Slovenski naslov: Angelski delež
Država: VB, Francija, Belgija
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 101', Imdb
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Paul Brannigan, John Henshaw, Gary Maitland, William Ruane, Jasmin Riggins, Roger Allam, Siobhan Reilly, Charlie MacLean
Na tem koščku spleta sem v svojih objavah že nekajkrat omenjal filme Kena Loacha, enega najvidnejših predstavnikov britanskega social-realizma, ki v očeh avtorja teh vrstic uživa neizmerno naklonjenost in spoštovanje. Loach je enostavno eden najboljših, filmar, brez katerega bi moje druženje s sedmo umetnostjo zagotovo izgubilo nekaj čara. V svoji prebogati, že pol stoletja trajajoči karieri, je Loach posnel številne omembe vredne filme, zato bi se z njegovim ustvarjalnim opusom moral seznaniti sleherni ljubitelj gibljivih slik. Po solidni, a ne pretirano uspešni drami Irska pot (Route Irish, 2010), s katero je raziskoval britansko participacijo v protiterorističnih vojnah in vpliv le-te na nervno družbeno sliko, se Loach vrača temam, ki mu najbolj ležijo. Zgodbam o malemu človeku z družbeno-socialnega roba, ki obremenjen s preteklostjo in vplivi surovega okolja, poskuša zaživeti človeku dostojno življenje.
Robbie (Paul Brannigan) je v življenju storil marsikakšno napako in zadnja izmed teh ga je tudi pripeljala na zatožno klop glasgowskega okrajnega sodišča. Zadeva je precej resna, saj je v navalu jeze hudo pretepel nekega sovrstnika, ki je s precej resnimi poškodbami končal v bolnišnici. Dejanja, dobra ali slaba, nas vedno dohitijo in našega pretepača so sence preteklosti dohitele ob najbolj nepravem trenutku. Namreč, skupaj s punco pričakujeta otroka, ki bo prav kmalu prijokal na svet in Robbie bi dal vse, da rojstvo svojega prvega potomca pričaka na prostosti. Čeprav je Robbie v zadnjih mesecih korenito spremenil svojo življenjsko filozofijo, je upanja v zanj ugoden razplet bore malo. Toda odvetnik je odlično izkoristil njegovo skorajšnje očetovstvo in iskreno obžalovanje, zato mu je prizanesljivi sodnik prisodil pogojno kazen in nekaj mesecev družbeno koristnega dela. Tako je Robbie srečal dobrosrčnega nadzornika Harryja in nekaj njemu podobnih avtsajderjev, s katerimi bo opravljal javna dela. Harry, ljubitelj in poznavalec viskija, nekega dne pisano druščino odpelje na izlet v bližnjo žganjarno, kjer jim razložijo procese nastanka viskija. Tam, med sodi žganja, Robbie odkrije nov, dotlej skrit dar. Med poskušanjem vzorcev se izkaže, da ima mladenič izostren čut za ocenjevanje in prepoznavanje različnih vrst škotskega žlahtnega žganja.
Mogoče ni odveč, če pojasnim pomen naslova Angelski delež, ki se nanaša na manjšo količino viskija (cca 2%), ki vsako leto izhlapi iz lesenih sodov, med čakanjem na ustrezno starost. In ko sem že pri številkah naj povem, da je Loach z Angelskim deležem svojo kolekcijo canskih nagrad dopolnil s svojo tretjo nagrado žirije, seštevek vseh kanskih nagrad pa povišal na 12. In ko sem že pri številki 12, mogoče ni odveč omeniti, da je naslovna stvaritev Loachova 12. kolaboracija s scenaristom Paulom Lavertyjem, ki je v zadnjih 15-ih letih scenaristično opremil večino njegovih filmov. Po toliko skupnih projektih verjetno ni potrebno posebej poudarjati njuno uigranost, ki je še enkrat porodila zelo zanimivo filmsko izkušnjo.
Po starem receptu je Loch v glavno in nekatere stranske vloge inštaliral naturščke in se znova izkazal z neverjetnim občutkom za selekcijo igralcev v ključnih vlogah. Režiser je v nekem intervjuju povedal, da pri iskanju ustreznih kandidatov poskuša najti ljudi, ki so v resničnem življenju imeli podobne izkušnje in življenjska zgodba glavnega igralca Paula Brannigana ima kar nekaj stičiščnih točk z njegovo vlogo. Na ta način se naturščki pred kamerami lahko obnašajo podobno kot v resničnem življenju in prepričljivo ujamejo bistvo likov, ki jih igrajo. Pri Loachu me vedno znova najbolj navduši njegova ekspertiza pri kreaciji dopadljivih luzerjev, ki z neverjetno lahkoto angažirajo gledalca in ga postavijo na svojo stran. Četudi fabula v osnovi ne ponuja pretirane izvirnosti in preigrava motive, ki smo jih že vajeni, je prav simpatičnost in pristnost likov tisto, kar nas v končnici prepriča. Motiv fanta z družbenega dna, ki ga ob slabi genski osnovi in vplivu okolja lahko reši le skriti talent, je domislica, ki v marsikakšni potezi kliče po primerjavi z vlogo, ki je proslavila Matta Damona. Po glavi se mi je, med drugimi, rojila tudi primerjava z Insajderjem (Inside Man, Spike Lee, 2006), ko je postalo jasno, na kašen način Robbie in druščina planirajo plačati vozovnico za beg iz socialne bede. A ko znaš vzpostaviti pravo atmosfero in zgraditi tako zanimive like, ter njihove zgodbe vključiti v prepričljiv socialni kontekst, potem ti takšni klišejski prejemi ne morejo pretirano škoditi. Angelski delež zabava z nalezljivim optimizmom, duhovitostjo in dobrimi vibracijami, ki z nami ostanejo še dolgo, po zaključnih kadrih.
»Konec lanskega leta je število mladih brezposelnih v Britaniji prvič preseglo milijon. Želeli smo povedati zgodbo o tej generaciji mladih, od katerih jih veliko zre v prazno prihodnost. Skorajda prepričani so lahko, da zaposlitve – stalne in varne – ne bodo dobili. Le kako to učinkuje na človeka in na podobo, ki jo ima o sebi? /…/ Upam, da bodo gledalci uživali v spoznavanju ljudi v tem filmu, predvsem tistih mladih, označenih za 'male kriminalce' ali 'prejemnike socialne podpore', in da bodo videli, da so to celoviti, duhoviti, pravi, resnični ljudje. Prav za vsako številko od tistega milijona nezaposlenih se skriva mlad človek, ki se sooča z brezupno prihodnostjo – in tu imamo štiri izmed njih.«
- Ken Loach, režiser
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar