The Fall (2013– )

Slovenski naslov: Padec
Država: VB
Leto: (2013– )
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 60'x10, 1x90' (2 sezoni) Imdb
Režija: Jakob Verbruggen, Allan Cubitt
Scenarij: Allan Cubitt
Igrajo: Gillian Anderson, Jamie Dornan, John Lynch, Bronagh Waugh, Niamh McGrady, Archie Panjabi, Aisling Franciosi, Emmett J Scanlan

Uspešni televizijski projekti so v zadnjih nekaj letih globalni fenomen, ki pred male zaslone privabljajo vedno večje število gledalcev. Serije danes predstavljajo pomemben programski segment v izložbi ponudnikov videa na zahtevo, ki uporabniku omogočajo instanten dostop do celotnih sezon, s takšnim modelom trženja pa je odpravljeno tudi nadležno enotedensko čakanje naslednje epizode, ki izkušnjo razvleče na več mesecev in posledično razbije ne samo gledalčev ritem, ampak tudi ritem samega izdelka. Z možnostjo neprekinjenega gledanja in dvigom kvalitete produkcije na vseh nivojih (boljši igralci, scenografija, fotografija…), smo priča transformaciji tv serij v nekakšne mega filme, ki ustvarjalcem omogočajo veliko boljše pogoje za razvoj likov in scenaristično piljenje izdelka. V preteklosti sem o tv projektih pisal izjemoma, le če me je zadeva zares navdušila, a v zadnjem obdobju so med mojimi prispevki vedno pogostejši članki, s katerimi želim potencialne kandidate opozoriti na zanimive produkte iz tv produkcije. Menim, da bo takšnih prispevkov še več, saj je bol ko ne jasno, da prihodnosti prinaša še več kvalitetnih tv vsebin. 

The Fall je najbolje ocenjena BBC-jevi serija v zadnjem obdobju, ki je na Otoku pritegnila veliko pozornosti. Izpod peresa scenarista Allana Cubitta, ki je v drugi sezoni serije prevzel režiserski stolček od režiserja prve sezone Jakoba Verbruggena, prihaja napeta kriminalna drama, ki v fokus postavlja lov na serijskega morilca. V podobnih primerih se avtorji praviloma odločijo skriti identiteto storilca, iskanje zvitega zločinca pa postane gonilna moč pripovedi. V tem primeru so ustvarjalci ubrali drugačen pristop, saj gledalec od samega začetka pozna identiteto storilca. Zgodba je namreč podana iz dveh perspektiv: perspektive morilca in gledišča policijskih preiskovalcev, ki ga poskušajo ustaviti. V zgodbo postavljeno v severnoirsko prestolnico Belfast vstopimo v trenutku, ko iz Londona tja prispe specialna preiskovalka Stella Gibson (Gillian Anderson). Njena naloga je pomagati lokalni policiji, ki že nekaj časa tava v temi, v odmevnem primeru umora ženske, ki izhaja iz politično vplivne družine. Stella najprej odkrije določene podobnosti s še enim umorom, ki je doslej obravnavan ločeno, poglobljena preiskava pa potrdi domnevo, da za zločinoma stoji isti storilec. Po pomembnem odkritju Stella prevzame položaj vodje preiskave, ki je zdaj tudi uradno prekvalificirana v lov na serijskega morilca. Njihova naloga je toliko težja, ker iščejo človeka, ki ni tipičen sociopatski morilec. Paul Spector (Jamie Dornan) je na videz povsem običajen družinski človek. Srečno poročen, oče dveh otrok, ki je, ironično, zaposlen v ustanovi, v kateri s strokovnim svetovanjem pomagajo posameznikom in družinam, ki so izgubili koga od svojih bližnjih. Skratka nekdo, ki si ga težko predstavljamo v takšni vlogi. Perspektiva morilca postopno razkriva zelo metodičnega zločinca, ki skrbno izbira žrtve (uspešne, samske črnolaske v tridesetih), z napredkom zgodbe pa smo priča evoluciji njegovih temačnih fantazij. 

Po ogledu prve sezone sem načrtoval prispevek, s katerim bi pod drobnogled vzel predvsem prvo sezono. A ob dosegljivosti celotne druge sezone je zadeva enostavno bila preveč mična, da bo odlašal z ogledom. Čeprav pri Padcu od samega  začetka vemo kdo je kdo in v bistvu spremljamo zgodbo brez nekega osrednjega misterija, ki bi dogajanje gnal naprej, zadeva na račun tega ne izgubi na napetosti in zanimivosti. Vse prvine klasičnega krimi trilerja so tu in v teh okvirjih funkcionirajo dobro, toda resnična kvaliteta nadaljevanke je drugje. Gledalca v zgodbo posrka predvsem odlična temačna atmosfera in dobro zastavljeni in interpretirani  liki. A gremo lepo po vrsti in se najprej ustavimo pri Gillian Anderson, ki je po slovesu Dosjejev X (pre)dolgo čakala na pravo priložnost. V Ameriki rojena igralka angleško-nemško-irskih korenin, ki že nekaj časa živi v Londonu, je po koncu popularne serije dolgo čakala na naslednji veliki korak v njeni karieri. Seveda smo jo opazili v zanimivih manjših rolah, predvsem v evropskih filmih (Zadnji škotski kralj, Plesalka v senci, Otrok iz zgornjega nadstropja), a šele Padec je prinesel glavno vlogo, ki ji je pisana na kožo. »Zakaj so ženske emotivno in duhovno toliko močnejše od moških?«  jo v trenutku lastne šibkosti vpraša nadrejeni. »Zato, ker je ženska osnovna človeška forma. Moškost je… anomalija pri rojstvu.« mu mirno odvrne vprašana. V Stelli Gibson smo torej končno dobili inteligentno žensko junakinjo, ki obrača vzorce in v žep zlahka spravi večino mačističnih junakov. Junakinjo, ki ne skriva svojega feminizma, nasprotuje tradicionalni delitev spolnih vlog in nikoli ne ostane tiho, ko zavoha moški šovinizem. 

Stella je nedvomno najbolj markanten lik v tej zgodbi, a vseeno ne gre spregledati pomembnega prispevka Jamieja Dornana, ki te dni razveseljuje trume razvnetih oboževalk s Petdesetimi odtenki sive. "Odtenkov" nisem videl in jih verjetno ne bom, vendar to ne spremeni dejstva, da se je rojeni Belfastčan zelo dobro znašel v vlogi atipičnega psycho-killerja. Svoje prispevek dodajo tudi nastopajoči v stranskih vlogah; med njimi izstopajo predvsem John Lynch, kot policijski komisar Jim Burns, Niamh McGrady kot neizkušena uniformirana policistka in Stellina pomočnica, ter izkušena Archie Panjabi, ki igra glavno patologinjo pri belfastski policiji. Še enkrat se bom vrnil na tesnobno, mračnjaško atmosfero, ki skozi počasno graditev suspenza vse te like, njihove strahove, potisnjena čustva, osebno prizadetost in kamuflirano jezo, poveže v izjemno intrigantno zgodbo. Edini segment, ki nekoliko šepa je scenarij, najbolj očitno v zadnjih dveh epizodah druge sezone, ko gledamo proceduralno ponavljanje faktov, oziroma reinterpretacijo vsega, kar smo videli pred tem. Pričakovano soočenje med Stello in Spectorjem ne ponudi pravega zadoščanja. O vzrokih, ki so iz Spectorja naredili to kar je, ne izvemo skoraj nič, zato definicija njegove zlobe in potemtakem tudi sam Spector ostaneta le skopo popisan list. A ko Stella v zadnjem prizoru v naročje vzame »napačnega« ranjenca, hitro pozabiš omenjene slabosti in že nestrpno čakaš novo sezono.  It's all about Stella anyway!

Ocena: