četrtek, 06. december 2012

Barbara (2012)


Slovenski naslov: Barbara
Država: Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Christian Petzold
Scenarij: Christian Petzold, Harun Farocki
Igrajo: Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Mark Waschke, Rainer Bock, Jasna Fritzi Bauer

Barbara je eden izmed najbolj pogosto omenjanih nemških filmov tekočega leta. Po berlinskem srebrnem medvedu za režijo in srebrni nagradi na podelitvi nemških filmskih nagrad, je film promoviran v nemškega kandidata za tujejezičnega oskarja in to so vsekakor reference, ki prepričajo in pritegnejo k ogledu. V vnovičnem sodelovanju Christiana Petzolda, enega vidnejših predstavnikov mladega nemškega filma in njegove muze Nine Hoss, s katero je režiser posnel že pet filmov, se podajmo na začetek 80-ih let prejšnjega stoletja. Vzhodna Nemčija je članica socialističnega bloka in Berlinski zid še vedno najbolje simbolizira takratno ideološko delitev sveta. Hossova igra mlado zdravnico Barbaro, ki na oblasti naslovi prošnjo, za izdajo vizuma za odhod iz države. Za »nagrado« si  prisluži premestitev iz berlinskega kliničnega centra na novo delovno mesto v majhni podeželski  bolnici, daleč stran od vzhodnonemške prestolnice.  Barbarin ljubimec, ki živi v Zahodni Nemčiji, v tajnosti pripravlja njen prebeg na zahod. Zato Barbara novo okolje doživlja kot začasno postojanko na poti v obljubljeno deželo, vmesni čas do odhoda pa kot kratkotrajno trpljenje, ki ga mora prestati, pred  novim sanjskim začetkom. V odnosih s sodelavci in someščani je hladna, njene zadržanosti pa ne omaja niti zelo prijazen nastop njenega novega šefa Andrea. Ta z drobnimi pozornostmi mehča njen obrambni oklep, vendar jo pogosti obiski agentov Stasija in s tem povezana poniževanja vedno znova opominjajo, da ne more zaupati nikomur. Nato v bolnišnico pripeljejo mlado najstnico Stello, varovanko zavoda za mladoletne delikvente, s katero se Barbara zelo zbliža. Noseča najstnica, ki boleha z meningitisom, tako kot njena zdravnica, sanjari o življenju onstran železne zavese.
Christian Petzold svoje zgodbe najraje gradi okoli ženskih likov in tudi tokrat je tako. Barbara je film, ki ga poganja karakterna študija glavne protagonistke, podvržene grobim pritiskom totalitarnega režima. Mnogi v kontekstu Petzoldovega filma omenjajo proslavljeno Življenje drugih (Das Leben der Anderen, Florian Henckel von Donnersmarck, 2006), vendar je med filmoma moč povleči bolj malo vsebinskih in konceptualnih vzporednic. Razen kraja dogajanja, ljubezenske zgodbe in prisotnosti nepogrešljive vzhodnonemške tajne službe, sta filma precej različna. Življenje drugih je po številnih kriterijih bližje hollywoodskim konvencijam (zgradba zgodbe, suspenz, motiv odrešitve, jasna in zaokrožena celota), med tem ko je Brabara tipičen predstavnik berlinske šole, ki stavi na realizem, namesto triler elementov pa se raje osredotoča na seciranje duševnosti glavne protagonistke. V prizorih, v katerih bi se dalo doseči močan emotivni naboj (preiskovalni prejemi tajne službe), je Petzoldova kamera na »varni« distanci, od koder zgolj  dokumentira trpljenje njegove junakinje. Režiser do same končnice vztraja na distanci, takšna nepristransko hladna obravnava pa najbrž simbolizira junakinjino odtujenost od okolja. Metafore za njena čustvena stanja so diskretno vgrajene v vetrovno obmorsko pokrajino, nebo, zakrito s težkimi, temnimi oblaki, naključje niso niti temni odtenki ličil, ki jih uporablja glavna protagonistka. Iz nastopa Nine Hoss se da razbrati izjemna uglašenost tandema Hoss – Petzold, saj igralka odlično odgovori na vse zahteve, ki jih s seboj prinaša igranje lika, kakršen je Barbara. Pohvaliti velja tudi samo produkcijo, posebej v smislu kakovosti rekonstrukcije Vzhodne Nemčije z začetka 80-ih let prejšnjega stoletja, ki čeprav dosežena z minimalnimi sredstvi, pristno pričara atmosfero tega zgodovinskega obdobja. Barbara je film namenjen potrpežljivemu gledalcu, vsem, ki jih ne moti počasnost, ki ne marajo pretiranih pojasnjevanj in obenem želijo sami priti do določenih spoznanj. Film se mi je dopadel in moja edina resnejša pripomba leti na končni zasuk v zgodbi, ki nekako ni imel tistega pravega, močnega učinka. Najbrž zato, ker razplet lahko zaslutimo še veliko prej, preden nastopijo zaključne minute.

Iz prve roke:

»Čeprav sem bil rojen v Zahodni Nemčiji, so moji starši prebegnili iz NDR. V nekdanji NDR sem snemal svoje zadnje filme in tam sem občutil nekakšno domotožje. Ne vem, od kod je to občutje prišlo. V filmu sem hotel raziskovati NDR, /…/ temi propadajočih sistemov in ljubezni. Zato smo za predlogo filma Barbara vzeli novelo Hermanna Brocha in prizorišče prestavili v Vzhodno Nemčijo.« (Christian Petzold)


Ocena:



Ni komentarjev:

Objavite komentar