ponedeljek, 09. oktober 2017

Blade Runner 2049 (2017)

Foto: Kolosej


Slo naslov: Iztrebljevalec 2049
Država: ZDA, VB, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 164',  Imdb
Žanri: misterij, ZF, triler
Režija: Denis Villeneuve
Scenarij: Michael Green, Hampton Fancher
Igrajo: Ryan Gosling, Harrison Ford, Ana de Armas, Sylvia Hoeks, Robin Wright, Mackenzie Davis, Carla Juri, Lennie James, Dave Bautista




Pogled na filmsko zgodovino razkriva, da so nadaljevanja velikih uspešnic, kultnih in vsesplošno hvaljenih izvirnikov za večino filmskih ustvarjalcev le izjemoma uspešna. Le redkima uspe najti zmagovalno formulo, na pravi način izkoristiti ključne elemente originala in na teh temeljih postaviti samostojno zgodbo, ki ni le pusto recikliranje temveč nova, dodana vrednost. Iz tega vidika je nadaljevanje Iztrebljevalca gotovo ena izmed najzahtevnejših nalog v filmski zgodovini. Izziv, na katerega lahko uspešno odgovori le ekipa vrhunskih filmarjev in igralcev. Iztrebljevalec je kult z ogromno bazo zvestih privržencev, ki je s časovno distanco le še naraščala, z utrjevanjem nespornega statusa enega najpomembnejših ZF del vseh časov pa je naraščal tudi komercialni potencial eventualnega nadaljevanja. Ob referencah Kandčana Denisa Villeneuva, ki je svoj avtorski slog tako uspešno zapakiral v format velikih holivudskih uspešnic kot so Prihod in Sicario: Onkraj zakona, se zdi, da bi odgovorni težko našli bolj primernega kandidata za režiserski stolček. Enako dobra izbira je tudi Roger Deakins, prekaljeni direktor fotografije, ki v svojem opusu ima mnoge odmevne naslove (od Villeneuvovega Sicaria, preko številnih mojstrovin bratov Coen, do manj odmevnih biserčkov tipa Jesse James in strahopetni Robert Ford Andrewa Dominika). Izbira glasbe vseprisotnega Hansa Zimmera je pričakovana in razumljiva, in z Ridleyjem Scottom v vlogi enega izmed izvršnih producentov je novi Iztrebljevalec sestavil ekipo sposobno ustvariti še eno vrhunskega filmsko zgodbo.

Foto: Kolosej

Nova pripoved se odvija 30 let po dogodkih iz prvega filma. Replikati so še naprej tehnološko sofisticirani sužnji, ki brezpogojno izpolnjujejo ukaze svojih lastnikov. Policist K (Ryan Gosling) je iztrebljevalec najnovejše generacije čigar glavna naloga je "upokojitev" starejših, nezanesljivih androidov.  Med eno izmed teh misij K odkrije skrivnostni kovček. Po opravljeni analizi vsebine pride do informacij, ki bi lahko povsem spremenile aktualna razmerja moči med ljudmi in replikanti. Cilj njegove preiskave postane izsleditev Ricka Deckarda (Harrison Ford), bivšega iztrebljevalca, za katerim se je pred tremi desetletji izgubila vsaka sled.

Že uvodni kadri napovejo, da nas pod dirigentsko palico naveze Villenueve-Deakins čaka vznemirljivo potovanje, polno odlično orkestriranih prizorov in do najmanjše potankosti izpiljenih scenografskih rešitev. Iztrebljevalec 2049 je praznik za oči, vizualno razkošna izkušnja, ki jo lahko v polni meri doživimo le na velikem platnu. Villenueve nas z ustreznim tempom in vzdušjem suvereno pelje skozi zgodbo v kateri stiskamo pesti za junaka, ki ga na poti do resnice spremljajo podobna, skorajda identična vprašanja, ki so že pred tremi desetletji begala njegovega predhodnika. Film na sporočilnem nivoju bolj ko ne nadaljuje poslanstvo prvega filma in nam v tem segmentu ne ponudi nobenih novih momentov. Vemo, da so Goslingu na kožo pisane vloge redkobesednega pravičnika in tudi ob tej priložnosti Kanadčan svoje delo opravi zelo dobro. Med ostalimi nastopajočimi bi ispostavil še Forda (z ravno prav odmerjeno minutažo), Wrightovo v vlogi sočutne policijske šefinje in Ano de Armas (ki resnici na ljubo razvaja predvsem s čudovito pojavo). Zdaj pa nekaj besed o stvareh, zaradi katerih novi Iztrebljevalec vseeno ne doseže nivo izvirnika (če je kdo kaj takega sploh pričakoval). Prva šibka točka sta nedvomno glavna antagonista. Jared Leto je (ne po njegovi krivdi) povsem nedefiniran in neizkoriščen. Več prostora dobi njegova desna roka Sylvia Hoeks, toda tudi njen lik nima ne karizme, ne potrebne slojevitosti, motivirnosti in podobnih nujno potrebnih svojstev dobrega antagonista. V vrhunski formi tokrat ni niti Zimmer z dokaj medlo glasbeno podlago in le vprašamo se, koliko boljše bi se film "slišal" ob izbiri bolj drznega in predvsem bolj navdihnjenega skladatelja. S tridesetletnim odmikom od originalne zgodbe sta scenarista Hampton Fancher (ki je sodeloval že pri prvem filmu) in Michael Green imela dobro izhodišče za novo zgodbo, v katero je mogoče vključiti nove elemente in se na zanimiv način posvetiti vprašanjem in idejam prvega filma. Ponujeno priložnost sta po moji oceni izkoristila le deloma. Nenavdihnjena se mi zdi  predvsem zadnja tretjina filma, ko na vrsto pridejo razpleti prej zapletenih vozlov. A ne glede na omenjene pomanjkljivosti je Iztrebljevalec 2049 eden izmed vrhuncev leta, ki se ga nedvomno izplača ujeti na velikem platnu.  


Ocena


2 komentarja:

  1. Uff to pa je res filmski dogodek leta, če se tudi "upokojeni" blogerji reaktivirajo. :) Sicer se pa Hans piše Zimmer in ne Zimmerman.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nekako tako. Hvala za popravek. Jaz tega Zimmerja že od nekdaj imam v glavi za Zimmermana. Ne bi me presenetilo, da še kdaj podobno kiksam. Copy-paste je zakon, ne moreš falit :)

    OdgovoriIzbriši