L'enfant d'en haut [Sister] (2012)

Slovenski naslov: Otrok iz zgornjega nadstropja
Drugi naslovi: Sister
Država: Švica, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 97' ,  Imdb
Režija: Ursula Meier
Scenarij: Ursula Meier, Antoine Jaccoud, Gilles Taurand
Igrajo: Kacey Mottet Klein, Léa Seydoux, Martin Compston, Gillian Anderson, Jean-François Stévenin

Imamo filme, ob katerih se ves čas zavedamo, da gledamo fikcijo, nekaj (od)igranega in filme, ki so skoraj popolne replike realnosti, tako prepričljive v rekonstrukciji le-te, da kmalu po uvodni špici pozabimo na fikcijo in podobe ujete na filmski trak začnemo doživljati kot legitimne izseke resničnosti. Švicarsko-francoska režiserka Ursula Meier snema takšne filme. S celovečernim prvencem Home (2008), ki so ga v Švici leto kasneje razglasili za najboljšega, v Franciji pa počastili z nominacijo za najboljši prvi film, je Meierjeva zaintrigirala kritike in filmske navdušence. Na letošnjem berlinskem filmskem festivalu je avtorica predstavila svoj drugi celovečerec, ki je ob zaključku festivala nagrajen s posebno omembo in srebrnim medvedom, predvidenim za to kategorijo. Otrok od zgoraj je nekakšen neuradni prevod izvirnega naslova, za mednarodno distribucijo pa je določen naslov Sister (Sestra). Film je že izbran za švicarskega kandidata za tujejezičnega oskarja.

V podnožju priljubljenega smučarskega središča v švicarskih Alpah, živi 12- letni Simon (Kacey Mottet Klein) in njegova starejša sestra Louise (Léa Seydoux). Domujeta v stolpnici naseljeni s pripadniki delavskega razreda in prejemniki socialne podpore, propadajoče stavbe v okolici pa ustvarjajo dokaj depresivno podobo kraja, v katerem je gospodarski napredek desetletja nazaj izgubil zagon in nato postopoma povsem zamrl. Pravo nasprotje tej grdi sivini je bližnje smučarsko središče, ki v zimskem času gosti turiste iz vseh koncev sveta. Smučarske steze so polne premožnih obiskovalcev in drage smučarske opreme, ki leži vsepovsod naokoli. Njihova sproščenost je idealna priložnost za Simona, ki se v polni smučarski opremi vsakodnevno odpravi na bele strmine in tam izmika vrhunske kose opreme, ki jih v dolini lahko proda. Smučke, pancarji, očala, čelade, jakne in drobiž v žepih obiskovalcev so njegove običajne tarče, včasih mu v roke pade tudi kakšna denarnica ali mobitel. Dejanja vredna vsake obsodbe, bi rekli tako, na prvo žogo. A tako kot za vsakim dejanjem, se tudi za temi nedopustnimi dejanji skriva določeno ozadje. Razvoj pripovedi osvetli obstoj 12-letnika, ki je pri rosnih letih prisiljen skrbeti ne le zase, ampak tudi za svojo starejšo sestro, ki brezciljno skače iz objema enega ljubimca v naročje drugega, popiva in se drogira, večkrat jo nekaj dni sploh ni na spregled. Običajno se vrne takrat, ko je povsem brez ficka, lačna in oropana vsega človeškega dostojanstva. Nekaj dni lizanja ran in nekaj bankovcev iz žepa njenega 12-letnega »skrbnika« so dovolj za vnovičen odhod v noč in novo samouničevalno akcijo. 

Švico od nekdaj spremlja sloves države, ki svojim prebivalcem ponuja visoko kvaliteto življenja in morda je prav zato turobni social-realizem, ki vije iz drugega celovečerca Ursule Meier, nekoliko nepričakovan. Nepričakovan, a zato nič manj prepričljiv, saj režiserka pozna prave prejeme, s katerimi takšne elemente učinkovito vključi v pripoved. Zgodba funkcionira na dveh nivojih. Na sekundarni ravni pripoved lahko razumemo kot svojevrsten komentar aktualnega (tudi globalnega) socialnega trenutka, medtem ko na primarnem nivoju imamo opravka s čistokrvno, v izhodiščih nekoliko nenavadno družinsko dramo, vpeto v  okvirje disfunkcionalne družine. Na tistem širšem, sekundarnem nivoju, Meierjeva vleče zanimive vzporednice med ekonomsko šibkim delavskim razredom, ki živi le nekaj kilometrov stran od ekskluzivnega smučarskega centra, ki ga iz sezone v sezono oblegajo trume premožnih turistov iz celega sveta. Ekonomsko močnejši razred je tako tudi simbolično postavljen v nadrejen položaj, ko z višine opazuje mravlje v dolini, zavarovan z varnostniki, ograjami, ključavnicami in prepustnicami, se počuti varno in sproščeno. Te občutke spretno izkorišča Simon, v katerem lahko zasledimo tudi nekaj robinhoodovskega značaja. Ta sicer s prodajo dražjih kosov opreme krpa družinski proračun, vendar je pripravljen tiste manjše kose opreme prodati otrokom iz njegove četrti po simbolični ceni. V nekem trenutku dobimo občutek, da je njegov poglavitni cilj nadeti rokavice na mrzle prste svojih sovrstnikov, simbolična denarna kompenzacija pa je zgolj inštrument, za ohranjanje njegovega slovesa. Pomembnejša raven pripovedi je odnos na relaciji brat-sestra in to je tisti intrigantnejši del, ki poraja številna vprašanja - od tistih bolj tehnične narave (zakaj fant ne hodi v šolo?), do tistih bolj osebnih (zakaj sta brat in sestra sama?), med katerimi tiči bistvo pripovedi. Meierjeva med konstruiranjem družinske dinamike ves čas ohranja hladno distanco in se spretno izogiba sentimentalnim vložkom in najbrž so zato redki trenutki družinske harmonije in običajnega sobivanja toliko bolj močni in prepričljivi. Ob analiziranju videnega je asociacija na ustvarjalni opus bratov Dardenne povsem na mestu, veliko pomembnejši pa je občutek, da se mlada režiserka tudi kakovostno in ne zgolj vsebinsko približa stvaritvam slavnega belgijskega dua. Ta je v nekem intervjuju povedala, da je idejo o tatiču na smučišču navdihnila resnična izkušnja, ki ji je bila priča v svojih mladostniških letih. Priznanje si zaslužita tudi glavna igralca, vzhajajoča zvezda francoske kinematografije Léa Seydoux in njen veliko mlajši filmski brat Kacey Mottet Klein, ki je debitiral v režiserkinem prvencu Home, ki sem ga omenil v uvodu. Meierjeva zgodbo zaključi z izjemno močnim, odprtim koncem, v katerem je moč zaslediti tudi kanček optimizma. Tako tudi po odjavni špici gledalec še nekaj časa ostane z njenimi liki in razmišlja o njihovi nadaljnji usodi. Mogoče bi film kot celota deloval še bolj kompaktno, če bi nam Meierjeva razkrila še nekaj več podrobnosti iz preteklosti (sestrina zgodovina), saj njena nikoli jasno definirana zgodba nekako obtiči v zraku in imam občutek, da bi se zgolj okoli te ideje lahko zgradila tudi samostojna filmska pripoved.   

Ocena: