Can (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Turčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Rasit Çelikezer
Scenarij: Nuans Celikezer, Rasit Çelikezer 
Igrajo: Selen Uçer, Serdar Orçin, Yusuf Berkan Demirbag, Erkan Avci, Zeynep Yalcin

Med nagrajenci lanske izdaje festivala Sundance se je znašel tudi Can, drugi celovečerni film turškega režiserja Rasita Celikezerja, ki mu je pripadla posebna nagrada žirije. Zgodba govori o zakoncema Ajši in Cemalu, ki že nekaj časa brezuspešno poskušata zanositi. Zato poiščeta zdravniško pomoč in opravita potrebne teste. Rezultati nedvomno pokažejo, da je problem na Cemalovi strani, kar je močan udarec za njegovo moško samozavest. Ona je pripravljena sprejeti življenjem brez otrok, on pa je kmalu zatem začel govoriti o posvojitvi. Uradna posvojitev je dolgotrajen in mukotrpen proces, vendar Cemal pozna človeka, ki pozna človeka, ki mu lahko priskrbi novorojenčka. In Cemal je iz dneva v dan bolj zagret za takšen scenarij. Ajša bi lahko nekaj mesecev hlinila nosečnost in otroka rodila doma, s tem bi pa dosegli dvoje: na ta način bi veliko lažje obšli zakonske ovire in kar je za Cemala še bolj pomembno, njegov moški ponos bi v očeh zunanjega sveta ostal nedotaknjen. Ajša se nikoli ni povsem sprijaznila s to idejo, a je na koncu, iz ljubezni do moža,  vendarle privolila. Nekaj mesecev kasneje je mož domov prinesel otroka. Zdaj bodo lahko končno postali družina, je razmišljal Cemal, Ajša pa ni vedela kaj naj čuti, ob pogledu na bitjece v njenih rokah. Zdaj, ko ga je držala v rokah, je bolj kot kdajkoli čutila, da je storila napako. Po nekaj mesecih je postalo jasno, da od družinske idile ne bo nič. Ona je postajala vedno bolj depresivna in odbojna do otroka, on je sprva poskušal pomagati, a na koncu tudi sam obupal. Njegovo razočaranje je bilo tako močno, da je nekega dne enostavno odšel in zapustil Ajšo in otroka. A tu se zgodba ne konča. 

Rasit Celikezer se je odločil za zanimiv narativni trik - zgodbo je razdelil na dva pripovedna sklopa, ki se razvijata vzporedno, prvi v preteklosti, drugi, pogojno povedano, v sedanjosti. Zgodbi stojita sedem let na razen,  režiser pa nas pusti kar nekaj časa tavati v temi, preden razkrije bistvo, ki povezuje obe zgodbi. Ugankarsko podajanje zgodbe je eden izmed načinov, s katerim se lahko pritegne pozornost in ohranja zainteresiranost gledalca in Can je po moji oceni v tem dokaj uspešen. Koščki mozaika se počasi zlagajo v jasno celoto, med tem procesom pa nam avtor ponuja nekaj zanimivih opažanj. V žarišču njegovega zanimanja je položaj ženske v zakonu in družbi, nazadnjaška prepričanja njegovih rojakov o tem, kaj pomeni biti pravi moški, socialne razlike… To so neke splošne ugotovitve, ki so podane razmeroma uspešno in prepričljivo. Na drugi, bolj osebni ravni, je Can pravzaprav zgodbo o nesrečni ljubezni. Mislim, da v tej smeri velja razmišljati tudi, ko vrednotimo Ajšin odnos do posvojenega otroka. Njena ljubezen do moža je zelo močna, zakaj bi ga sicer iskala tako dolgo, potem ko jo je zapustil? Temelj vsake prave ljubezni je medsebojno spoštovanje in to je nekaj, kar je Cemal tako grobo zanemarjal, ko je trmasto vztrajal na posvojitvi in nekje na tej poti se je rodila Ajšina odbojnost do otroka, ki na nek način pooseblja začetek konca njene zakonske sreče. Ta odbojnost izvira iz njene čustvene disfunkcije, ki glavno protagonistko spremlja vse dokler ponovno ne sreča moža in enkrat z vselej razčisti sama s seboj. Šele ko postavi piko na zgodbo o propadlem zakonu, je pripravljena kreniti naprej in odpreti svoje srce drugemu (otroku). To je tisti moment pripovedi, ki se mi zdi zelo zanimiv in v katerem istočasno opažam največ pomanjkljivosti. Menim, da bi se nenaklonjenost otroku lahko prikazala tudi na drugačen, prepričljivejši način (puščanje otroka na klopci, v parku, mi deluje povsem zgrešeno) in tudi sicer bi Ajšin odnos z otrokom moral biti manj mehanski in bolj človeški. Še bolj me je zmotil dodatek, ki spremlja usodo moža, ki funkcionira kot epizoda kakšne telenovele in obenem prinaša motečo nekosistentnost v orisu njegovega značaja. Vseeno bom zaključil pozitivno: s pohvalo izjemno simpatičnega najmlajšega protagonista in dela s kamero, ki iz filma naredi očem prijetno izkušnjo.  

Ocena: