Mongtajoo [Montage] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Montage 
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Triler, Misterij, Krimi
Dolžina: 120' , Imdb
Režija: Jung Geun-Sub
Scenarij: Jung Geun-Sub
Igrajo: Kim Sang-Kyung, Uhm Jung-Hwa, Song Young-Chang, Jo Hee-Bong, Yoo Seung-Mok

Montaža je eden izmed najuspešnejših naslovov tekoče kino sezone na Korejskem polotoku. Režisersko-scenaristični prvenec Jung Geun-Suba je v absolutni konkurenci uvrščen med dvajset najbolj gledanih filmov sezone, med korejskimi naslovi pa trenutno zaključuje lestvico desetih najuspešnejših. Letos sem se že enkrat neuspešno spoprijel s korejskim filmom, v katerem pomembno vlogo igra zakonsko zastaranje kaznivega dejanja. Confession of Murder (Naega Salinbeomida, Jung Byoung-Gil, 2012) me med drugim ni prepričal tudi zato, ker nam je z absurdno idejo zastaranja umora pretirano samozavestno mahal pod nosom. Montaža se podobnega zakonskega izhodišča loteva bolj zmerno in prizemljeno, saj je tukaj gre za ustavitev neuspešne preiskave, oziroma nerazrešen primer, ki se po določenem času preprosto mora ustaviti. V zgodbo se vključimo tik pred iztekom 15-letnega roka zastaranja primera ugrabitve s smrtnim izidom. Skoraj 15-let nazaj je Ha-Kyung (Uhm Jung-Hwa) zadnjič videla svojo hčerko živo in vse od takrat je detektiv Chung-Ho (Kim Sang-Kyung) obsesivno poskušal najti ugrabitelja, a vse je bilo zaman. Čez pet dni nastopi zastaranje in detektivu je jasno, da se nič več ne da storiti. Chung-Ho verjetno še sam ne ve, zakaj se je tistega dne odpravil na kraj, kjer je pred 15-imi leti ugasnilo mlado življenje. Mogoče se je na ta način želel posloviti od primera, ki je zaznamoval njegovo kariero, mogoče je to bila kazen za njegov neuspeh… Kakorkoli, Chung-Ho je stal na prizorišču in ni mogel verjeti svojim očem. Na mestu, kjer je pred toliko leti ležalo dekličino truplo, je zagledal belo rožico. Najprej je pomislil na dekličino mater, a ker je kraj zločina precej oddaljen od mesta, je ta scenarij bil malo verjeten. Poklical je in Ha-Kyung je potrdila, da kraja zločina že dolgo ni obiskala. Poleg matere in nekaj policistov, je samo še ugrabitelj natančno poznal to lokacijo. Zdaj tam leži bela roža in detektiv ve, da jo je tja lahko postavil le ugrabitelj.  

Filmi, ki svoje protagoniste postavljajo pred neko časovno omejitev in uporabljajo tiktakajočo uro kot sredstvo za stopnjevanja suspenza se mi v principu ne zdijo preveč izvirni in zanimivi. Na srečo, tiktakajoča ura v naslovnem primeru  igra določeno vlogo le na začetku filma, saj kmalu postane jasno, da režiser rok zastaranja ne namerava izkoristiti za še eno srečno razrešitev v zadnjem hipu. Ugrabljen otrok, trmast detektiv, ki mu ni vseeno in mati, ki se nikoli ne vda, so tisti osnovni elementi pripovedi, s katerimi nas Jung Geun-Sub popelje v zgodbo iz dodobra obrabljenih izhodišč. Zadeve na začetku res ne delujejo preveč obetavno, toda nadaljevanje razkriva, da je zgodba vendarle zastavljena precej bolj kompleksno, kot smo sprva lahko slutili. Filmu, ki gledalca do zadnjih minut drži zainteresiranega in uspešno skriva končno resolucijo, je brez dvoma potrebno priznati določen kredit. Poleg zanimivih scenarističnih rešitev se Geun-Sub izkaže za precej spretnega pripovedovalca; zgodba je lepo stopnjevana in podana v dobrem ritmu, v zadnje pol ure pa do izraza pride mojstrska montaža. S fluidnim mešanjem več pripovednih linij in sedanjosti s preteklostjo je ustvarjalcem uspelo sestaviti napet in dinamičen polurni finale. Finale, ki na prvo žogo deluje res impresivno, a že malce kasneje, po odjavni špici, ko vso zadevo še enkrat sprocesiramo, vendarle nima tako dobrega učinka. Takrat celoten končni razplet že deluje veliko manj prepričljivo in impresivno. Tudi če odmislim preveliko število naključij, ki z zelo, zelo tenkimi nitmi povezujejo zgodbo v smiselno delujočo celoto, še vedno ostaja problem verjetnosti — končna razrešitev je teoretično resda mogoča, a vseeno tako malo verjetna, da jo moram sprejeti z veliko rezervo. Če k temu prištejem za moj okus nepotrebno pretiravanje z melodramo (ki je v teh odsekih obremenjena s preveč teatralno igro) in enodimenzionalnost večine protagonistov (paradoksalno, največ globine premore negativec), potem sem že naštel preveč pomanjkljivosti za pozitiven odmik od žanrskega povprečja. 

Ocena: