Elysium (2013)

Slovenski naslov: Elizij
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, ZF 
Dolžina: 109' , Imdb
Režija: Neill Blomkamp
Scenarij: Neill Blomkamp
Igrajo: Matt Damon, Sharlto Copley, Jodie Foster, William Fichtner, Alice Braga, Diego Luna, Wagner Moura Michael Shanks, Sharlto Copley, Talisa Soto, Carly Pope

Znanstvenofantastično leto 2009 so zaznamovali trije filmi. Prvi je seveda Avatar, ki je se je zaradi decembrske premiere razživel šele v naslednjem letu, ostala dva pa podpisujeta mlada avtorja, ki sta poskrbela za nemalo navdušenja med ljubitelji ZF žanra. V mislih imam Luno (Moon), prvenec Duncana Jonesa in Okrožje 9 (District 9), prvenec Neilla Blomkampa, ki mu na račun štirih oskarjevskih nominacij, zelo pozitivnega odziva kritike in navdušenja občinstva, vendarle pripada titula glavnega odkritja sezone. Po velikanskem uspehu Okrožja 9 s(m)o vsi nestrpno pričakovali Blomkampov naslednji korak in sredi avgusta so prvi gledalci že hiteli v kino dvorane preveriti, kaj je v drugo pripravil v Kanadi živeči Južnoafričan.

Piše se leto 2045. Človeštvo je razdeljeno na dva razreda — premožni živijo na Eliziju, sofisticirani vesoljski postaji, na kateri življenjski standard dosega nepojmljive višave. Ostali živijo na prenaseljeni, od kdove česa uničeni Zemlji. Velemesta so postala nepregledni slumi, v katerih večina prebivalcev od malih nog sanjari le o eni stvari: enosmerni vozovnici za Elizij. Tudi Max (Matt Damon), bivši avtomobilski tat, ima enake želje. Za razliko od večine je Max imel srečo, da je dobil službo pri največjem delodajalcu na Zemlji — korporaciji ki proizvaja reči, ki jih potrebujejo na Eliziju. Nekega dne sreča Frey (Alice Braga), prijateljico iz  otroštva, s katero sta nekoč sanjarila o odhodu v obljubljeno deželo. Frey živi z bolno hčerko in njena želja po odhodu na Elizij je močnejša kot kdajkoli, saj tam imajo aparate, ki lahko pozdravijo kakršnokoli bolezen. In tam gor se lahko pride tudi preko ilegalnih kanalov, s ponarejenimi identifikatorji in podobnimi rečmi, toda za tvegano ilegalno pot moraš zbrati zajeten kupček denarja. Nato Maxa doleti nesreča. Med delom v tovarni se znajde na napačnem kraju in njegovo telo absorbira smrtonosno dozo radioaktivnega sevanja. Zanj več ni rešitve. Živel bo le še pet dni. In potem bo zagotovo mrtev. Razen če … Nekaj vrstic višje sem omenil čudežne medicinske aparate, s katerimi so si prebivalci Elizija zagotovili nesmrtnost. Kot na dlani je, kaj mora Max storiti. 

Evo, arhiviran je tudi Elizij. Eden izmed približno desetih filmov, ki so me letos najbolj zaintrigirali. Večina je tripala na Svetovno vojno Z, jaz pa sem med filmi s futurističnim pridihom najbolj nestrpno pričakoval prav drugo režisersko udejstvovanje Neilla Blomkampa. Razočaran nisem. Nikakor ne. Z Elizijem je kanadski Južnoafričan naredil korak v pravo smer, čeprav ta korak ni tako impresiven in vznemirljiv, kot tisti prvi, storjen z opevanim Okrožjem 9. V drugo mu je uspelo ustvariti povsem spodoben film, ki premore kar nekaj kvalitet: je pravi film za kino, kratkočasen, vizualno zanimiv, dobro odigran… Ampak … So stvari, ki so me zmotile do te mere, da jih enostavno ne morem spregledati. A zaenkrat bom te stvari pustil ob strani in se najprej osredotočil na tiste elemente, zaradi katerih si Elizij zasluži pozornost. Najprej bi izpostavil zelo domiselno vizualno projekcijo prihodnosti in všečno zasnovo skorajda hermetično zaprtega futurističnega paradiža, kamor se je naselila peščica bogatih. Blomkamp je svoje ideje najprej pretočil v grafični roman, v katerem je do najmanjše podrobnosti narisal vse, od lokacij in likov, do orožja, robotov in prevoznih sredstev. Grafični roman je v produkcijski fazi postal pomemben pripomoček, ki je sodelujočim vizualno približal režiserjeve želje in zahteve. 

Pomemben, če ne najpomembnejši element filma, je njegova družbeno kritična drža, saj tudi laik brez naprezanja identificira vzporednice z aktualno družbeno realnostjo. Asociacije na odsluženo ladjevje, polno afriških emigrantov, ki za vsako ceno želijo priti v obljubljene zahodne dežele, ali denimo, dogajanje na ameriško-mehiški meji, so del naše realnosti. Del naše realnosti so tudi ekskluzivne četrti, z visokimi ograjami in zasebnim varovanjem — vse to že imamo in iz tega vidika je Elizij pomemben film. Mogoče je v tem kontekstu priročno omeniti mehiško triler-dramo Cona (La Zona, 2007, Rodrigo Plá), ki načenja podobna vprašanja, le da je tam zgodba inštalirana v sedanjost. Torej, generalno je Elizij film na mestu, obrtno všečen, dobro odigran, a kot sem že omenil nekaj vrstic višje,  s pomanjkljivostmi, ki pomembno vplivajo na moj končni vtis. Večina pomanjkljivosti izvira iz scenarija, ki je po moji oceni (preveč) predvidljiv, še bolj kot predvidljivo dogajanje pa so moteče nekatere scenaristične nelogičnosti in luknje, na katerih se potem naslanjajo pomembni elementi zgodbe. V oči bode marsikakšna uporabljena rešitev in vprašanje (pozor spojlerji). Od tega, da tako sofisticirana tvorba, kakršna je Elizij, nima kakšnega high-tech obrambnega mehanizma, kar je direkten povod za obstoj glavnega zlikovca (ki ga sicer odlično upodobi Sharlto Copley), do kasnejše finalne razrešitve, v kateri na Eliziju umre nekaj pomembnih protagonistov, čeprav smo le nekaj minut nazaj videli osupljivo rekonstrukcijo razmrcvarjenega obraza, ki od mrtvih obudi taistega zlikovca. Nelogičnosti je kar nekaj, ki jih niti ne bom našteval, poleg lukenj pa me je nekoliko zmotil (po moji oceni nepotrebni) motiv umirajočega otroka. Že tisti prvi, ki mu mati na začetku filma s pomočjo čudežnega aparata reši življenje, je bil dovolj. (+3)

Ocena: