Shadow Dancer (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Irska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina:101',  Imdb
Režija: James Marsh
Scenarij: Tom Bradby
Igrajo: Andrea Riseborough, Clive Owen, Gillian Anderson, Aidan Gillen, Domhnall Gleeson, Martin McCann

Clive Owen med nastopajočimi in James Marsh na režiserskem stolčku, sta bila dovolj tehtna razloga, da sem se odločil dobrih devetdeset minut preživeti v njuni družbi. Owena verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati, priimek Marsh pa najbrž zveni znano tistim, ki jih bolj kot igrani, zanimajo dokumentarni filmi. Namreč, Anglež je v filmskem svetu znan kot uspešen avtor dokumentarnih filmov, med katerimi sta največ pozornosti pritegnila odlični, z oskarjem nagrajeni Človek na žici (Man on Wire,2008) in tri leta mlajši Project Nim. Scenarij za Shadow Dancer je prispeval angleški pisatelj Tom Bradby, ki je za to priložnost adaptiral svoj prvi roman z identičnim naslovom. 

Zgodbo začnemo v Belfastu, leta 1973, ko je naša glavna protagonistka še otrok. Colette McVeigh (Andrea Riseborough) je bila tista, ki jo je oče poslal v bližnjo štacuno po cigarete, a je deklica nalogo prenesla na mlajšega bratca. Fantič je ubogal in odvihral na ulico in to je bilo zadnje dejanje v njegovem prekratkem življenju, saj je na poti v trgovino postal naključna žrtev streljanja med pripadniki IRE in britanskimi vojaki. Dvajset let kasneje Colette srečamo na londonski podzemni železnici. V naročju nervozno stiska torbo z bombo in premišljuje, ali načrt sploh spelje do konca. Epilog - Colette je aretirana in odpeljana na zaslišanje, njen primer pa prevzame Mac (Clive Owen), operativec britanske obveščevalne službe MI-5. Colette, ki prihaja iz znane republikanske družine, je pričakovano ponujena izbira: vloga britanskega vohuna, ali obtožba in dolgotrajna zaporna kazen. Težka odločitev za vdovo in mlado mamico, ki bi jo nesodelovanje za zelo dolgo časa oddaljilo od njenega odraščajočega sina, ki bi potem na pobudo zaskrbljenih državnih služb, najbrž končal v kakšni izmed socialnih ustanov. Colette na koncu privoli, se vrne v Belfast, med svojo družino in prijatelje, ter začne igrati nevarno dvojno vlogo. 

Čeprav Marsh film odpre z dokaj predvidljivo uvodno tragedijo, s katero zasidra motivacijo družine McVeigh in jo potisne v objem Irske republikanske armade, na to slabost pozabimo že po naslednji sekvenci, posneti v tunelih londonske podzemne železnice. Vtis popravi nekaj več kot pet minut dolga in izjemno napeta epizoda, ki se pred našimi očmi izteče brez vsakršnega dialoga. Čeprav kratek povzetek vsebine pričakovanja usmeri proti vohunskemu trilerju in razburljivem teroristično -protiterorističnem boju, je težišče Marshovega filma v resnici skrito drugje. Shadow Dancer je v prvi vrsti karakterna študija ženske, pri kateri sta dnk zapis in okolje odigrala ključno vlogo v razvoju osebnosti in krojenju njene usode. Ta aspekt zgodbe mi se istočasno zdi najzanimivejši, zavoljo izjemno preciznega seciranja položaja glavne protagonistke, ki je razpeta med družino in otrokom, med terorizmom in svojo protiteroristično vlogo. Pri tem velja poudariti, da se Marsh ne trudi preveč s karakterno analizo glavne junakinje, saj ga bolj kot prikaz njenih notranjih bojev zanima analiziranje njenega položaja in okoliščin, ki usmerjajo njena dejanja, v trenutkih, ko obe strani stopnjujejo pritisk in zahtevajo določene rezultate. Njen ekvivalent na drugi strani je Clive Owen, ki malo zaradi poklicne etike, malo zaradi prirojene zaščitniške vloge in malo zaradi samozatrtega romantičnega interesa, ne deluje v skladu z interesi lastnega moštva. Shadow Dancer ni film, v katerem so meje jasno določene, vloga posameznika pa precizno opredeljena z izbiro strani. Pohvaliti velja dobro atmosfero in verno rekonstrukcijo izbranega časovnega obdobja, standardno dobrega Owena in odlično interpretacijo glavne igralke Andreje Riseborough. Težko razložim, zakaj film s toliko dobrimi lastnosti, vendarle ne naredi močnejšega vtisa. Edina dovolj tehtna razlaga  se po moji oceni skriva v dejstvu, da se Marsh v večini primerov odpove bolj čustvenem raziskovanju junakov in dogodkov, ampak se raje osredotoči na hladno mehaniko stvari, ki se jim dogajajo.  (+3)  

Ocena: