Musanilgi [The Journals of Musan] (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Journals of Musan 
Država: J.Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Park Jung-Bum
Scenarij: Park Jung-Bum
Igrajo: Park Jung-Bum, Jin Yong-Ok, Kang Eun-Jin, Park Young-Duk

Emigrant je vedno tisti dolnji. V Ameriki, Franciji, ali Sloveniji. Kjerkoli. Tudi v Južni Koreji, kamor najpogosteje zaidejo severnokorejski prebežniki. Med njimi je tudi Seung-Chul (Park Jung-Bum), ki je pred osmimi meseci preko kitajskega ozemlja prebegnil v Južno Korejo in prišel v Seul. In začel znova. Novi začetki se za njemu podobne začnejo na samem družbenem robu. Dobesedno. V majhni garsonjeri, ki stoji v neposredni bližini povsem porušenega naselja mu je njegov severnokorejski rojak odstopil zastekleni balkon. Tri kvadrate. Severni Korejci ob prihodu v obljubljeno deželo dobijo južnokorejske dokumente z malo rdeče piko. In prav ta mala rdeča pika na kosu plastike, je za mnoge največja ovira pri iskanju dela in uspešni integraciji. Edina opcija za te ljudi je slabo plačano delo na črno, ki ga vodijo neusmiljeni izkoriščevalci njihove nesreče. Limanje plakatov, ki vabijo v lokalne striptiz bare in podobne lokale za »sprostitev« je garaško delo, pri katerem Seung-Chul cel dan vdihava izpušne pline, se izogiba drvečim avtomobilom in rivalskim ekipam, ki ne dovolijo plakatiranja na njihovem teritoriju. Ja, tako kot pri razpečevanju mamil, tudi pri tem delu poteka boj za ozemlje. Za nekoga, ki ni ravno iznajdljiv in mu kronično primanjkuje samozavesti, je takšno življenje lahko precej stresno. Seung-Chul je upal, da bo našel olajšanje v veri.  Zato je začel hoditi v cerkev, kjer je tudi opazil prikupno Young-Sook, žensko, ki dela v karaoke klubu, v lasti njenega očeta.  Nek večer ji je sledil in tako po naključju odkril, da v klubu potrebujejo delavca za načno izmeno. Mogoče bi pri kakšnem drugem filmu podoben razvoj dogodkov prinesel cvetočo romanco in srečen konec, vendar je Musanilgi film drugačne sorte. 

Po ogledu Musanskih dnevnikov sem na seznam korejskih režiserjev vrednih pozornosti dodal še Park Jung-Buma, ki se je v svoji debitantski  stvaritvi znašel v trojni vlogi: prispeval  je scenarij, se usedel na režiserski stolček in odigral glavno vlogo. Izkušnje je med drugim nabiral tudi kot asistent režije pri mojstrovini Poezija (Shi, Lee Chang-Dong, 2010), prvenec pa mu je poleg številnih festivalskih nagrad prinesel tudi priznanje Združenja južnokorejskih kritikov, namenjeno najboljšem mladem režiserju. Avtor je navdih črpal iz resnične življenjske zgodbe severnokorejskega prebežnika, sicer dobrega prijatelja, in prav zato je tudi sklenil, da bo najbolje, če glavno vlogo odigra kar sam. Park svojo zgodbo inštalira na margino korejske družbe, na kateri se življenja obrobnežev lepo zrcalijo že v topografiji samih prizorišč. Obravnava usode osamljenega imigranta je inštrument, s katerim se poda v večnivojsko seciranje družbe in njenega vpliva na posameznika. Na enem nivoju je to komentar položaja imigrantov v korejski (ali katerikoli) družbi, na drugem pa v ospredje stopi večna korejska tema - obravnava težavnega odnosa med Južno in Severno Korejo. Osrednji in obenem najzanimivejši aspekt zgodbe je analiziranje posameznika, oz. našega glavnega  protagonista, ki ga usoda pripelje na seulske ulice in ga vrže v centrifugo južnokorejske kapitalistične miselnosti. Seung-Chul  se na teh ulicah počuti mizerno in povsem odtujeno, ko poskuša najti svojo integracijsko pot, ki bo kolikor - toliko upoštevala smer, ki jo kaže njegov moralni kompas. Vendar ga za vsakim novim ovinkom čaka bodisi moralno nesprejemljiva izbira, bodisi nepremagljiva ovira. Namesto boljšega življenja v obljubljeni deželi, našega junaka na drugi strani čaka hladno in brezčutno okolje, v katerem je vsak nov dan, boj za obstanek. Čeprav se Seung-Chul na vse pretege trudi ohraniti svojo integriteto, okolje vedno bolj pritiska nanj in ga sili v situacije, v katerih je praktično nemogoče ohraniti čisto vest. Film lepo pokaže, kako in zakaj se v takšnih okoliščinah spreminja percepcija posameznika, ki je prisiljen sprejeti pravila igre, ki jih narekuje okolica. Zaključek ponuja dve možni interpretaciji. Po prvi je sistem dokončno preoblikoval posameznika in ga ukalupil po svojih merilih, po drugi (meni ljubši) verziji, je posameznik zgolj akceptiral grdo realnost in se prilagodil. Končni izid je v obeh primerih enak - njegovo življenje se je spremenilo na boljše, vendar za ceno prestopa v tabor moralnih poražencev.  

Ocena: