sreda, 29. maj 2013

Another Happy Day (2011)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 115', Imdb 
Režija: Sam Levinson
Scenarij: Sam Levinson
Igrajo: Ellen Barkin, Ezra Miller, Kate Bosworth, Demi Moore, Thomas Haden Church, George Kennedy, Ellen Burstyn, Siobhan Fallon, Michael Nardelli

Naj vas naslov ne zavede! Another Happy Day mogoče obljublja srečo in smeh, toda tisto kar nam v resnici prinaša so nesreča, depresija in žalost. No, tudi smeh, a zgolj za tiste, ki tolerirajo črni humor. Filmarji v poročnih slovesnostih običajno iščejo material za lahkotne komedije, toda Samu Levinsonu, (potomcu  oskarjevca  Barryja Levinsona), so takšna in podobna srečanja očitno idealna priložnost za analiziranje skrhanih družinskih odnosov in prevpraševanje vzrokov družinske disfunkcije. Vikend v krogu družine je lahko zelo stresen in tega se odlično zaveda tudi Lynn (Ellen Barkin), ki se v družbi dveh mlajših sinov iz drugega zakona, problematičnega, depresivnega in z mamili zasvojenega Elliota (Ezra Miller) in mlajšega, nekoliko zmedenega Bena, odpravi proti hiši svojih staršev. Razlog? Njen najstarejši sin Dylan, ki je odrasel pri bivšim možu Paulu (Thomas Hayden Church), bo skočil v zakonski jarem. Prišla bo tudi Alice (Kate Bosworth), drugi otrok iz njenega zakona s Paulom, ki je odraščala ob materi in ki do očeta goji hudo zamero. Najbrž ne bo odveč, če pojasnim, da Paul s svojo sedanjo ženo Patty (Demi Moore), bivšo (nepreverjena informacija) slačipunco,  ima dve hčerki. 
Mogoče mi res ni bilo treba naštevati vseh otrok, toda to sem storil predvsem zato, ker jih je potem lažje razvrstiti med tiste ki so odraščali ob Lynn in tiste, ki jih je vzgajal Paul. Kajti vsi tisti, ki so zrasli ob Lynn, imajo določene psihične težave. Vključno z Lynn seveda. Ona je v očeh  družine tudi glavni generator (recimo ji tako) družinske kolektivne zamaknjenosti. Površen pregled dinamike družinskih odnosov mogoče res namiguje, da imajo tisti ki obsojajo Lynn prav, vendar je tukaj potrebno poudariti besedo površen. Iskanje resnice v tem zapletenem labirintu odnosov od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja. Sam s tem nisem imel pretiranih težav, saj je družinska disfunkcija od nekdaj ena mojih najljubših tem in že sama demonstracija disfunkcije je zame dovolj zanimiva. Zato vsem ostalim, ki nimajo tako visokega tolerančnega praga za psihoze junakov naslovnega umotvora priporočam, naj potrpijo. Prepričan sem, da bo vaša potrpežljivost poplačana. Levinson mlajši se izkaže  za odličnega konstruktorja večplastnih, kompliciranih družinskih relacij, ki jih opredeljujejo stare zamere, potlačena čustva in pomanjkanje prave ljubezni. Predpogoj za dobro funkcioniranje podobnih filmov so prepričljive igralske kreacije in tukaj je treba izpostaviti dober nastop celotnega igralskega ansambla, s fantastično Ellen Barkin na čelu. Another Happy Day je prvenec mladega režiserja, ki si po moji oceni zasluži omembo in pohvalo, zato Sama Livingstona dodajam na seznam režiserjev, ki jih bom spremljal tudi v prihodnje. Film je na festivalu Sundance prejel Waldo Salt nagrado, s katero v Park Cityju že več kot dvajset let nagrajujejo najboljše scenaristične prispevke. (+3)

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar