Side Effects (2013)

Slovenski naslov: Stranski učinki
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 106' ,  Imdb 
Režija: Steven Soderbergh
Scenarij: Scott Z. Burns
Igrajo: Jude Law, Rooney Mara, Channing Tatum, Catherine Zeta-Jones, Vladimi Versailles, Michelle Vergara Moore

Med čakanjem na napovedano upokojitev Stevena Soderbergha smo dobili film, s katerim je oskarjevec (Traffic, 2000) in dobitnik canske zlate palme (Sex, Lies, and Videotape, 1989),  še enkrat demantiral govorice o koncu kariere. Soderberg se s Stranski učinki loteva (ameriške) odvisnosti od različnih tabletk za boljše počutje, ki jih svojim pacientom tako veselo predpisujejo ameriški psihoterapevti. Med njimi je tudi psihiater Jonathan Banks (Jude Law),  ki je pred leti zapustiti rodno Anglijo in odšel čez lužo, v deželo z izjemno velikim povpraševanjem po kadrih iz njegove branše. Ko srečamo dr. Banksa, je ta že uveljavljen psihiater in eden izmed solastnikov ugledne newyorške psihiatrične ordinacije. Banks nekega dne prevzame zdravljenje Emily Taylor (Rooney Mara), 28-letnice, ki je v preteklosti že bila zdravljena zaradi hude depresije. Emily je poskušala storiti samomor, toda zdaj, ko je preživela, se zaveda, da je storila napako in se želi zdraviti. Njen mož Martin (Channing Tatum), ki je zaradi goljufije z vrednostnimi papirji preživel štiri leta za rešetkami, se je pravkar vrnil domov in breme novega začetka je za Emily očitno bilo preveč stresno. Martin je ljubeč in skrben mož, ki bo storil vse, da Emily pomagati prebroditi krizo, zato se prizadeva povrniti izgubljene pozicije v poslovnem svetu. Naloga bi bila veliko enostavnejša, če bi se Emilyjino stanje izboljšalo, toda terapije in zdravila, ki jih predpisuje dr. Banks, enostavno ne delujejo. Zato se Banks po posvetu s kolegico (Catherine Zeta-Jones), ki je v preteklosti že zdravila Emily, odloči poskusiti z novim čudežnim zdravilom. Že nekaj dni po spremembi zdravil se Emily počuti veliko bolje in vsi so zadovoljni z doseženim napredkom. Novo zdravilo bi bilo idealno, če ne bi sprožalo motečega stranskega učinka, saj Emily pod vplivom zdravila začne hoditi v spanju. Stranski učinek ni zanemarljiv, toda pacientka se vseeno ne želi odpovedati zdravilu, ki ji zelo pomaga, zato se Banks, kljub tveganju, odloči nadaljevati s terapijo. A že čez nekaj tednov dojame, da je storil napako, ki jo bo še dolgo obžaloval.   

Soderberghu je znova uspelo posneti film, ki je toplo sprejet od publike in kritike. Pred dvema letoma mu je nekaj podobnega uspelo z akcijsko dramo Kužna nevarnost (Contagion), ki je, tako kot naslovni, plod sodelovanja s scenaristom Scottom Z. Burnsom. Nadebudni scenarist si je s svojim delom na Soderberghovih filmih odprl številna vrata in postal človek, s katerim želijo delati mnogi, zato ne preseneča, da pravkar sodeluje pri dveh odmevnih projektih: novemu filmu Matta Reevesa (Cloverfield, Let Me In) in naslednjem projektu Guyja Ritchieja. A vrnimo se raje k Soderberghu in njegovem domnevno zadnjem filmu narejenem za velika platna, ki tudi tokrat v vizualnem smislu deluje zelo soderberghovsko, z zanj značilno rabo rumenkastih barvnih filtrov in kamero, ki jo znova vodi režiserjev alter ego Peter Andrews. Soderbergh se s Stranskimi učinki spusti v raziskavo odvisnosti ameriške nacije od antidepresivov in sicer tako, da okoli hrbtenice zgodbe, ki jo sestavlja zgodba o usodi mlade pacientke, obloži zanimivo zgodbo o ameriškem zdravstvenem sistemu ujetem v okovje farmacevtskih gigantov, ki v boju za primat na tržišču ne izbirajo sredstev, za dosego zastavljenih ciljev. Ustvarjalcem uspe na kakovosten in razumljiv način orisati mehanizme, s katerimi te družbe izvajajo večnivojske kampanje, ki vključujejo finančno stimulacijo zdravnikov na mikro ravni (beri korupcija) in nekoliko zahtevnejše in praviloma bolj umazane dejavnosti na makro nivoju. 

Ob analiziranju dejanj vseh pomembnejših protagonistov (tudi tistih, ki jih pogojno lahko označimo za pozitivne), prepoznamo hlastanje po finančni koristi, ki ni nič drugega, kakor nekoliko globlje v subtekst zakopana kritika sodobne kapitalistično družbe in z njo ozko povezane potrošniške miselnosti. To so vse pomožne snovi, ki bogatijo tisto osnovno triler premiso, ki funkcionira na principu strateškega prikrivanja in zadrževanja informacij, ki ob postopnem razkrivanju zamolčanih dejstev skrbijo za napeto vzdušje in gledalčevo zainteresiranost. V tem segmentu se skriva tudi prva večja pomanjkljivost, saj menim, da so ustvarjalci v procesu zapletanja zgodbe večkrat preočitno namignili, kam merijo s takšnim razvojem dogodkov. Neizkušen gledalec tega verjetno ne bo registriral, toda tisti z nekaj več kilometrine bodo zagotovo dokaj hitro predvideli tisti prvi, največji preobrat. In ko sem že pri preobratih imam občutek, da bi film funkcioniral bolje, če bi se ustvarjalci izognili vsaj enemu twistu, v finalnih 15-ih minutah. Stranski učinki so po moji oceni zelo soliden triler, z dobrimi igralskimi nastopi in dobro, dinamično zgodbo, ki mu primanjkuje nekaj domišljije v snovanju zapleta, da bi se lahko nekoliko odločneje dvignil iznad žanrskega povprečja.  (+3)

Ocena: