Disconnect (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: Henry Alex Rubin
Scenarij: Andrew Stern
Igrajo: Alexander Skarsgård, Jason Bateman, Jonah Bobo, Haley Ramm, Max Thieriot, Frank Grillo, Andrea Riseborough, Paula Patton, Hope Davis, Max Thieriot, Colin Ford 

V zadnjih mesec dni sem na več koncih zasledil pohvalne besede na račun igranega prvenca Henryja A. Rubina, zadeva je na papirju delovala kar obetavno, zato dodatno prepričevanje ni bilo potrebno. Disconnect je prva Rubinova omenitev ne tem blogu, zato se spodobi povedati nekaj malega o njegovem dosedanjem ustvarjanju. Rubin se je pred režijo svojega prvega igranega filma posvečal dokumentarnemu filmu in leta 1997 v sodelovanju z Jeremyjem Workmanom posnel opaženi dokumentarni prvenec Who is Henry Jaglom?, ki je pobral nekaj nagrad na manjših festivalih. Celih osem let je trajal premor, po katerem je prišel njegov drugi dokumentarec z naslovom Murderball, ki je prejel nagrado občinstva na festivalu Sundance in oskarjevsko nominacijo za najboljši dokumentarec (oskarja je tisto leto dobil francoski doku Popotovanje cesarskega pingvina). Scenarij za Discconect je prispeval neznani Andrew Stern, ki je doslej oscenaril en tv-film, bil pa je tudi del ekipe, ki je delala na scenariju povprečne romantične drame Return to Me (2000), z Davidom Duchovnyjem in Minnie Driver v glavnih vlogah.    

Disconnect je mozaik narejen iz več bolj ali manj povezanih zgodb, ki nam prinašajo izseke iz življenja celih družin in posameznikov. Ena izmed teh družin je tudi družina Boyd, ki jo sestavljajo prezaposleni odvetnik Rich (Jason Bateman) in soproga Lydia (Hope Davis). Njuna hčerka Abby se dobro znajde v kontaktu s sovrstniki, med tem ko je njen mlajši brat Ben vase zaprt in sramežljiv fant,  čigar edino veselje je poslušanje in ustvarjanje glasbe. Ben s svojo pojavo pritegne pozornost dveh sovrstnikov, ki se odločita, da mu bosta malo ponagajala na enemu izmed družbenih omrežij. Eden izmed teh fantov je Jason, ki po materini smrti nikakor ne najde skupnega jezika z očetom Mikom (Frank Grillo). Oče je nekoč bil policist, ki je potem postal zasebni detektiv, čigar specialnost so preiskave spletnih goljufij in vseh ostalih oblik spletnega kriminala. Njegovo pomoč poiščeta zakonca Derek in Cindy Hull (Alexander Skarsgård in Paula Patton), ki po izgubi otroka preživljata težke čase. Cindy v obupu poišče uteho v spletni klepetalnici, njena lahkovernost pa je kmalu kaznovana s krajo osebnih podatkov in negativnim stanjem na bančnem računu. Mike bo poskušal ugotoviti, kdo se skriva za spletno goljufijo. Zadnji kos te sestavljanke je zgodba televizijske reporterke Nine (Andrea Riseborough), ki se odloči raziskati ozadje prodajanja ljubezni na spletu. Med raziskavo odkrije stran, na kateri mlada dekleta in fantje pred živo kamero izpolnjuje fantazije svojih strank. Njeno pozornost pritegne komaj polnoletni Kyle, njena vpletenost v zgodbo pa počasi prestopa običajne okvirje odnosa novinar- intervjuvanec.

Nekaj prijateljev se dobi na kavi. Usedejo se za mizo, vsi v roke primejo svoje androide in se začnejo prepuščati čarom sodobnih tehnologij. Prav hecen prizor. Prizor, ki mi je ostal v spominu, ko sem nekaj mesecev nazaj opazil skupino petih fantov, ki so sedeli skupaj, vsi s telefonih v rokah, povsem fokusirani na zaslone svojih mobilnikov. Bil sem sam, srkal svojo kavo in bral časopis, (ne)dogajanje nekaj miz stran pa je vedno bolj okupiralo mojo pozornost. V tistih dvajsetih minutah, kolikor je trajal moj coffee break se ni spremenilo nič. Fantje so ves čas buljili v svoje zaslone (enkrat je en fant drugemu nekaj pokazal na svojem zaslonu) , v dvajsetih minutah pa je bilo izrečenih kakih šest besed. Resnična zgodba. Realnost. S podobno problematiko se ukvarja tudi Disconnect, ki raziskuje nepovezljivost, kot posledico pretirane povezljivosti, oziroma odvisnost današnjega človeka od sodobnih tehnologij. Način življenja, v katerem je pristen človeški stik čedalje manj vreden, svet posameznika pa počasi postaja dvokomponentni mikrokozmos (jaz+ moja povezljiva naprava), je brez dvoma skrb zbujajoča smer razvoja medčloveške komunikacije. Henry A. Rubin se s svojim prvencem načenja še kako aktualno in zanimivo temo, njegova pripovedna tehnika pa je zelo blizu narativnim prejemom uporabljenim v Usodni nesreči (Crash, Paul Haggis, 2004) in Babilonu (Babel, Alejandro González Iñárritu, 2006). Idejno je Disconnect film na mestu, obrtno dobro narejena in odigrana stvaritev, ki nas kljub skoraj dve uri dolgem trajanju ne dolgočasi. Njegova najšibkejša točka je po moji oceni scenarij, pri katerem me ni toliko motila malo verjetna (a kljub temu verjetna) prepletenost zgodb, temveč neprepričljivost nekaterih zapletov, ki odločilno vplivajo na nadaljnji razvoj dveh od štirih segmentov. V oči bodejo predvsem iracionalna dejanja samotarskega fanta, ki se slabo skladajo z njegovim dotlej vzpostavljenim značajem in površno seciranje odnosov znotraj posameznih družin. Obenem mi je jasno, da bi se iskanje globine v tem slučaju negativno odrazilo na funkcioniranje celotne pripovedi. Sprejeti kompromisi, tako kot vedno, s seboj prinesejo pozitivne in negativne učinke, zato je temu primeren tudi moj končni vtis.   

Ocena: