni vtis je vsekakor soliden, a se zavedam, da bi lahko bil še veliko boljši. Cianfrance je znova odličen analitik medčloveških odnosov in čustev, dober v režiji akcijskih prizorov in žal zgolj povprečen v osrednjem delu, ki funkcionira kot nekakšen politični krimi-triler. Veliko dobrih odsekov vseeno ne prinese kompaktne celote in zdi se, da je Cianfrance ob tej priložnosti v svoj lonec odvrgel kar nekaj nepotrebnih sestavin. Ta zapis bom zaključil s pohvalo na račun Bena Mendelsohna, ki je zabeležil še eno vrhunsko vlogico. Benova igra je zame čisti užitek in upam, da se bo našel kakšen junak, ki mu bo zaupal kvalitetno glavno vlogo.  (+3)

Ocena: